Večer v nedeljo, Potepanja: Za škofjeloškim gradom je v kraškem svetu več vrtač in podzemskih jam
Največja je Kevdrc, ki odpira žrelo pod apnenčasto pečino v Lubniku.V jami za škofjeloškim gradom je v starih časih živel velikan, ki drugega ni delal kot dan in noč poležaval. Kadar je postal lačen, je odtacal v dolino in loškim pastirjem ukradel najbližjo ovco, jo odnesel v Kevderc in jo požrl. Po obedu pa ga je zmeraj močno žejalo. Zato je nekega dne ukradel pastirjem tudi kozo, ki jo je zaprl v Kevderc. Kadar jo je pomolzel, je imel toliko mleka, da se je odžejal. Pastirji so lubniškega velikana sovražili, a kaj, ko mu niso mogli do živega. - Foto: Kevdrc (GoGorenjska.com)
Sto ovac dobiš, če jih prepodiš
Nekoč pa so mesto napadli sovražniki in ga hoteli zavzeti. Ločani so postali najpogumnejšega meščana k velikanu, da bi ga preprosil, naj jim pomaga. Ko ga je velikan zagledal, je zagrmel: "Kaj si pa ti prišel, glista mestna!" Ločan je od strahu padel na kolena in zaprosil: "Oj, velikan, pomagaj nam! Sovražniki oblegajo naše mesto. Če bodo podrli mestno obzidje, bodo vse uničili. Samo ti jih lahko naženeš. Sto ovac dobiš, če jih prepodiš!"
Lubniški velikan je izpulil v gozdu najvišjo smreko in si jo s koreninami vred naložil na ramo ter odtacal v dolino. Dvignil je velikansko nogo in prestopil mestno obzidje, kakor da bi človek prekoračil kamen sredi ceste. Onstran obzidja je mrgolelo sovražnikov, on pa je pograbil smreko pri koreninah in z vejami pometel v reko vse, ki niso pobegnili. Tako je lubniški velikan rešil mesto pred sovražniki. V zahvalo za pomoč so mu meščani zares poklonili sto ovac, kot so obljubili.
Brdavs jih je nagnal pod vrh Lubnika, da bi jih zaprl v Kevderc, toda ovce so se preplašile temne podzemeljske votline, pa so se razbežale na vse strani. Velikan jih je lovil po lubniških hostah, ovce pa so se porazgubile po Črnem vrhu, Malenskem vrhu, Blegošu in Martinj vrhu. Celo na Ratitovec in na Soriško planino jih je nekaj zašlo. Toda bolj ko je velikan tacal za njimi, bolj so se mu umikale. Še dandanašnji nihče ne ve, ali jih je ulovil. Le kadar se za Soriško planino ali za Ratitovcem bliska in grmi, pravijo stari Ločani, da lubniški velikan hrumi in kriči, ko se podi za pobeglimi ovcami, ki jih še vedno lovi in lovi, da bi jih segnal v Kevderc.
Velikanova in zmajeva jama
V strmem južnem pobočju Lubnika, 1025 m, se tik ob markirani poti skrivata Lubniška jama in Kevderc. V slednji naj bi bil poleg velikana nekoč živel tudi hudobni zmaj - lintvern, zato so jamo včasih imenovali tudi Lintvernova jama. Menda je pogosto prihajal na površje in delal škodo, žrl živino in ljudi. Pošast je pokončal šele vitez z bližnjega Starega gradu. - Foto: Lubniška jama (Wordpress.com)
Vhoda v obe jami sta drug ob drugem pod nizko navpično steno. Leva, Lubniška jama je pravzaprav le 60 metrov dolg rov, desni Kevderc pa je večji, dolg je 315 in globok 37 metrov. Vhodni rov se po 15 metrih razširi v manjšo dvorano, spet zoži, nato pa ponovno razširi v Veliko dvorano - 60 metrov dolg, do 20 metrov širok in 15 metrov visok rov z več stranskimi odcepi. Dno je pokrito s podornimi skalami, ponekod so siga in kapniki. V jami so našli 32 živalskih vrst, med njimi tri vrste netopirjev.
Da sta bili obe jami v daljni preteklosti naseljeni, ne trdijo samo ljudske pripovedi, saj so v jami odkrili prazgodovinske najdbe iz bakrene dobe (2200-1800 pr. n. š.). O bivališču prazgodovinskega človeka pričajo kamniti in koščeni predmeti, bodala, kopača, rezila in črepinje glinastih in keramičnih posod. Med najdbami je tudi nekaj nakita iz školjke in prevrtanih živalskih zob. Morda sta bili jami celo namenjeni verskim obredom, kar bi lahko sklepali po nevsakdanje oblikovani in okrašeni keramiki.
Čeprav je vhod v jamo še odprt in dostopen, obisk brez spremstva jamarjev ni mogoč niti smiseln. Otroci bodo v njihovi družbi varno doživeli pravo pustolovščino - vsaj v primerjavi z drugimi turističnimi jamami. Zanimivo doživetje bo verjetno tudi uporaba jamske luči - karbidovke. (Izlet je povzet iz knjige založbe Sidarta)
IZHODIŠČE IN OPIS POTI
Izhodišče izleta je okrepčevalnica Pri Nacetu. Iz Škofje Loke se peljemo proti Postojnski dolini in v Podpulferci zavijemo desno za Breznico pod Lubnikom. Po strmi, ozki in vijugasti cesti se peljemo skozi vas Breznica do gostišča Pri Nacetu, kjer parkiramo. Pri veliki rdeči tabli z napisom Lubnik (40 min) stopimo na označeno gozdno pot. Sprva sledimo markirani poti za Lubnik, nato pa na razpotju Goličine, kjer pot zavije ostro levo navzgor proti Lubniku, nato pa na razpotju Goličine, kjer pot zavije ostro levo navzgor proti Lubniku, nadaljujemo naravnost po poti, ki pride z Gabrovega. Jami se skrivata tik ob poti, vendar dostop do njiju ni več markiran, zato ju je težje najti. Po nekaj minutah gremo desno na neoznačen kolovoz oziroma vlako, ki se po nekaj metrih konča. Po precej zaraščeni stezi se levo spustimo do roba, tam se po zavarovanem delu (nekaj klinov in žična vrv) spustimo pod manjšo skalno steno. Še nekaj korakov in že smo pri vhodu v Kevderc (desni vhod) in Lubniško jamo (levi vhod). Na bližnjem drevesu je žig Poštarske jamske poti, ki jo je leta 1992 zasnoval jamar in zbiralec ljudskih pripovedi Rado Radešček. Vidne so tudi obledele markacije, ki so nekoč vodile po Kevdercu. Po ogledu jame se na izhodišče vrnemo po isti poti.