Silvo Baznik: Srečanje na avtocesti in skupno nadaljevanje vožnje
do Rudne doline z izhodiščem smučarske ture na Mrežce.
Parkiramo na začetku gozdne ceste proti planini Zajavornik in pripravimo smučarsko opremo. Tokrat nas je kar štirje v ekipi in eden od nas bo danes prvič stopil na turne smuči, resda na izposojeno opremo, a za prvič in pokušino zimskega užitka bo dovolj. Stopimo prve korake po lepo ratrakirani cesti in korak za korakom se bližamo planini. Tik pred planino je prvi večji vzpon in že smo na vrhu, od koder se spustimo na planino. Nebo je še prekrito z oblaki tako, da nam kljub ogrevanju ob korakanju, ni pretirano vroče.
Na planini se podi nekaj smučarskih tekačev, mi pa jadrno naprej in preko prečne ceste z nekaj parkiranimi avtomobili naprej po gazi smučarjev in pešakov skozi gozd in preko zgornje gozdne ceste do stičišča poti od spomenika na vršno pot proti Lipanci. Sneg je odličen z nekaj centimetri pršiča na trdi podlagi in se nam zato kar smeji ob misli na smučanje z vrha gore. Hitro smo na Lipanci, kjer se povzpnem nad Blejsko kočo in še ujamem v objektiv kolege, ki pridejo za menoj na planino in naredijo kratek odmor za okrepčilo.
Povzpnemo se nad kočo in visoko prečimo tik pod vrhom na ravnico pod pobočjem Mrežc pred odločilnim vzponom. Sledimo gazi predhodnikov in seveda malce po svoje, tudi z bolj strmim vzponom na vršnji južni greben, kjer se odpre nebo in zagledamo očaka Julijcev z njegovimi spremljevalci.
Enkratno, pas meglice pod njim in nad Krmo še polepša že tako lep pogled. Počasi stopam proti vrhu in za menoj kolegi, a nismo sami. Nekaj jih smuča navzdol, nekaj jih gre tako kot mi še navzgor in skupaj se ustavimo na vrhu 1965 m visokih Mrežc. Sonce že prijetno greje kljub rahlemu vetrcu in zadovoljni, da smo dosegli vrh in s tem pol poti, raztovorimo nahrbtnike in se okrepčamo z dobrotami, ki smo jih prinesli s seboj. Tokrat je veliko več snega kot pred zadnjim obiskom in smerokazi so pod snežno površino. Na robu se bohotijo opasti, vidimo in slišimo plazove, ki bučijo in hrumijo v Krmo.
Po daljšem odmoru pripravimo smuči in prvi odsmučam po pobočju, se ustavim, pripravim fotoaparat in čakam in končno dočakam, da kolegi prično smučanje. Zavoj sledi zavoju in z njim pada višina. Dosežemo macesne, kjer so se pri vzponu lesketale snežinke v sončnih žarkih, sedaj pa imajo le gole vejice. Nadaljujemo smuko med macesni isčoč suhi sneg v senčnih legah in hitro, prehitro smo na pobočju, kjer prečimo levo, da prismučamo pod ravnico nad Lipanco. Do nje se potrudimo z nekaj “štamfanja”, ki nam da vzpodbudo za še en odmor s pitjem tekočine, preden se podamo na prečenje severnega pobočja vzpetine nad Blejsko kočo. Tu ujamemo pravi pršič in hip hop smo mimo koče, kjer odvijemo desno na letno pot in nato levi zavoj v gozd na pršič in v dolinico pod Lipanco. Še enkrat je potrebno “štamfanje” in nato kratki zavoji med kuclji in štori in z zadnjim velikim zavojem smo na stičišču poti od spomenika in poti proti Zajavorniku. Izberemo le to in z nekaj stranskimi zavoji in spusti smo preko gozdne ceste in še naprej, naprej, dokler nismo na cesti pred planino. Še nekaj avtomobilov je ob cesti in nekaj planincev in tekačev nas spremi pri prečenju planine.
Nikomur se ne da ubadati z natikanjem kož na smuči in z nekaj napora se povzpnemo na vzpetino nad planino, od koder gre le navzdol in potem še z nekaj krepkimi odrivi s palicami in diagonalnim korakom sem ter tja prispemo na jutranje izhodišče.
Vsi zadovoljni, da smo opravili turo v pravšnem vremenu, odsmučali kot se šika, pospravimo opremo in se odpeljemo proti Ljubljani. Ponovite našo turo in ne bo vam žal.