Primorske novice: ... je pokazala strašne razsežnosti katastrofalnega plazu
OBLETNICA - Tragedija ruskih ujetnikov na Vršiču pred sto leti
KRANJSKA GORA - Pred stotimi leti v času prve svetovne vojne so ruski vojni ujetniki Avstro-Ogrske v težkih razmerah in nevarnosti plazov gradili cesto čez Vršič. Osmega marca je minilo natanko sto let od tragedije, ko je obsežen plaz pod seboj pokopal večje število ruskih ujetnikov in stražarjev. Domačini na čelu s Francem Uranom, ki je bil že pred tem več let zaposlen pri gradnji ceste čez prelaz Vršič, so načrtovalce ceste opozarjali na nevarnost snežnih plazov. Vendar so za zaščito zgradili le protilavinske strehe, ki naj bi zdržale velike pritiske. Za njihovo gradnjo so vpoklicali tesarje, sekače in druge mojstre iz vse Slovenije, celo Tirolske in Solnograške.
Kot je v svojem zapisu o tem, kako se je delala cesta na Vršič, objavljenem v Planinskem vestniku leta 1957, ugotavljal Uran, so bile močne protilavinske strehe teoretično zelo dobra zamisel, praksa in plaz pa sta pokazala vse kaj drugega. Izkazalo se je, da je moč plazov takšna, kot si nikakor niso mogli zamisliti, je za STA pojasnil kustos v Kobariškem muzeju Željko Cimprič.
Kot je povzel pričevanja Urana, se je zima pred stotimi leti začela zelo pohlevno, suho, tako da so se še februarja v taboru na trentarski strani sončili.»Konec februarja pa je pričelo snežiti. Sprva polagoma, potem pa vedno bolj in bolj in nazadnje ga je pričelo pošteno mesti, tako da smo ga morali s ceste kidati,« navaja Uran.
Nekateri so takrat le pričeli verjeti, da Uranova opozorila niso bila zastonj. Tudi Rusi so govorili, da so vajeni zime, vendar da takih količin snega pri njih ne poznajo. »Nisem si pa mogel misliti, da je katastrofa tako blizu,« se v svojem zapisu spominja Uran.
8. marca 1916 ob 13. uri je z južnega pobočja Mojstrovke in Robičja proti prelazu pridrvel plaz mokrega in težkega snega, ki je silovito udaril v potilavinske strehe, jih polomil in pot nadaljeval čez naselje ruskih ujetnikov. Plaz je segal od Tičarjevega doma, ki ga je nagnil za 15 stopinj, do Erjavčeve koče.
Uran je Planinskem vestniku opisal, kako se je tistega dne po kosilu namenil na vrh Vršiča, da si ogleda delo: »Ko pridem do Hude Ravne, zaslišim en sam strašanski krik iz nešteto grl, ki pa je takoj utihnil. Grem počasi naprej, pa mi kmalu pridrve naproti ruski ujetniki s prestrašenimi obrazi.«
Pribežalo je tudi nekaj avstrijskih stražnikov, vsi pa so bili zelo prestrašeni in vse delo je zastalo. Kot piše Uran, se jih je nekaj vendarle opogumilo, da so šli na vrh Vršiča pogledat, kaj se je zgodilo.
»Ko smo prišli tja, se nam je nudilo strahovito razdejanje,« piše in dodaja, da so našli tudi nekaj žrtev. Kakšno opustošenje je plaz dejansko povzročil, pa so ugotovili šele spomladi, ko se je sneg začel taliti.
Z območja plazu naj bi skoraj vsak dan odpeljali okoli 15 mrtvih, ki so jih pokopavali na različnih pokopališčih v okolici prelaza. Podatki o žrtvah so bili zaradi vojne strogo varovani, številke se zato med seboj zelo razlikujejo. V zgolj enem plazu naj bi umrlo 110 ruskih ujetnikov in sedem avstrijskih vojakov. Nekateri viri navajajo od 200 do 300 mrtvih, medtem ko domačini pravijo, da je bilo žrtev kar okoli 600.
Kasneje se je prožilo še več plazov, transport po cesti je bil ustavljen in ljudje so se umaknili nižje. Podobne nevarnosti so na graditelje prežale tudi naslednjo zimo, ko so plazovi znova povzročili veliko opustošenje. V drugi polovici aprila leta 1917 je iz Rombona prihrumel ogromen plaz, ki je zajezil rečico Koritnico in se stopil šele avgusta, je pojasnil Cimprič. Vse to pa priča o velikih težavah pri gradnji in vzdrževanju vršiške ceste in nevarnostih, ki so jim bili izpostavljeni graditelji.
Veliko ruskih ujetnikov, ki jih je bilo pod Vršičem več kot 10.000, naj bi umrlo tudi zaradi različnih bolezni in delovnih nesreč. V spomin na umrle so ruski ujetniki jeseni leta 1916 sami postavili leseno kapelico, ki je skozi leta postala pravi simbol miru in prijateljstva med slovenskim in ruskim narodom.
Ob kapelici vsako leto konec julija veleposlaništvo Rusije v Sloveniji, Društvo Slovenija-Rusija in Občina Kranjska Gora pripravijo spominsko slovesnost. Tedaj se ob kapelici srečajo predstavniki vodstva in širše javnosti obeh držav. Ob letošnji stoletnici naj bi bila slovesnost še posebej dobro obiskana.
Prireditev bo tudi tokrat potekala poleti, saj pozimi njena organizacija pod Vršičem niti ne bi bila možna. Ob večjih snežnih padavinah je cesta zaprta tudi zaradi nevarnosti snežnih plazov. (sta)