Silvo Baznik: Srednji vrh nad Martuljkom naju je pričakal brez 
snega in zato obrneva ter se odpeljeva na Rudno polje, kjer je snega dovolj.
Kože na smučeh zaradi mokrega snega dobro namaževa, da ne bodo takoj vpijale vlago. Temperatura je nad ničlo, ko stopiva na smuči in skozi gozd drug za drugim hodiva do Krucmanovih kont, kjer stopiva na levo zasneženo gozdno cesto. Danes stopava po že narejeni gazi in kmalu na pobočju zagledava nekaj borderjev. Greva še malce naprej in nato levo. Pobočje je sprva precej zložno, a že po nekaj minutah pridemo do strmega vzpona. Tudi tu je gaz, ki nama lajša vzpon proti Malemu Seliškarju. Na nebu je nekaj oblakov, a kljub temu je še precej jasnine. Strmina popusti in nadaljujeva po razmeroma širokem grebenu nad žlebom. Pot se zopet strmeje vzpne in naju popelje na manj poraščena pobočja.
Objame naju veter, ki poskrbi za hlad. Prijatelj je prejšnji teden bil na tem grebenu, jaz pa sem prvič tu in uživam v novih pogledih na Kačji rob in Viševnik na levi in dolgi greben Mrežc na desni preko Zgornjega Razorja. Mimo vrha Malega Seliškarja na višini 1785 m nadaljujeva še z vzponom na višino okoli 1900 m, kjer veter že pošteno brije.
To je razlog, da ne nadaljujeva preko kucljev proti Velikemu Seliškarju. Povzpela sva se za 520 višinskih metrov. Ustaviva se, hitro poplakneva grli in pripraviva vse za smučanje. Nekaj puhca na trdem snegu poskrbi za lepe zavoje in že greva mimo Malega Seliškarja. Nadaljujeva s kombinacijo smučanja po grebenu in grapcah, dokler ne doseževa spodaj gozdne ceste.
Ura je malce čez poldne in odločiva se še za vzpon na Debeli vrh. Kože gredo zopet na smuči. Brez mazanja tudi sedaj ne gre, saj je sneg na cesti moker. Kmalu zapustiva cesto in se pričneva vzpenjati. Tudi tu je narejena gaz predhodnikov, ki gre malce drugače kot sicer običajno hodiva midva. Toliko bolje, bova naredila novo varianto. Gaz naju popelje na greben, kjer levo vidiva Mali Seliškar in pred nama se bohoti Veliki Selišnik. Ogledujeva si jugovzhodna pobočja pod V. Selišnikom za morebitno smučanje v prihodnjosti. Gaz in najina pot gre pod vzhodno pobočje Seliškarja, kjer se odpre pogled na kotanje in kuclje pod južnem pobočju Debelega vrha. Tu srečava grupico turnih smučarjev, ki so potegnili gaz in se sedaj vračajo z Debelega vrha. Pozdrav in že gremo vsak v svojo smer. Nadaljujeva po gazi, ki naju pripelje na na glavni greben gora med Krmo in Pokljuko. Na levi vidiva Solnice med Velikim Selišnikom in Vrhom Draškega robu, a midva se obrneva desno in stopava v cik caku po grebenu proti vrhu. Čutim utrujenost in večkrat se ustavim, da zadiham s polnimi pljuči. Pred vrhom stopi prijatelj naprej, jaz pa počasi za njim. Na višini 1962 m sva na vrhu, kjer z veseljem postavim nahrbtnik na sneg in stopim s smuči.
Sedaj je nebo posivelo, oblaki so zakrili modrino. Veter se je umiril in nama zagotovil nekaj miru. Sledi okrepčilo, pripravo smuči in greva navzdol. Sneg je skorjast, a še smučljiv in tako premagava prve strmine jugovzhodnega pobočja gore in se ustaviva na kotanjastem svetu pred prelomom v Zgornji Razor.
Tu se obrneva bolj na jug in smučava v južne grape, kjer je sneg težak in južen. Zaradi tega je smučanje težavno, a nekako nama gre še dobro skozi gozd dokler ne doseževa gozdne ceste, kjer gre nekaj oblačil v nahrbtnik in po gazi nadaljujeva z rahlim spustom in sem ter tja z nekaj vzpona nazaj do Krucmanovih kont.
Še enkrat v gozd in smuka do Rudnega polja, kjer že utrujena snameva smuči in se pripraviva za odhod. Naredila sva dobrih enajst kilometrov z nekaj več kot devetstopetdeset višinskih metrov in zaključila turnosmučarski pohod. Pred nama je še vožnja domov, zaslužena prha in okrepčilo in za konec urejanje fotografij z opisom ture. Srečno.