Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Z adrenalinom se poznam že dolgo

 14.02.2016

 

četrtek, 18. februar 2016, ob 05:29, Mitja Gleščič, ogledov: 383

Primorski dnevnik: Intervju - Silvo Karo, alpinistična legenda in direktor Festivala gorniškega filma

 

LJUBLJANA - Od jutri bo v Cankarjevem domu potekal 10. festival gorniškega filma. Njegov direktor je Silvo Karo.
Festival gorniškega filma se je rodil kot »domžalski« in se v desetletju razvil v enega najpomembnejših gorniških filmskih festivalov na svetu...
Ta festival je posledica mojih obiskov tujih festivalov, kamor sem bil povabljen, bodisi kot gost ali v povezavi s filmom Cerro Torre - South Face, ki sva ga z Janezom Jegličem posnela leta 1987/88 s 16-milimetrsko filmsko kamero. Leta 1996 so me povabili v žirijo festivala v Banfu, leto poprej sem bil v isti vlogi na festivalu v Trentu. Obiska sta me spodbudila do te mere, da sem v Mengšu aprila 1998 organiziral revijo nagrajenih filmov »Banff po Banffu«. Ker sem bil še precej »globoko« v svoji alpinistični aktivnosti, sem idejo o festivalu opustil. Se je pa moja frekvenca obiskov tujih festivalov povečevala, s tem pa tudi želja, da postavim na noge pravi festival v Sloveniji. Leta 2002 ob svetovnem letu gora sem organiziral 1. mednarodni festival gorniškega filma na Bledu, med gosti festivala sta bila tudi Doug Scott in Catherine Destivelle. Stvar je dokončno dozorela leta 2007, ko sem ponovno zastavil s 1. mednarodnim festivalom gorniškega filma Domžale - Ljubljana v Cankarjevem domu in danes smo pred vrati 10. festivala.
Od leta 2010 je FGF vključen v elito, Mednarodno zvezo gorniškega filma (IAMF). Kaj to praktično pomeni?
Že na Blejskem festivalu leta 2002 so bili med gosti tuji direktorji različnih festivalov gorniškega filma in je bila izražena želja po pristopu v združenje, za kar pa je pogoj vsaj triletno delovanje. Leta 2007 sem ponovno začel s festivalom, decembra leta 2010 sem v Autransu (Francija) predstavil festival, zaprosil za članstvo in bili smo sprejeti. Zdaj se vsako leto dvakrat srečujemo na festivalih, ki potekajo v teh obdobjih. Mi srečanje prvič organiziramo prav letos, saj je tudi finančno večji zalogaj in tudi »šparali« smo ga za deseto obletnico. Združenje danes šteje 22 članov, 21 festivalov in en muzej, ki predstavljajo 17 držav iz Evrope, Azije, Severne in Južne Amerike. Združenje vsako leto podeli nagrado za življenjsko delo priznanim filmskim ustvarjalcem gorniških filmov. Do zdaj je to nagrado prejelo 15 režiserjev ali produkcijskih hiš.
Slovensko javnost razvajate z najboljšimi filmi in gosti alpinistične in plezalske smetane. Na koga ali kaj ste najbolj ponosni?
Vsako leto poskušamo dobiti čim več kakovostnih filmov. Festival imamo v času, ko se že odvije večina tovrstnih festivalov gorniških filmov (največ jih je novembra in decembra), tako da imamo dober pregled nad novo produkcijo in nagrajenimi. V preteklih letih so nas med drugimi navdihovali tuji predavatelji Nives Meroi in Roman Benet, Mick Fowler, Krzysztof Wielicki, Paul Pritchard, Rolando Garibotti, John Porter, Dean Potter, Chris Bonington, Adam Ondra, Lynn Hill, Maurizio Zanolla - Manolo, Sudarson Karki ter cela vrsta domačih legend in njih obetavnih naslednikov. Na letošnjem festivalu bodo na primer predavali britanska mojstrica tradicionalnega plezanja Hazel Findlay, Domen Škofic, Jack Tackie in Kurt Diemberger {glej sosednji članek; op. ur.)
Glavni organizator festivala je Društvo za gorsko kulturo. Katere vrednote in cilje udejanja s svojim delom?
Društvo je bilo ustanovljeno predvsem zaradi festivala, združuje člane, ki imamo veselje delati na tem projektu. Skrbimo pa, da so filmi prikazani tudi zunaj festivalskega obdobja, na primer šolam, domovom za ostarele in raznim drugim ustanovam, predvsem z namenom prikazati lepote gorskega sveta, ki pa ne opevajo samo gorskih lepot. Veliko filmov je zelo poučnih in narejenih, da ozaveščajo obiskovalce gora in narave, da jo je treba tudi očuvati za poznejše generacije.
Kot vrhunski alpinist ste prilagojeni na življenje v ekstremnih pogojih, med bučanjem patagonskih vetrov, v ledenih nočeh himalajskih odprav, z garanjem v skalnih smereh naših Alp. Kako se znajdete v stresnem vrvežu organizacije festivala?
Ni razlike, ista zgodba je kot pri vzponu, ko enkrat vstopiš v steno, ni »jamranja«, treba je plezati naprej, pa če je še tako »slabo vreme« ali »pada sneg, dež, kamenje ...«. Z adrenalinom se poznam že dolgo, drži te pokonci, dokler ne začutiš položnejšega sveta pod nogami. Na festivalu je to običajno zadnji dan, ko so podeljene festivalske nagrade.
Vrhunski alpinisti doživljajo nekakšno medijsko renesanso, predvsem na račun sponzorjev. Provokativno, a zares: kaj je po vašem tisto »več«, za kar youtube filmček ne more nadomestiti filmskega festivala?
Zame je kratek filmček z youtuba dober kot napovednik (trailer), da te opozori na nek film. Za pravi ogled filma pa je potrebna dvorana, v kateri so ljudje z istimi pričakovanji, 500 obiskovalcev da neko energijo, sam si jo težko ustvariš v domači dnevni sobi, ob še tako veliki »plazmi«. To je dogodek, tam moraš biti prisoten, da ga doživiš.
Kaj si želite za prihodnost festivala in slovenske gorske kulture nasploh?
Da ne bi imel neprestanih težav z finančnimi sredstvi; idej je veliko, a dostikrat marsikatera odpade prav zaradi tega. Želim si, da bi vsebine festivala še razširili, tudi v festival gorniške knjige.

Jernej Šček

 

eXTReMe Tracker