Silvo Baznik: Po razmisleku, kam na turo, sva prispela na Rudno
polje, kjer je možnost narediti turo na smučeh od avta do avta.
Pri avtu stopiva na smuči in v gozd. Hodiva po globokem snegu po še neratraktirani gozdni cesti. Prijatelj s svojimi širokimi in dolgimi smučmi utira gaz, jaz pa stopam za njim. Tako prideva do sredine smučišča, kjer nama prijazen žičničar odpre ograjo in naju spusti na smučišče. Po desnem robu le tega se vzpenjava do zgornje postaje vlečnice, kjer stopiva v grapo na že narejeno smučarsko gaz. Malce višje prijatelj izbere varianto izven grape, jaz pa nadaljujem v kratkih zavojih do vrha in stopim na ravnico Zlate vode. Stopam navzgor na sedelce pod Plesiščem, kjer pričakam prijatelja. Od tu je lep razgled na južnobohinjske vršace.
Ko gledava proti Viševniku, vidiva, da nekaj turnih smučarjev z rame pod zgornjim pobočjem ne nadaljujejo pot, temveč smučajo nazaj. Pa pojdiva pogledat, si rečeva in nadaljujeva po grebenu. Snega je v ozobilju in ko doseževa ramo, sta pred nama nadaljevala pot že dva smučarja in za njima stopiva tudi midva. Lepo napredujeva do grebena, kjer prijatelj odneha. Sam nadaljujem po grebenu naprej in se s smučmi vzpnem do samega vrha Viševnika. Na zadnji strmini je zelo malo snega. Očitno je veter zadnji sneg odpihnil.
Na vrhu nas je kar nekaj turnih smučarjev. Brez fotografiranja seveda ne gre in tako je tudi prav. Narediti je potrebno nekaj za kasnejše obujanje prekrasnih pogledov na Julijce in Karavanke v daljavi. Po kratkem odmoru pripravim opremo za smučanje in previdno, z odrsavanjem, se spustim z vrha ter nato po globokem snegu nadaljujem s prečenjem do kolega, ki me je že pričakoval. Skupaj nadaljujeva smučanje po pobočju, ki ima lepo zalogo snega z nekaj pršiča, ki ga sonce že predeluje in tudi zbitega in skorjastega snega ne manjka. Izbirava prava mesta za smučarske užitke in se hitro spuščava v globino. Tokrat smučava proti planini Konjščice in v ozko grapo pod pobočjem Plesišča. Snega je resnično veliko in kar nekajkrat se smuči močno ugreznejo in jih moram vleči na površino snega. Ko prideva iz grape, se pobočje razširi in izbereva rob, ki je v senci in polnem pršiča, ki naju privede do planine. Potrebno je prečiti potok in na srečo najdeva primerno mesto. Na drugi strani pa tako globok sneg, da je potrebno natakniti kože na smuči, da se povzpneva čez rob napihanega snega na planino, ki počiva v miru in samoti, a le za kratek čas.
Kmalu pride nekaj turašev, midva pa odkorava na smučarsko gaz, ki vodi navkreber. Nekaj časa hodiva po njej, nato pa zavijeva levo v gozd in nadaljujeva z vzponom na greben. Moja sreča, da kolega hodi pred menoj in mi utira pot ter mi tako lajša vzpon. Na smučeh se nabira težak moker sneg in kar nekajkrat ga odstranim s smuči za lažje nadaljevanje. Večkrat zastaneva, da zajameva zrak in končno doseževa vrh Plesišča. V daljavi so oblaki prekrili Veliki Draški vrh in hite proti Viševniku, s katerega še vedno smučajo.
Po počitku zopet pripraviva opremo in odsmučamo z vrha. Sneg med macesni je lepo smučljiv in hitro sva na Zlatih vodah. Nadaljujeva z nekaj odrsavanja v žlebu in kratkimi zavoji do smučišča, kjer se prepustiva užitkom smučanja po smučišču. Spodaj nadaljujeva mimo vojašnice do parkirišča, kjer je še ravno toliko snega, da prideva do avta na smučeh.
Prijeten je pogled iz avta na visoki sneg ob robovih ceste, ki pa ga je s spustom vedno manj in v Zgornjih Gorjah je jutranji sneg že izginil in kažejo se zeleni travniki, le v daljavi so vršnja pobočja Karavank še bela. Kam in kdaj naslednjič, ko bo zopet sijalo sonce na visoke vršace, pa je še vprašanje brez odgovora.