Šestega februarja 2016 sta Ines Papert in Mayan Smith–Gobat, ki ju je spremljal fotograf Thomas Senf, dosegli vrh Centralnega stolpa v NP Torres del Paine (Čile).
Opravili sta peti znani vzpon po smeri Riders of the Storm, 25 let po prvenstvenem vzponu.
Izredno linijo v navpični, 1300 metrov visoki vzhodni steni Centralnega stolpa so prvi preplezali Wolfgang Güllich, Kurt Albert, Bern Arnold, Peter Dittrich in Norbert Baetz v januarju 1991. V obdobju šestih tednov so za smer, ki so jo ocenili 7c, A3, porabili 15 dni efektivnega plezanja.
Bilo je že več poskusov proste ponovitve, ki so spodleteli zaradi poči, zalitih z ledom, in slabega vremena. Dva raztežaja dolgo navpično poč niso uspeli preplezati prosto. Na sredi stene je raztežaj, v katerem je nihajna prečnica na hudičevem krempeljcu, s katero se obide popolnoma gladek, nerazčlenjen odsek.
Ines in Mayan sta si zastavili cilj, da bosta prosto preplezali vso smer. Tura se je začela v neverjetno stabilnem vremenu. V prvem tednu v steni sta uspeli najti zelo težko, pet raztežajev dolgo varianto, s katero sta se izognili spodnjemu tehničnemu delu. Da bi kar najbolje izkoristili lepo vreme, sta se odločili najprej prosto preplezati zgornji del in doseči vrh, in se nato vrniti v težke spodnje raztežaje.
Zadnji dan vremenskega okna, po treh tednih v steni, je Mayan v sončnem jutru s krvavečimi razcefranimi prsti uspela prosto preplezati 29. in 30. raztežaj, še preden se je zgornja poč zaradi taljenja ledu spremenila v slap. Potem so Ines, Thomas in ona nadaljevali na vrh, ki so ga dosegli 6. februarja ob 12.48 v krasnem in presenetljivo mirnem dnevu brez vetra.
Vendar je uspeh kmalu zatemnila skala, ki je ponoči padla na njihove viseče postelje, razparala Inesino in Mayanino in ju za las zgrešila. Pretreseni, vendar odločeni, da dokončata smer, sta se vrnili k prostemu plezanju spodnjih raztežajev. Pri tem sta ugotovili, da je ta stena zelo izpostavljena padajočemu ledu in skalam z vrha, na katerem je naložene bloke držal skupaj samo led.
Plezanje v Riders on the Storm je raznoliko, zahteva vse od delikatnega stenskega plezanja s slabim varovanjem do plezanja z ledom zalitih offwidth poči. Ines je imela med plezanjem eno nogo obuto v čevelj z derezo, na drugi je imela plezalnik in v rokah cepina, ki ju je uporabila tudi za varovanje v ledenih počeh – Papert tehnika. Naveza je grizla dalje in v vedno slabšem vremenu uspela prosto preplezati vse razen dveh raztežajev originalne smeri in najtežja dva njune nove variante.
Žal je v zadnjih desetih dneh njunega bivanja Patagonijo zajelo izjemno slabo vreme, ki je sicer tipično za Patagonijo. Zaradi vetrov, ki so pihali čez 120 km/h, in sneženja, ki se je spustilo do 500 metrov, je postala vsa smer zafrajhana s snegom, zato sta odnehali in pobrali opremo v dneh, ko je bilo vreme nekoliko manj slabo. Za plezanje ni bilo več možnosti.
Čeprav nista uspeli prosto ponoviti cele smeri, sta imeli Ines in Mayan izjemno uspešno odpravo, saj sta opravili eno redkih ponovitev te smeri ravno na 25 letnico prvega vzpona. Poleg tega sta našli varianto originalne linije, za katero sta obe prepričani, da se jo bo, kljub veliki težavnosti, dalo prosto preplezati.
Zaradi nepredvidljivih tveganj se je Ines odločila, da se ne bo vrnila, Mayan pa je motivirana in bo še enkrat poskusila naslednje poletje.
Dejstva
Smer: Riders in the Storm, Torre Central, 2800 m, vzhodna stena
38 raztežajev (z novo prosto varianto), 1300 m
Ocena: 7c+ (dva raztežaja, ki še nista bila prosto preplezana)
Ines in Mayan sta prosto preplezali vso smer razen štirih raztežajev.
Ines Papert, Mayan Smith–Gobat in Thomas Senf od 16. januarja – 20. februarja, 15 plezalnih dni
Peti znani vzpon po smeri Riders on the Storm