Delo, Trip - Blaž Močnik: ... le polne lune od nikoder / Vrh Kobilje glave dosežemo po premaganih 1475 metrih nadmorske višine
Trip Za nočni pohod to ni mačji kašelj
Luna pa taka. No, saj ne, da ta edini naravni satelit Zemlje ni opravil svojega. Kakšnih 30 hribolazcev je čakal prav tam, kjer smo ga pričakovali, le oblaki so zastirali pogled proti nebu. Pa megla tudi. Izkušnjo pohoda v polni luni je dopolnil še veter, ki pa tam gori na Kobilji glavi nad Tolminsko kotlino tako ali tako pojenja enkrat na tri leta.
»Kako bi šele bilo, če ne bi bilo polne lune,« se je nasmehnil Metulj, gorski vodnik, ki ga nekateri poznajo tudi po imenu Simon. Na vrhu osamelega plešastega hriba je lica skrival v kapuci. Videlo se je, kolikor je snop žarometa čelnih svetilk prebijal meglico, ki se je lesketala kot svila na dosegu roke. Če bi na družbenih omrežjih objavili lepe pozdrave z Makaluja, pete najvišje gore na svetu, na primer, bi nam vsi verjeli. A je ta bežni nadomestek himalajski izkušnji precej bliže od nepalsko-kitajske meje. Tolminci jo dobro poznajo, drugače pa je Kobilja glava tudi planinskemu svetu dokaj neznana. Vedno po babje čemerna vendarle zahteva vsaj prvo nadgradnjo osnovne telesne pripravljenosti, pa četudi zgolj ura hoda od Koče na planini Stador do vrha ni poseben športni dosežek.
Vrh Kobilje glave dosežemo po premaganih 1475 metrih nadmorske višine. Je prva prava »stražarnica« v mejni verigi med Primorsko in Gorenjsko v spodnjih Tolminsko-Bohinjskih gorah. Stražarnica zato, ker so nekoč te gore predstavljale državno mejo, ker so se Soške doline za nekaj časa želeli polastiti Italijani. Takšno poimenovanje tega predalpskega sveta je še dandanes stvar debate. Če je nekako logično, da prebivalci osrednjega dela Slovenije govorijo o Bohinjskih hribih, na drugi strani kakopak govorimo o Tolminskih hribih. In imamo prav, ker Bohinjci nimajo pojma! Da pa ne bo hude krvi, lahko eni in drugi uporabimo pravičnejše poimenovanje Tolminsko-Bohinjske gore (zgolj če je Tolmin na prvem mestu), o čemer pričajo tudi zapisi pred prvo svetovno vojno. Tretji pa se s tem sploh niso obremenjevali in grebene nad Baško grapo pa do začetka Krnskega pogorja enostavno imenujejo Peči.
Lune ni, harmonika je
Kakor koli, za rekreativni podvig se bo treba najprej povzpeti do Stadorja, kjer stoji tudi prej omenjena koča na 1050 metrih. Tam greha ni več in skušnjava je obenem precej hitro dostopna, saj do nje vodi še sprejemljiva asfaltna cesta. Iz vasi Ljubinj se odcepi proti vrhu in pelje mimo Stadorja naprej proti planinam Lom, Kuk in Razor. Resda morebiti ni najbolj pametno spodbujati vožnjo z avtomobili v planinsko kraljestvo, toda hoja po gozdnih poteh brez razgleda tudi ni prvovrstno vabilo. Za nameček je lahko že sam sprehod od parkirišča do koče ena prvih izkušenj za najmlajše. Skupaj s tipično kulinariko planinskih koč, ki je zadnje leto na Stadorju še precej nadgrajena, odkar prišleke gostita Snežana in Sandi.
Od tam naprej pa je vse stvar odločitve. Kobilja glava časovno ni večji zalogaj, a je ne bo osvojil vsak, ki nima zadostne pljučne kapacitete in moči v nogah. Dvakrat se namreč pot postavi precej pokonci, kar človeku zelo hitro pije vso dobro voljo in energijo. Ko sta se druščina in en štirinožec pred kočo pripravljala, se je mednjo mešal tudi Damjan, ki ga dobro pozna večina slovenskih hribov. Kolikokrat si bil na Kobilji glavi – domačini bi rekli na Kabilni? »S harmoniko še nikoli,« je presenetljivo odvrnil. Zakaj za božjo voljo pa bi tja gor s harmoniko silil? Kot se je izkazalo, ima neuničljivi zabavljač s tem kar nekaj izkušenj. Pred skorajda desetimi leti se je nekega septembrskega jutra podal s harmoniko kar na Triglav. Izziv je takrat vzel hudičevo zares in vlekel tistih meh nepretrgoma od začetka do konca. Naslednji opis morda ni za branje med obrokom, ampak norost je šla tako daleč, da je na Doliču potreboval spremljevalca v stranišču, da mu je obrisal ... No, pot je začel iz Zadnjice, če vam to kaj pove.
Idealna za vojaški napad
Na Kobiljo glavo mu je pot jemala moč kakor vsem drugim. Sneg je mestoma popuščal, da nisi natanko vedel, kdaj boš do kolen zagazil in se tako desetkrat hitreje utrujal. Dolgo časa je zdržal na čelu kolone, a ko so zvoki valčka nadomestili polko, je bilo počasi tudi zanj preveč. Kača svetlečih lučk v temi se je razbila. Ko je gozdna meja ostala niže, ni bilo več daleč do vrha. V temi se je slišalo globoko sopihanje, ki je dodatno ustvarjalo meglico. In kar iznenada se je začutil veter. Ta prekleti veter na Kobilji glavi, ki nikoli ni sapica. Tudi v poletni pripeki ni prijeten. Saj ne, da bi izzival usodo, ampak če to ni najboljši kraj za vetrne elektrarne.
Vendar v dnevni svetlobi hrib ponuja čudovite razglede. V jasnem dnevu bo pogled dosegel morje pa seveda vse okoliške vršace od Kolovrata, Matajurja, Stola, Ježe, Huma, Mrzlega vrha, Krna, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Golake ... Ni čudno, da je edinstveno priložnost opazovanja prizorišča napada na sovraga v zadnjih dneh soške fronte 22. septembra 1917 prav na Kobilji glavi izkoristil nemški general Otto von Below. S svojim štabom se je dve uri nastavljal vetru in čez 12 dni kot poveljnik 14. avstro-ogrske armade pognal Italijane v beg proti reki Piavi.
Lokalni pojav
Značilnost Kobilje glave je sicer fascinantna. Zaradi strmih vzponov in večnega vetra zahteva večno spoštovanje. Kobila nemarna! Ko so te gore še rasle, je morala biti najbolj sitna deklica v vrtcu, da so se še njeni sosedje skozi čas nekoliko odmaknili od nje in jo pustili na prepihu. Geografi imajo sicer za odtenek natančnejšo teorijo. »Veter je zagotovo posledica temperaturnih razlik med hladnejšo Baško grapo in toplejšo Tolminsko kotlino. Je pa to povsem lokalni pojav,« pojasnjuje geograf Radovan Lipušček.
Tudi na tokratnem pohodu ob polni luni se ni izneverila. Njena dvomljiva gostoljubnost sicer nasmejanih planincev ni motila (več kot deset minut), en par in en Bosanec pa so našli tudi pogum za hitri striptiz z menjavo prepotenih spodnjih majic. Treba pa je le priznati, da je vsakdo sestop sprejel z velikim olajšanjem.
Ko se je za nameček še razvedelo, da bomo v Astri Montani, po rastlini, ki zdravi vsa obolenja, poimenovana razkošna gorska turistična pridobitev Soške doline, deležni frike, narezka, sira, štrudlja, kuhanega vina in nekaj žganega, je srce zaigralo. In glej ga zlomka, sneg je obenem nekoliko posvetlil, da je noč izgubila svojo moč. Seveda so se oblaki začeli trgati in luna nas je lahko končno pozdravila. Nekatere pa začela tudi nositi.
Blaž Močnik besedilo in fotografiji