Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pomladna Beta

  08.03.2016
Fb: Beta Magazine

Pomladna Beta izide 8. 3. 2016

torek, 8. marec 2016, ob 05:30, Helena Škrl, ogledov: 1128

Beta - pišemo jo hitreje, kot jo lahko preberete.
Revija za plezalce in povodne konje.

Čeprav je bila celotna zima relativno topla in posejana z zvončki, se prava pomlad začne šele z izidom Bete. Za prave balvanske plezalce dvig temperatur v dvomestne številke počasi pomeni konec optimalnih razmer za vrhunske vzpone, to pa ni edina fascinantna stvar o tej plezalski podzvrsti, ki velja za najmlajšo – čeprav temu niti ni tako. Čudoviti svet bolderiranja bomo spoznali do potankosti in ni hudič, da se ne boste tudi vi navdušili nad premagovanjem najtežjih gibov, ki jih zmore človek. Zgodovina v svetu in pri nas vam bosta samo osvetlili dejstva, a prava stvar se skriva v zgodbah in občutjih ljudi – tokrat je naša zasedba mednarodno pisana in spet boste lahko uživali v svetovni smetani: Niccolo Ceria nas bo odpeljal v angleški Peak District, Romain Desgranges v Joshua Tree, Gašper Bratina v njegov ljubi Fontainebleau, Luka Tambača pa na hrvaško ekspedicijo v Ticino. Vse to bo zaokrožil aktualni svetovni podprvak v bolderjih, Jernej Kruder, ob katerem hitro postane jasno, da so bolderji pravo srce plezanja.

Tudi štrikarji boste prišli na svoj račun: tokrat bomo spoznali eksotične Havaje! Alpinistični kotiček je, kot se za pomlad spodobi, skrajno prestižen: obiskali bomo Raru in Kishtwar, dva vzpona, ki sta zasluženo med nominacijami za zlati cepin. Za preganjanje dolgčasa v Himalaji pa se lahko odpravite na dolgo pot do najbolj osamljene 6b na svetu. Če vam je Lhonak preveč težko dostopen, je tu le za širino Sredozemlja oddaljena Tunizija in tamkajšnji plezalni raj. Še vedno predaleč? Za vse vikend plezalce smo pripravili dve novi steni v okolici Roča in prvič objavljen vodnik po črnotiških balvanih.

Tudi za Objektiv bomo šli čez mejo in predstavili mladega, a neverjetno talentiranega fotografa Eliasa Holzknechta. Potem se bomo s C-Teamom odpravili na plezalni izlet. Morda vam bo skozi zmešan klepet uspelo odkriti skrivnost njihovega uspeha? Deloma je to gotovo dober trening, s čimer se ukvarja nova rubrika Trening za telebane, ki želi predvsem pomagati rekreativcem do boljše forme in napredka. Zakaj to deluje vam bo skušal strokovno pojasniti članek ATP, čeprav bo verjetno neuspešen. Bolj jasen, čeprav morda kontroverzen pa je legendarni Uroš Perko s člankom o (pre)zgodnji specializaciji otrok. Vredno razmisleka! Da ne bomo preveč teoretični je tu tudi praktični vodnik po valčkanju, ki dela čudeže za regeneracijo utrujenih mišic.
Tu so še stalne kolumne Gašperja Pintarja in Aleša Zdešarja, pa Mulci, Reprezentanti, novice, priljubljeni Mr. Tufa, Butnskala in še kaj.
Oziroma, ne. To je bolj ali manj vse.

VSEBINA
Tema: bolderji
Kratek uvod v bolderiranje - Spotanje in padanje - Zgodovina bolderiranja - Slovenski boldering - Jernej Kruder
Zgodbe
Tako visoko - Fontainbleau - Ticino - Voyager - Havaji - Lhonak - Urban Novak/Kishtwar - Raru-deviški vrhovi
Objektiv
Elias Holzknecht
Vodnički
Zaghouan, Tunizija - Roč 2015 - Črnotiče
Članki
C-Team - Trening za telebane - Zgodnja specializacija - Mala šola: ATP -Terapija: Valčkanje - Dr. Krimp: Uboge roke - Roman Krajnik
Kolumne
Uvodnik - Gašper Pintar: Pisana Drušična - Vse je samo narava - Prepameten za plezanje - O dreku
Razno
Zgodba o povodnem konju - Mulci: Tim Korošec - Arhivi borcev za lipov list - Novice - Mr. Tufa - Pisma bralcev / O dreku - Kolofon - Butnskala tabloid


 Helena Škrl

UVODNE BESEDE

Štiri ženske, midve z Joži mlajši pripravnici, tretja, ki je samo mlajša in četrta, ki ni mlajša pripravnica, stara pa tudi ni, ker je mojih let, kolesarimo s Krasa proti Trenti ...
... Tri ponavljamo turo izpred treh let, mlajša pa je naš pomladek, da si zagotovimo, da se bodo norosti prenašale v naslednje rodove.
V Kobaridu naznanim naslednji postanek: Trnovo ob Soči.
»Ja, kjerkoli, več ko se bomo ustavljale, bolje bo«, mi rečejo zasopihane složno. 80 kilometrov v nogah se nam že malo pozna.
Pokličem Andreja, ki mi pove, da moramo do konca vasi, preko kampa, do Soče, čez most in potem tam levo 500 metrov navzdol do balvana, ali pa pred mostom desno, ali pa na spet čez most pa na desno stran reke, lahko mi smerce pošlje na dlančnik …
Ne, prvič bom samo pogledala, ne rabim smerc.
Da vidim, kako izgleda nova balvanska scena.
S kolesi odropotamo čez most, narejen iz železniških pragov, spodaj Soča, s tisto njeno barvo.
Joži še vztraja z mano, ko potiskam kolo v hrib in se vedno bolj oddaljujem od Soče in že davno pustim za sabo 500 Andrejevih metrov do prvega balvana. Drugi dve odpravarki sta se že zdavnaj položili v travo. Vidim da nisem na pravi poti, z Joži se vrneva. Najdem potko, ki vodi do vode. Tukaj odpade Joži, do balvana grem sama. Previsen je, visi nad vodo. Bele magnezijeve lise. Na tleh pa krtačka. Pobožam kamen in poskušam prijeti oprimke. Prvega, drugega, z očmi iščem zaporedje – zakaj nisem rekla Andreju, naj mi vseeno pošlje tisto fotko? Vroče je, nihče ne pleza, kamp je namenjen raftarjem, ki eden za drugim tlačijo gumenjake v vodo.
Počasi se vrnem in najdem svoje punce na sredini mostu.
»Ste videle?« jim pravim. »Balvane. Tam plezajo. Kaj ni čudovito?«
Nemlajša nepripravnica me čudno pogleda.
»Videla kaj? Saj ni nič videt. Kamni so.«
Kako naj ji razložim? Da se tam pravzaprav dogajajo čarovnije. Da se zvečer zberejo nasmejani fantje, si slečejo majice in postanejo mali otroci, ki se učijo hoditi. Poskušajo in padejo. Poskušajo spet. In spet padejo. In znova in znova. Ne odnehajo. Nikoli ne obupajo. Dokler jim prvič ne uspe pravilno prijeti enega grifa za drugim, narediti vse tiste noro težke dinamične gibe ravno prav hitro, sicer bi jim zmanjkalo moči, prijeti zadnjega, zatakniti nogo za rob in se prevesiti čezenj; ves čas pa družba spodaj čaka, pripravljena, da čarovnika prestreže, če bi padel in ga usmeri na blazino. Vsi za enega in vrisk enega za vse, ko jim uspe in stopijo na vrh balvana.
Da je to tako noro in neverjetno, ker tista skala tam nima kljuk, lukenj, ročajev in polic, po katerih plezalec napreduje. Prijemlje se za nekaj, kar
skoraj ne obstaja, za izboklinico, ki jo s profila komaj vidiš in plezalke zatika za rob nohta široke razpoke, ob tem pa izgleda tako lahkotno kot baletka na odru in čisto brez teže.
In da je včasih z njimi tudi kakšno dekle, ki počne iste stvari, čeprav je zanjo to še toliko težje, saj so fantje neprimerno bolj močni.
Lahko bi jih gledala ure in ure in občudovala njihovo usklajeno in usmerjeno gibanje, ples mišic, človeške pajke v vertikali in previsih, ki iz golega veselja do življenja, saj nagrad ni, naprezajo svoje moči do skrajnosti. V zameno za … Kaj?
Za še večje veselje do življenja.
Betka, še vedno vidiš samo kamen?

Oznake: BIB, PLE, pleBAL
eXTReMe Tracker