Beta pomlad: Klepet - Jernej Kruder
| Predobjava iz 3. številke BETA |
Nekje sem zasledil, da si v osnovi športni plezalec, vendar si se v balvaniranje usmeril, ko si ugotovil, da tu lahko več dosežeš.
To si kar prav slišal. Takrat balvansko plezanje pri nas še ni bilo tako razširjeno. Začel sem plezat v Kotečniku, listal stare revije Grif, kjer so začeli malo pisati o bolderingu, Urhu in podobnem. Jaz sem pa začel po naših koncih. To mi je pasalo, ker nisem maral, da me navija, bil pa sem velik in dinamičen in to me je izoblikovalo, ko sem se odločal, kaj bi.
Eksplodiral si leta 2009 z 2 x 8B, 4 x 8A+, 15 x 8A ... Kaj se je spremenilo, kaj si naredil za ta preskok?
Točno vem, kaj. Takrat sem prišel v člansko reprezentanco in mi je na bolderjih res začelo dogajat. Pred tem sem bil bolj sam zase, potem pa se je v tem času tudi Kanjon začel urejat in sem tam splezal najprej prvi Fb 7C, malo kasneje pa še prvi Fb 8A+ v Malti. Potem se je pa samo in je steklo kar samo od sebe. Predvsem sem začel verjeti vase. Pred tem je bilo včasih malo fovšije, češ, kaj bo ta mali Kruder, kar se stegne, že gre, močen pa ni ... in takrat sem to še verjel. Potem sem pa tudi zrastel in se je vse skupaj obrnilo.
Kakšna se ti zdi bolder scena v Sloveniji – v ZDA na primer zna biti to zelo močna, ločena subkultura, kaj pa pri nas?
Na splošno je scena zelo v redu, se razumemo. Mladi prihajajo in so motivirani. Pri nas to ni toliko ločeno, vsi smo nekako odrasli na štriku. Kar poglej Urha, ki je vlekel bolder sceno pri nas, tudi z ocenami, pa je vseeno splezal Bicikel (Za staro kolo 8c+ v Mišji op.p.). To se pri nas ne ločuje, tudi jaz nisem 100% bolderaš.
Kaj pa bolderišča pri nas, so urejena?
Za naše razmere so čisto v redu. Vsi vemo, da apnenec ni najboljši za bolderje, ampak če imaš motivacijo in voljo, so lahko v njem zelo dobre linije – tudi v Kanjonu imam res hud projekt v apnencu. Drugače pa sta Švica in granit meni najboljša - čeprav je tudi pri nas granit. In če to primerjam, potem je edino, kar malo moti, to, da je razsut, da ni na kupu in da je vse v bregu. Drugače so pa bolderji hitro primerljivi.
Kdo pa je tebe navdušil ravno za bolderje?
Jaz sem se navdušil sam. Malo sem listal stare Grife, govorilo se je o Urhu in Rantu, ko sta lezla prve Fb 8A, pa Jamnik je nekaj delal na Koroškem, pa tudi na tekmah so bili že bolderji, ampak predvsem sem se pa navdušil kar sam.
Kaj pa tuji vzorniki?
Takrat nisem nič vedel, toliko se spet ni dogajalo kot danes, ko imaš hitro, ko kdo kaj spleza, film na internetu. Nisem imel vzornikov, ampak sem bolj sam iskal skale, si označeval 1,5 m visoke bolderje v Kotečniku in delal stvari po svoje.
Spremljaš mlade plezalce, vzhajajoče zvezde v plezanju? Kdo največ obeta?
Težko rečem. Jaz sem bil že takrat bolj samo¬tar in sem to tudi zdaj. Rad peljem ta male ven plezat, da bi bil pa kdo res »wow«, razen žensk, ki itak razturajo, pa ne vem. Zmeraj sem si želel mlajšim podati motivacijo, znanje za skalo, ampak zdaj je takih bolj malo.
Kot v ZDA je tudi pri nas pojav salonskih, indoor only bolderašev. Kako ti gledaš na to, koliko je tega pri nas?
Na žalost jih je vse več. Je pač plezanje na plastiki bolj dostopno. Saj razumem, folk ima šiht, ampak včasih smo v srednji šoli imeli čas in se je šlo vseeno plezat, danes pa plezalci nimajo časa za to. Takih je vedno več. Zame je to samo izgovor!
Jaz sem ta pravi bolderaš. Za začetek, meni je sicer zelo dobro tekmovat in ko so priprave za tekmo, imam rad plastiko in dobim tam tudi osnovo za zunaj. Ampak samo s plastiko pa ne morem. Tudi v pripravljalnem obdobju sem veliko v skali. To mora biti. Da tudi tam kaj splezaš. Čeprav ima vsak svoje ambicije. Jaz delam, kot se meni zdi prav, ne bom pa sodil drugih. Ampak zame skoraj moraš iti malo ven v skalo.
Na skali je drugačna predanost. Mesece za en problem.
Ja, ali pa leta. In za tekme je tako; tam lahko do 35. leta teoretično še zmagaš, mogoče več, samo potem se bo pa nehalo. Zato je pravi bolderaš ... ko ti zmanjka tekmovanj, kam greš potem, če nisi navajen iti ven? Tisti, ki po koncu tekem neha plezati, ni pravi bolderaš!
Pri bolderjih so pomembna stvar tudi razmere?
Prvo kot prvo; je dvoje vrst razmer – imaš projekt, ki ti ga je voda zalila in se ga ne da plezat, druga stvar so pa temperature itd. Jaz se s tem ne poskušam obremenjevati. Seveda rajši plezam v hladnem, ker boljše drži in prilagajam vzpone glede na letni čas. Poleti manj plezam bolderje, grem v apnenec, pozimi pa bolj bolderje. Ampak se trudim, da ne jamram, kako ni bilo razmer in podobnega. Se pa zgodi, da prideš na granit, ki je vroč kot pes, ignoriraš, pa vseeno ne gre.
Kaj pa misliš o Ashimi? Je sploh fer primerjati dosežke? Je Fb 8B+ zanjo sploh toliko težek?
Dobra je, ni kaj. Ni pa fer primerjati nikogar z nikomer, lahko je razlika že v pol centimetra krajših prstih. Saj se pozna, ampak ocena je pač taka, kot je. Tudi meni se kaj zdi lažje ali težje, ocena je konsenz. Ni ona kriva, da je splezala Fb 8B+, jo že kje drugje zabaše. S tem se je brez veze obremenjevati.
Ampak teh mulcev je vse več; to bo lahko slej ko prej »problem« ...
Ja, saj vem, saj se mi včasih zdi »mal za mal«... Kot je lahka, ima majhne prste in ji je marsikaj lažje, ampak ne morem se s tem obremenjevati. Kaj delajo iz tega mediji, je druga stvar. Ampak če gledaš samo človeško vrsto, je ona najboljša. Če jo pokriješ z rjuho in jo daš na deset problemov, bo najboljša.
Potem je plezanje v osnovi šport za otroke.
Pa naj bo tako. Za biti najboljši mogoče. Za najbolj uživati je pa treba biti malo starejši. Še vedno mislim, da en natreniran, odrasel človek lahko pleza boljše kot Ashima. Že Janja je starejša, večja, bolj odrasla in pleza ful dobro. Kot si vsak sam naredi.
Si še mlad, ampak si doživel kar nekaj evolucije bolderjev: včasih sta bila dva krešpeda, danes so tu celi kupi, gradi se landinge, problemi so visoki, nad vodo, pol leta nedostopni itd. Pa razni pripomočki, alu folije, kneepadi ... Kam to pelje?
Jaz sem v tem pogledu bolj pristaš stare šole, par padov in da se pleza čim bolj očitne linije. Alu folijo sem poskusil; malo pomaga, ampak na koncu se mi bolj zdi, da če so pač take razmere; če je zalilo, pač ne boš plezal smeri nekaj časa. Tudi za kneepad sem bolj »old school«, ampak vse bolj razmišljam, da je vendarle samo kos gume: ali res toliko spremeni? Ne uporabljam kneepada, vendar se mi zdi, da ga bom moral sprejeti, ker se ga bo začelo vse bolj uporabljati. Tudi ko so ljudje začeli drugače plezati, so se spremenile bete in s tem ocene.
Nekih jasnih pravil bolderiranja se uradno nikoli ne zapiše; vedno se nekaj dogovarjamo med sabo, kaj velja.
Brez veze je to pisati. Saj se danes vse posname in poslika in se vidi, kako je kaj. Meni je najbolj čisto, da daš plezalke gor, namočiš roke v magnezij in greš plezat. Stvari se spreminjajo, so relativne; tudi plezalni čevlji so se spremenili, pa malo kje pomagajo, ampak da bi neka stroga pravila, kaj lahko in kaj ne, pisali, se mi pa ne zdi v redu. Je pa v bolderjih manj teh problemov kot pri štriku.
Kaj pa omejevanje bolderjev?
Jaz večinoma iščem logične, naravne linije. Včasih pa pri nas manjka linij in potem naredimo kakšno logično omejitev, na primer brez raza in podobno. Če to napišeš jasno v vodniček in če komu ni všeč, je skala vsaj ostala taka kot je. Nikomur nisi škodoval.
Tekst: Jurij Ravnik
Foto: Luka Tambača
Karikatura: Timotej Ušaj