Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Drzni orači nedolžnih snegov

Vecer.si 25.02.2016
 

 

petek, 26. februar 2016, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 1928

Večer, Kalejdoskop - Robert Kereži: Narediti prvo špuro je želja vsakega freeriderja

Turno smučanje, nekateri mu pravijo svoboda na dveh deskah, je vse bolj priljubljena oblika zimske rekreacije v svetu pri nas.

Visoke cene smučarskih vozovnic na urejenih smučiščih, zime brez snega, vedno boljša, dostopnejša oprema ter želja po adrenalinu in umiku v samoto so zagotovo razlogi, da ljudje vse pogosteje izberejo turno smučanje pred alpskim. V našem visoko- in sredogorju je vsako leto dovolj snega in vse več je opuščenih smučišč, kjer naprave ne obratujejo. Hiter popoldanski turni smuk pa je mogoče opraviti tudi v bližnjem smučarskem centru, kjer se do vrha vzpnemo kar po robu urejenih prog.

Romantiki, adrenalinski odvisneži in vrhunski atleti

"Turno smučanje, ki vzpon na lestvici popularnosti doživlja že zadnjih dvajset let, je ena najlepših dejavnosti za tiste, ki imajo radi gore in smučanje. Smuči, s katerimi se vzpenjamo, nam omogočajo obiske predelov, ki so sicer, zaradi globokega in predirajočega se snega, težko ali celo nedostopni. Alternativa so seveda krplje, ki pa nikakor ne morejo nadomestiti elegance gibanja na smučeh. Lepote spustov, ki potekajo hitreje in veliko zabavneje, pa se sploh ne da opisati! Vedno popularnejše je tudi smučanje freeride ali off piste, na katero se lahko odpravimo z žičnico, od njenega vrha pa s kratko ali daljšo hojo s smučmi pridemo do pobočij, ki še niso zvožena. Narediti prvo špuro je želja vsakega pravega freeriderja, zato tudi helikopterski prevozi do oddaljenih vrhov v svetu niso več redkost. Tovrstno smučanje se popularno imenuje heli-ski, omogoča pa dostop do najbolj divjih in neokrnjenih snežnih pobočij. Vendar je bistvo pravega turnega smučanja, da oboje, vzpon in spust, opravimo sami in da se smuča po neurejenih, neoznačenih in nenadzorovanih terenih. Gre torej za gibanje v naravi brez odvečnih motornih pomagal. Obstaja pa še tekmovalna oblika turnega smučanja, ki privablja vedno več gorskih tekačev, kolesarjev in drugih vzdržljivostnih športnikov. Če povzamem, je turno smučanje aktivnost, ki združuje romantike, iskalce adrenalina in tudi vrhunske atlete, in to ne redko v eni osebi!" pove Boris Lorenčič – Lori, član Alpinističnega odseka APD Kozjak Maribor.

Od lovcev do alpinistov

Smuči kot transportno sredstvo oziroma sredstvo za gibanje v naravi uporabljamo že vsaj pet tisoč let. Kar dokazujeta v skalo vklesana risba smučarja z norveškega otoka Roedoey ali petroglif lovca na smučeh, ki zasleduje losa, najden ob Belem morju. Tako ima turno smučanje svoje začetke že v času, ko so si ljudje prvič nadeli smuči za lažje gibanje in potovanje po zasneženih gorah. V Sloveniji bi lahko bili prvi predniki turnih smučarjev bloški smučarji, čeprav je bil njihov osnovni interes hitro premikanje oziroma potovanje po zasneženih gorskih pokrajinah. Kot začetek športnega turnega smučanja pa štejemo letnico 1895, ko je bil v eni od prvih številk Planinskega vestnika objavljen opis planinskega izleta na smučeh. Danes je turna smuka obvezni sestavni del tečajev alpinistov in gorskih vodnikov, saj velikokrat združuje alpinizem z zahtevnimi alpinističnimi spusti. Tako se turno smučanje velikokrat kombinira z alpinističnim.
"Alpinistično smučanje je predvsem domena vrhunskih smučarjev, ki imajo dovolj znanja in izkušenj, da najprej splezajo na goro. Gre torej za združitev dveh športov – alpinizma in smučanja. Smuča se po zelo strmih in izpostavljenih snežnih pobočjih in grapah, zasneženih plezalnih smereh in zaledenelih slapovih. Linije so pogosto zelo strme in v izpostavljenem terenu, kjer ni prostora za padce. Vključuje brezhibno obvladanje alpske tehnike in terja izvrstno telesno in duševno pripravljenost. Pomeni nadgradnjo turnega smučanja v visokogorju po večjih strminah in naklonih oziroma na bolj izpostavljenih pobočjih, kjer vsak zdrs ali padec predstavlja resno nevarnost. Pri alpinističnem smučanju je treba steno preplezati, zamenjati opremo in potem po najboljši, najbolj varni liniji odsmučati navzdol. Razlika med turnim in alpinističnim smučanjem je lepo definirana tudi v naklonih. Vse, kar je do 30 stopinj in se opredeljuje kot vožnja s smučmi po terenu zunaj urejenih smučišč, lahko imenujemo turno smučanje. V večji naklonini pa se izpostavljenost in nevarnost začneta stopnjevati, zato dejavnost dobi drugo ime, namreč alpinistično smučanje. Vse naklonine, ki so strmejše od 30 stopinj, so tudi zelo nevarne za plazove in so tisto, na kar moramo pri obojem, turnem in alpinističnem smučanju, vedno računati," pojasni Lorenčič.

Najpomembnejše so izkušnje

Osnova za varno in prijetno turno smuko sta dobro obvladovanje alpskega smučanja in gorniško znanje. Turni smučar je namreč odvisen od vremenskih in s tem snežnih razmer, ki se med turo nenehno spreminjajo. V težkem in mokrem snegu obstaja večja verjetnost poškodb. Prav tako v snegu, ki se predira in onemogoča ali otežuje vijuganje. Marsikateri odsek celo sploh ni primeren za spust. Največja nevarnost, ki preži na turnega smučarja, pa so zdrsi in plazovi. Zato so najpomembnejše izkušnje. Te so celo večjega pomena kot smučarska tehnika. Pridobimo jih lahko le z izkušenim turnim smučarjem, še bolje pa z gorskim vodnikom, od katerega se bomo veliko naučili in brezskrbno uživali v naravi.

"Priprava na turo je najpomembnejša, saj med njo ocenimo nevarnosti in turo prilagodimo vremenu, plazovnim razmeram in lastnim sposobnostim. Na smuko se nikoli ne odpravimo sami! Najbolj pogosta nevarnost pozimi je plaz. Smuči namreč delujejo kot rezilo in zahtevajo kompaktno snežno odejo, sicer lahko prerežemo kritično plast in pride do sproženja. Tisti, ki izberejo strmejše terene, morajo biti še posebno pazljivi. Pogosto nas do nesreče privede tudi precenjevanje lastnih sposobnosti. Zato zdrava samokritičnost in zavedanje svojih sposobnosti pripomoreta k uživaškemu in varnemu smučanju. Smučar, ki si glede na svojo (ne)pripravljenost izbere predolgo turo, bo zelo tvegal. V popoldanskih urah je namreč sneg težek in moker ter zato zahteven za smučanje. Vsem, ki niso dovolj izkušeni, svetujem, naj znanje usvojijo v tečajih turnega smučanja ali se prepustijo vodenju gorskega vodnika z mednarodno licenco UIAGM. Ti namreč poskrbijo za ustrezno znanje in varnost udeležencev na turah in tečajih turnega smučanja, naučijo jih pravilnega ravnanja s plazovno opremo in ustreznega gibanja v zimskem gorskem svetu. Tudi teren izberejo glede na znanje in sposobnosti udeležencev, ocenijo razmere in poskrbijo za orientacijo, pri turnem smučanju pogosto ključnega pomena, saj velikokrat lahko privede do situacij, ki ogrožajo življenje," svetuje Lorenčič.

Tudi najboljša oprema nas ne bo zaščitila

K osnovni turni smučarski opremi na prvem mestu sodijo posebne smuči. Njihova dolžina se določi glede na telesno višino in enaka naj bo tudi dolžina smuči, saj so daljše smuči bolj plovne. Ker z njimi veliko hodimo ali jih celo nosimo na nahrbtniku, morajo biti lahke. Od alpskih se razlikujejo tudi po večjem stranskem loku, širini pod čevljem in po trdnosti. Opremljene so s turnimi vezmi, ki z enostavnim mehanizmom dopuščajo dvigovanje in spuščanje pete vanje vpetih čevljev. Takšen sistem omogoča dolgotrajno hojo. Za spust se vezi blokirajo in tako dobijo lastnosti alpskih. Kože ali psi so eden ključnih delov turne opreme, ker omogočajo hojo s smučmi navkreber. S posebnim lepilom se nalepijo na drsno ploskev, kratke dlake, ki so obrnjene proti smeri gibanja, pa nam omogočajo premikanje naprej. Prve kože so bile izdelane iz tjulnjega krzna, danes so v uporabi predvsem kože iz umetnih vlaken.

Za gibanje po zbitem in trdem snegu, kjer kože ne primejo, se uporabljajo sernači, vendar nikakor ne smejo biti zamenjava za dereze in cepin. Z njimi se nikoli ne odpravimo na led. Tudi turnosmučarski čevelj se mora, podobno kot vezi, prilagoditi dvema pogojema: za hojo navkreber mora biti gibljiv v gležnju, pri spustu pa zagotavljati optimalen kot in oporo za smučanje, kar pomeni, da morajo biti čevlji togi. V veliko pomoč pri hoji navzgor so palice, nanje se opiramo, pri spustu pa pomagajo vzdrževati ravnotežje. V osnovno opremo sodijo tudi plazovni trojček (plazovna žolna, sonda in lopata) in osnovna oprema vsakega gornika (alufolija, prva pomoč, čelna svetilka, sončna in smučarska očala, krema z zaščitnim faktorjem, piščalka, čelada, rezervna oblačila).

"Ob naštetem priporočam še zemljevid, višinomer, kompas, GPS, mobilni telefon s polno baterijo, nahrbtnik z zračno blazino in možnostjo pripenjanja smuči. Toda tudi vsa najboljša oprema nas ne bo zaščitila, če je ne znamo uporabljati in če se ne zavedamo nevarnosti. Slabim smučarjem svetujem še, da izboljšajo svojo tehniko smučanja. Treba se je naučiti iskanja z lavinsko žolno in sondo ter pravilnega in hitrega izkopavanja žrtve v plazu. Brez znanja je vsa oprema brez vrednosti. Zato se opremite predvsem z znanjem, ki ga dobite pri usposobljenih strokovnjakih, in se vsaj v začetnih turnosmučarskih korakih prepustite njihovem vodenju," zaključi Boris Lorenčič.

Robert Kereži


V gorah 200 dni v letu

Boris Lorenčič – Lori je član Alpinističnega odseka pri APD Kozjak Maribor. Doslej je opravil okoli 1500 vzponov, med katerimi je veliko prvenstvenih in prvih, ter zimskih ponovitev. Ob veliko evropskih vrhov je plezal še v Severni Ameriki, Himalaji, Patagoniji in na Aljaski. Za prvenstveni vzpon čez severozahodni steber gore Chomolhari (7326 m) je z Markom Prezljem prejel mednarodno nagrado Zlati cepin (Piolet d'or). Od leta 2004 je poklicni gorski vodnik z mednarodno licenco UIAGM. Poleti in pozimi vodi vzpone vseh težavnosti. Je velik ljubitelj turnega smučanja in na leto preživi v gorah okrog 200 dni. Organizira in vodi tečaje športnega plezanja, turnega smučanja, letne in zimske tehnike gibanja v gorah ter ledeniške tečaje.

Vrhunci

Vsak Haute Route (180 km dolga pohodniška in smučarska visokogorska turna pot med Mont Blancom in Matterhornom), ki je s smučmi opravljen v enem dnevu, je vreden največjega spoštovanja. Trenutno najkrajši čas znaša dobrih osemnajst ur in pol, potovanje pa običajno traja šest do sedem dni.

Oznake: BIB

Komentiraj (1):

Igor Zlodej, petek, 26. februar 2016, ob 07:47

*kratke dlake, ki so obrnjene proti smeri gibanja, pa nam omogočajo premikanje naprej*
Tole pa ne bo držalo!?

eXTReMe Tracker