Junaško dekle izpod Treh Cin. Victoria Savs. Nisem še slišal zanjo. A zdaj jo poznam. Čeprav romansirano - dekle in nesmisel vojne
Številnim knjigam, ki so izšle ob spominu na stoto obletnico prve svetovne vojne, se je pridružil roman Die Rote Wand (sl. Rdeča stena) avstrijsko-nemškega avtorja Davida Pfeiferja (slovenskega prevoda še ni). Ker so nam Dolomiti zelo blizu, verjamem, da bo vsebina knjige vsakemu obiskovalcu dodala še nekaj pri obisku tistih prečudovitih gora. A pred sto leti je bilo drugače …
V prvi svetovni vojni so si stopili nasproti Italijani in Avstrijci (in številni vpoklicani iz dežel tedanje Avstro-Ogrske skupaj z vojnimi ujetniki), se vzpeli v nekoristni skalni svet Dolomitov in pričeli nekoristni boj. Zakaj nekoristni? Ker je kljub velikem preboju na soški fronti leta 1917 nazadnje Avstrija izgubila tisto, kar so si tako težko priborili tudi na dolomitskem delu fronte. Južno Tirolsko. "Kar so Tirolci ubranili s krvjo, jim je bilo odvzeto s črnilom," pravi avtor knjige. Rezultat povojne pogodbe v Saint-Germainu, ki jo je podpisala trojna antanta. Ne da bi vprašala prebivalce, vojake, nenazadnje mrtve. Kajti oni govorijo molče. "Kako mrtvi so mrtvi zares," se sprašuje osrednja osebnost romana, Victoria Savs, šestnajstletno dekle v moški preobleki, fantič "Richard" (v resnici se je Victoria v vojni imenovala Victor). Avtor knjige, časnikar, je zgodovinska dejstva o dekletu, ki so si včasih tudi nekoliko nasprotna, seveda prilagodil potrebam romana. Victoria (tedaj živeča v Meranu) se je javila v vojsko, v tirolski oddelek, da bi se pridružila očetu, ki je bil že na fronti. Vsa območja v okolici Sextena in vojna dejstva pa so v knjigi povzeta po realnih dogodkih in krajih. Zato knjiga, četudi pisana v časnikarskem slogu, na trenutke uspe pričarati tudi vso silno lepoto dolomitskih gora, pa čeprav v vojni, zimi. Še več, zelo verno opiše vzpone, plezalne podvige in vse, kar se v gorah sicer dogaja, ne glede na to, ali je tam vojna ali ne, in tudi nevarnosti, ki prežijo. Na delu fronte v Dolomitih, južno od Sextena, sovražnik - Italijan - ni bil največja nevarnost. Ogromno žrtev je bilo namreč zaradi plazov, nenazadnje je žrtev plazu, sicer kamnitega, tudi dekle iz knjige (ki ji zaradi poškodbe morajo amputirati nogo). Bela smrt je sicer kosila brez usmiljenja: "Samo v kratkem smo na tem odseku izgubili deset tisoč mož brez enega samega stika s sovražnikom," resignirano reče eden od poveljnikov, ki jih opisuje knjiga. Že poleti človeku "sovražen" svet je pozimi postal zahrbten. Vse je bilo belo, nepredirna belina se je odpirala pred očmi. Takole zapiše avtor: "V vsakem zaklonu sedita najmanj dva moška, ki podnevi buljita v belo in ponoči v črno." In takih zaklonov, lukenj, kavern, predorov je na planoti pod Tremi Cinami (Drei Zinnen, it. Tre Cime di Lavaredo) in na planoti Rote Wand (nad sedlom Kreuzbergpass), kjer je bila Victoria Savs nameščena v prvem obdobju vojne, in tam okoli še ničkoliko. Vidnih tudi danes, sto let po veliki vojni. "Vojna ne sodi semkaj," v knjigi preprosto pravi vodnik Tschurtschenthaler. Še danes tiste luknje kazijo podobo gora.
Knjiga predvsem kaže vso absurdnost vojne in bojev, vso surovost in tragedijo. Dostikrat je vse odvisno le od slučaja, vremena, veliko pa tudi od poveljnikov. Lahko so modri in prizanesljivi, lahko pa arogantni, ponižujoči in nespametni - in, kot je v knjigi primer z majorjem Leonhardom, pošiljajo ljudi v gotovo in nesmiselno smrt. Avtor v romanu večkrat pokaže, da kljub noremu vojnemu času mnogi vrednote ohranjajo, vidijo smisel, celo v zunanji, čeprav kruti lepoti gora. Da znajo ohraniti človeško toplino. Saj je za preživetje v vojni, kot preberemo, najpomembnejše tovarištvo. V knjigi je tega veliko, čeprav glavna osebnost izgubi tako rekoč prav vse najboljše prijatelje. Razen očeta, ki ga najde po dolgem času brezupnega iskanja in se potem borita skupaj, dokler sama ni poškodovana v plazu in izgubi nogo. In vojaka Quirina, za katerega misli, da je obležal mrtev, a se potem srečata v dolini, kjer okrevata. Ko se pogovarjata o svoji nesreči (ona brez noge, on brez roke), je zgovoren njen stavek: "Kdor veruje v Boga, se sprašuje, zakaj jaz? Kdor pa je bil dovolj časa v vojni, se sprašuje, kako da jaz ne?"
Ne glede na to, da velja Victoria Savs za "junaško dekle izpod Treh Cin," je njena nadaljnja življenjska zgodba (umrla je leta 1979), kot že vojna sama, polna nasprotij in dvomljivih odločitev. Nenazadnje je bila pred drugo svetovno vojno in tudi med njo dejavna članica nacionalsocialističnega gibanja in nemškega Wehrmachta, omenjajo tudi njeno vključenost v same vojne dogodke, med drugo svetovno vojno je bila v Beogradu in blizu samemu SS-u. Je to odraz njene osebnosti? Njene izkoreninjenosti? Kajti kot "Tirolka" (po rodu Nemka) po prvi svetovni vojni v Italiji ni bila več zaželena, saj se je borila na strani Avstrije. Tako se je potem selila in nazadnje končala v Salzburgu, kjer se je "odločila" za napačno stran. Zares? Spomnimo se, kaj je rekel sloviti Victor Frankl: "Za udejanjanje vrednot stališča so potrebni trden osebni sistem vrednot, notranja moč in zrelost, zavest o odgovornosti in globoko prepričanje, da ima življenje smisel in ga ohranja v vseh okoliščinah." Kakorkoli, njeno junaštvo (čeprav je morda bolj legenda kot resnica) iz Dolomitov je druga svetovna vojna precej zasenčila.
Ne glede na zgodbo glavne junakinje, ene redkih žensk na fronti prve svetovne vojne, Victorie Savs, je knjiga Die Rote Wand odličen prikaz vojnega dogajanja na enem, glede na naravne lepote, najlepših delov dolomitske fronte, južno od Sextena. In še en klic k razumu in premisleku o lepem. Brez sovraštva.