Uroš Sever: Že dolgo Himalaja ni več le cilj odprav, domena osvajalcev osemtisočakov, destinacija za ...
... najbolj drzne izzivalce največjih višin. Če je to sploh kdaj bila. Že leta 1964 je James Roberts pogruntal, da bo Himalaja privlačna destinacija tudi za tiste, ki nimajo namena stopiti na težko prigaran himalajski vrh. Skratka, za vsakogar, takorekoč. In »izumil« je treking.
A še pol stoletja po Robertsu je najpogostejše vprašanje, ki mi ga postavijo nadebudni himalajci nekako takole:
»Vsak teden grem v hribe, vsako leto prekolesarim Franjo in pretečem 20 kilometrov ljubljanskega maratona. Ali sem dovolj pripravljen(a) za treking v Himalaji?«
Priznam, da vedno znova nisem dovolj pripravljen na takšno vprašanje. Preden odprem usta, mi misli uidejo na poti v okolici Namče Bazarja, po katerih drobencljajo četice japonskih, korejskih, tajvanskih … upokojencev, oprtanih z Ospreyevimi ruzački in full-frame Canoni. Prekritih ust in v belih rokavičkah se s povprečno starostjo 67 let in povprečno hitrostjo 1km/h neustrašno bližajo najbolj mogočnemu gorskemu obzidju sveta, ki ga tvorita povezana grebena Nuptseja in Lotseja izza katerega preži temna piramida Everesta.
Ne, ne bodo naskočili krutih himalajskih vrhov. Z varne razdalje okoli 20 kilometrov bodo naostrili svoje bele teleobjektive in jih poškljocali.
Odgovor na zgornje vprašanje je seveda da. Tudi brez Franje in Ljubljanskega maratona.
Gremo naprej z vprašanji: Kako pa to zgleda?
Treking po Himalaji zgleda kot potovanje, na katerega smo se odpravili peš. Vsak dan je drugačen, pa vendar so si dnevi podobni. Vsakdanja opravila postanejo rutina. Naročanje kosila, zajtrka in večerje, pakiranje torb za nosače, modrovanja ob peči v lodžu … z vsem tem izgubljamo vedno manj časa. Hoja postane način življenja, počasno premikanje skozi mogočne pokrajine omogoča, da se osredotočimo na vsak detajl. Saj zato smo tu. Oprezujemo za vrhovi: od kod se prvič vidi Everest, ali je to Tamserku ali Kusum Kanguru, kje sta na Nuptse plezala Jeglič in Humar, ali je tisto tam zadaj Makalu, kaj se vidi z Gokijo Rija, ali bomo še kdaj videli Čo Oju (bomo, iz Pheričeja). Ogledujemo si spokojno življenje himalajskih vasi, ob srečanjih zagnano vadimo »Namaskar« in skušamo ujeti pravilen naglas. Napenjamo oči, da bi v strminah nad Namče bazarjem ugledali mošusnega jelena in nimamo nič proti, če se prikaže rogati thar. Ali so rododendroni že odcveteli? Ali je to Dudh Kosi ali Imja Khola? Ali bo za večerjo spet dal bhat ali jakov zrezek? Kdaj bojo zakurili peč v jedilnici. A to posušen drek v peč mečejo?
In tako dalje in tako naprej, dan za dnem … Dokler se počasi ne odpravimo iz Namče Bazarja po tisti dolgi strmini navzdol do sotočja in naprej ob Mlečni reki v Luklo, kjer je pred nami le še en cilj: let v Katmandu. Aja, in pica v Fire&Ice. Torej dva. S tem se krog konča in nastopi čas, ko ugotovimo, da bi bilo fino vstopiti v novega. Himalaja je velika, krogov ne bo zmanjkalo. Odlična tema za post trekinški pogovor v Sam’s Baru med zobanjem arašidov, poplaknjenih s požirkom piva Gorkha …
»Kdo tega ne bi zmogel?« je napačno vprašanje. Pravo in zadnje vprašanje je »Kako sem tako dolgo zmogel brez tega?«