Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Za gore živim vsak dan

  20.02.2016
 “Za gore živim vsak dan


G-L: "Peter Podgornik"

Peter Podgornik bo v sredo, 24. februarja, gost večera v Kulturnem domu Nova Gorica. V okviru cikla Potohodci bodo skozi pogovor in predavanje v besedi in sliki predstavljeni njegovi alpinistični podvigi.

nedelja, 21. februar 2016, ob 05:29, Mitja Gleščič, ogledov: 1397

Primorske novice - Nace Novak: Peter Podgornik, dobitnik nagrade za življenjsko delo v alpnizmu

Peter Podgornik je v 40 letih plezanja doma in po svetu preplezal mnogo smeri, od tega veliko novih, prvenstvenih. Bil je med ustanovitelji novogoriškega alpinističnega odseka, alpinistični inštruktor, eden prvih gorskih reševalcev na Goriškem ... Zadnja leta posveča največ časa urejanju spletnega vodnika Primorske stene (primorskestene.com), kjer so uporabnikom brezplačno na voljo koristni podatki za več kot 1500 različnih smeri v gorah na sončni strani Alp. Konec januarja je dobil nagrado za življenjsko delo v alpinizmu, ki jo podeljuje komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije.

To je lepo priznanje po 40 letih plezanja in vsega, kar sodi zraven. Največ mi pomeni, da sem ga prejel od alpinistov. Kaže, da cenijo, kar jim dajem. Ker to, kar delam, delam za vse plezalce. Zastonj. Dostopno je vsem," pove Peter Podgornik, prepričan, da je prav urejanje spletnega vodnika veliko pripomoglo k temu, da je prejel nagrado.

Omenjena spletna stran je uporabnikom dostopna od leta 2009, z zbiranjem in urejanjem podatkov, kar počne večinoma sam, pa je začel že nekaj let pred tem. V spletnem vodniku primorskestene.com, kjer so zaobjete gore nad Sočo in Koritnico, obdelal pa je tudi severno stran Kanina, Mangarta, Jalovca, Razorja ..., je danes objavljenih več kot 1500 plezalnih smeri in alpinističnih smučarskih spustov. Projekt, ki ostaja do nadaljnjega odprt kot nedokončana knjiga, zahteva veliko dela, študija in raziskovanja na terenu. To ga veseli, saj je redno v stiku s plezalci vseh generacij. O tem, kako in kakšne podatke dobi plezalec, ki ga zanima neka stena oziroma smer, pojasni:

Če na primer klikneš na 'Gore nad Drežnico' - 'SZ stena Krna' - 'Orlova smer', se ti poleg vrisanih smeri in skice prikaže tudi, kdo jo je prvi plezal in kdaj, kakšne težave so tam ... Običajno omenim pri vsaki smeri prve tri ponovitve in zimsko ponovitev, pa dostop, opis, oceno, čas, sestop. Zraven dodam včasih še kakšen zgodovinski delček, če je zanimiv, kakšno 'štorijo' in opombe, pa potrebno opremo, tako daje zbrano vse, kar mora biti v dobrem plezalnem vodniku. In ljudje to cenijo.“

Na tem področju je pri nas oral ledino. Pred tem je sodeloval že pri pripravi več alpinističnih vodnikov v tiskani obliki. Spletna stran primorskestene.com je dobro obiskana. Bolj kot število ogledov pa je njenemu avtorju pomembno, da dobijo ljudje potrebne informacije in da lahko z njihovo pomočjo uživajo v gorah. “Prednost tega vodnika je, da obdelam vsako goro v celoti. Od prvih obiskovalcev naprej, saj so že pastirji, nabiralci zelišč, kontrabantarji ali lovci plezali smeri druge, tretje ali četrte težavnostne stopnje. To so že vzponi. Zato obdelam goro glede na vse informacije, ki jih imam. Ti podatki so na voljo vsem, na vseh nivojih. Tako tistim, ki lezejo lažje zadeve, kot onim, ki so jim izziv najtežje, oziroma imajo željo plezati prvenstvene smeri. Nenazadnje so ti podatki lahko v izredno pomoč gorskim reševalcem, da lahko hitro locirajo mesto nesreče. To mi je bilo vodilo,” še razloži svoj koncept. Doda, da na koncu vsakega prispevka omeni veliko sodelavcev, saj se mu zdi pošteno navesti vsakega, ki je pomagal, pa čeprav je posredoval eno samo informacijo ali fotografijo.

Vedno so ga mikale prvenstvene smeri

Pri 57. letih še vedno pleza, čeprav zaradi poškodb, ki jih je utrpel v dolgoletni karieri, manj kot bi sicer, pa tudi zahtevnost je prilagodil letom. Že leta 1981 je omrznil v Himalaji, med plezanjem v južni steni osemtisočaka Lotse, tako da so mu morali amputirati konice nekaterih prstov na roki. Največji dosežek z vidika primorskega alpinizma se mu zdi uspešna primorska odprava na najvišji vrh Amerike, 6959 metrov visoko goro Aconcagua v Argentini, leta 1982, ko so na vrh priplezali po treh različnih smereh. Za novo, 3000 metrov dolgo smer po južnem stebru na južni vrh so potrebovali devet dni plezanja v alpskem slogu.

Sicer pa zame ni bil neuspeh, če sem bil na odpravi, pa nisem prišel na vrh. Če sem kot član odprave delal za doseg cilja, jo štejem za ravno tako uspešno, pa čeprav je samo eden dosegel vrh. Velikokrat so nedokončani vzponi za plezalce veliko večja izkušnja kot tisti, ki potekajo gladko. Odločitev, kdaj se na gori v nekih izrednih pogojih obrniti, je lahko velika umetnost,” pove in doda, da je bilo tudi plezanje v Patagoniji, kjer so v letih 1985 in 1986 splezali novo smer v vzhodni steni Cerro Torreja in dosegli vrh, zelo odmeven uspeh v mednarodnem merilu.

Vzponov je bilo veliko. Tudi smeri, ki sva jih v severni Ameriki, v Yosemitih, splezala s Pavletom Kozjekom, so bile takrat vrhunska zadeva, sploh v pogojih, v katerih sva jih preplezala,” še navrže in izpostavi, da je šlo v El Capitanu za plezanje brez povratka, saj vračanje po isti poti ni bilo mogoče, pripomni pa, da je to pač del alpinizma. V lepem spominu ima tudi plezanje na Grenlandiji, kjer so v mednarodni zasedbi plezali nove smeri na še deviške vrhove. Vedno je imel žilico za plezanje novih, prvenstvenih smeri.

Med bolj bizarnimi podvigi velja omeniti njegov vzpon z berglami na Kilimandžaro. Ker so mu po drugem zlomu noge na istem mestu zdravniki za osem mesecev odsvetovali plezanje, se je podal na najvišji vrh Afrike, kamor ni treba zares plezati. V hecu pove, da je za vzpon porabil pol manj časa, ker je imel štiri “noge”.

Alpinizem ni samo plezanje

Z bratom dvojčkom Pavlom, ki se je leta 1982 po vrnitvi iz Argentine skupaj s Tamaro Likar smrtno ponesrečil v severni steni Koritniškega Malega Mangarta, sta leta 1977 kot prva opravila izpit za alpinista na Goriškem. Kmalu zatem ga je opravila tudi Tamara in tako so člani alpinistične sekcije izpolnili pogoje za ustanovitev Alpinističnega odseka Nova Gorica, ki ga je Peter po prihodu od vojakov nekaj let vodil. Z bratom sta bila prva alpinistična inštruktorja na Goriškem, zaradi poznavanja zahtevnih sten in smeri sta bila leta 1982 sprejeta kot pripravnika v vrste Gorske reševalne službe (GRS) v Bovcu. Bila sta tudi med začetniki lednega plezanja v tem delu gora. Ker ravni cepini z lesenimi ročaji za plezanje v ledu niso bili primerni, jih je bilo treba predelati. Pri tem jima je bil v veliko pomoč starejši brat Rudi, ki je bil orodjar.
Tudi kline, kladivo, vponke smo si na začetku naredili sami, saj kot mulci s kmetov v tistem času nismo imeli denarja za opremo,” se spominja Peter Podgornik.

Za knjigo ne najde časa

Kolegom iz GRS danes pomaga po potrebi, predvsem logistično, tako da na podlagi pridobljenih GPS koordinat locira nesrečo in jih usmerja do ponesrečencev. Dolgo je vodil enoto za hitre reševalne intervencije, ki že šestnajsto leto deluje pri civilni zaščiti pod okriljem novogoriške občine. Zdaj je njen koordinator. Ekipa, v kateri je trenutno 22 ljudi, pretežno alpinistov in jamarjev, ima največ dela s posredovanjem ob nesrečah jadralnih padalcev. Tudi ta šport dobro pozna, saj ga je želja po odkrivanju novega povlekla v zrak že kmalu potem, ko so se pri nas pojavila prva jadralna padala.

Od nekdaj se ukvarja s fotografijo. Vse odprave, ki se jih je udeležil, je ljudem predstavljal na predavanjih. Z besedo in sliko. Doma in v tujini. To je bil tudi način, da je poleg rednega dela in občasno višinskih del zaslužil za filme za naslednjo odpravo. Tudi snemal je, takrat še na format super 8 mm.

Imel sem tudi predavanja s kombinacijo filmov iz južne stene Aconcague, El Capitana in Cerro Torreja. To je bila močno skoncentrirana plezalna akcija, tako da je bilo nekaterim ljudem včasih slabo, ker je bilo enostavno prehudo. Zato teh stvari nočem preveč potencirati, ker te imajo potem malo 'za mono', ampak vrhunski alpinizem je tak, kaj hočem. Sam sem vedno delal tako. In tudi če sem zdaj ne vem kako polomljen, živim z gorami in za gore vsak dan. To je res življenje z gorami,” privre iz njega. Omeni, da ga ljudje redno kličejo in mu pišejo, ker potrebujejo kaj v zvezi z gorami. Precej stikov ima tudi s tujci, s katerimi je veliko plezal in sodeloval pri vodniški literaturi.

Že vrsto let ga nagovarjajo, naj napiše kakšno knjigo, kar se za alpinista s toliko izkušnjami že kar nekako spodobi, pa preprosto ne najde časa. Trenutno je preveč vpet v projekt Primorske stene, s katerim ga čaka še kar nekaj dela, spletišče pa zahteva tudi nenehno dopolnjevanje z novostmi.
Recimo, da še ni čas za knjigo," diplomatsko zaključi, na vprašanje, do kdaj namerava plezati, pa odgovori: “Dokler bo šlo, dokler bom lahko."

NACE NOVAK  

eXTReMe Tracker