Primorski dnevnik: Viki Grošelj gost Kulturnega doma Nova Gorica
V Himalaji je človek tako majhen, da ga lahko primerjamo s pokojnino.
Slovenski alpinist Viki Grošelj si je sposodil besede legendarnega plezalca Staneta Belaka - Šraufa, da bi z njimi opisal strast, ki ga veže do edinega gorstva na svetu, ki razpolaga z več kot 8000 metrov visokimi vrhovi. Teh je kar štirinajst, noben Slovenec pa ni stal na tolikih osemtisočakih kot Viki Grošelj, ki je bil prejšnji teden gost Kulturnega doma Nova Gorica, v katerem je potekal četrti dogodek v okviru niza Srečanje potohodcev. Številni so rekordi, s katerimi se lahko ponaša alpinist, gorski reševalec in vodnik ter športni pedagog, saj je Grošelj v Himalaji opravil enajst vzponov na vrhove desetih od štirinajstih osemtisočakov, na vse razen na Makalu, Everest in Kangčendzengo - pa je splezal brez uporabe dodatnega kisika. Viki Grošelj je tudi prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh celin, svoje izkušnje pa je v sredo delil s številno novogoriško publiko.
Kdor je srečanje zamudil, lahko izgubljeno nadoknadi z nakupom Grošljeve knjige 40 let mojih soočanj s Himalajo, ki je izšla pri založbi Delo. »Z založnikom sva si porazdelila izvode, 1000 knjig smo namenili komercialni prodaji, ostalih 1.000 izvodov pa prodajam sam, saj bom zbrane denarne prispevke namenil žrtvam strahovitega potresa v Nepalu, ki sem ga sam doživel, ko sem se tam nahajal aprila lani. Ljudje v Nepalu so res nekaj posebnega, saj so apriorno odprti, prijazni in sočutni, tako da čutim pravo dolžnost, da jim pomagam,« pravi humanitarno angažiran alpinist.
Sicer se je med večerom Viki Grošelj dotaknil številnih tem, ki niso bile vezane zgolj na alpinizem, s slikovnim gradivom pa je oplemenitil predavanje o slovenskih podvigih v Himalaji in na severnem ter južnem zemeljskem tečaju. »Gorstvo v Himalaji je najtežji izziv, ki ga lahko najdeš v alpinizmu, saj se poleg nizkih temperatur občuti tudi hudo pomanjkanje kisika. Gre pa za zelo romantično ozemlje, kjer je narava lepa in ljudje so taki, da jih moraš imeti rad. Hvaležen sem, da sem v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja okusil tisto pristno kulturo Nepala in Tibeta, ki se je v letih spremenila. Če je takrat bilo le nekaj odprav in kakih 50 plezalcev, imamo sedaj po 50 odprav in 800 plezalcev hkrati, saj je celotno območje žal postalo preveč komercialno. Takrat smo se na vrhove odpravljali z neke vrste socialnim čutom. Vedno smo imeli s seboj po dve torbi zdravil, ko smo splezali na vrh Everesta pa smo lahko računali na dva zdravnika, ki sta v vsaki vasi, v kateri smo prespali, odprla brezplačno začasno ambulanto za tamkajšnje ljudi. Morda nas je do tega privedel tudi socializem,« razlaga Viki Grošelj.
Ob uspehih in dosežkih pa v alpinizmu večkrat naletimo tudi na poraze in tragedije. 21 slovenskih alpinistov je v Himalaji umrlo, sam Grošelj se je kar sedemkrat vrnil brez soplezalca. » Veliko je bilo žalostnih dogodkov, sami alpinisti pa večkrat uporabljamo nekakšen robati humor, ki je večkrat odličen blažilec za zelo resne situacije, v ka terih se nahajamo, saj nekako omili zahtevne in žalostne trenutke. Meni je sicer tako življenje smiselno, saj potrebujem fizični izziv. Himalaja je nedvomno simbol za preobrazbo in minevanje, poudaril pa bi tudi, da ko pride do tragedije, osvojitev vrha sploh nima nobene cene,« razmišlja alpinist, kije med svojimi vzponi spoznal številne osebnosti. »Prvega prestopnika na Everest Edmunda Hillarija sem večkrat srečal, veliko pa sodelujem z Reinholdom Messnerjem. Gre za pravo karizmatično osebo, ki je alpinizem predstavila kot del splošne kulture, na kar alpinisti včasih pozabimo. Večkrat plezamo le za lastno dušo, pozabimo pa na glavne vrednote, ki so ljubezen, sočutje in brezpogojna pomoč. Messner je tudi prekoračil več limitov; imel je namreč ideje, ki so presegale fantazijo ostalih alpinistov, te zamisli pa je nato tudi uresničil. Dospel je do vrha Everesta brez kisika, ko so vsi mislili, da to sploh ni mogoče. Predstavil je svet alpinizma širši ljudski množici, ki je drugače mislila, da je šport zanesenjakov, znancev, norcev, včasih celo samomorilcev,« se spominja slovenski alpinist.
Slovenija je majhna država, veliko slovenskih alpinistov pa je svoj pečat pustilo v Himalaji. »V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se vsi čudili fanatičnosti Slovencev in Poljakov. Mislili so, da smo se v visokogorje odpravljali zaradi neke narodne pripadnosti oz. moštvenega duha. V resnici pa smo se v Himalaji večkrat izkazali, ker smo se maksimalno potrudili, saj nismo vedeli, ali bomo sploh še kdaj imeli dovolj denarja, da se bomo tja ponovno odpravili,« hudomušno pojasnjuje Grošelj. »Vsekakor je bila za Slovence Himalaja vedno največji možni izziv na področju alpinizma. Skušali smo doseči določen nivo, ki v svetovnem merilu nekaj pomeni. To je bilo zagotovo odličen izziv. Le v neokrnjeni naravi si lahko postavimo najbolj pristne cilje. Če pa bomo še naprej ustvarjali umetne adrenalinske parke, kot smo to naredili na Triglavu, ali kot se sedaj dogaja na Everestu, bo naših izzivov zagotovo konec,« zaključuje Viki Grošelj.
Albert Vončina