Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Moji Andi - 2015

Rudi Rajar, Uroš Cerar: Treking Huayhuash - devet dni v divjini med andskimi vrhovi

Splošni opis

Andi so moja velika ljubezen. Kar precej let sem čakal na pravo priliko, da jih obiščem še četrtič. Leta 2015 sem končno spet našel možnost. Tokrat smo v prijateljski skupini šestih Slovencev (od teh dve Slovenki) izbrali trek Huayhuash. 

Naj najprej naštejem nekaj dejstev iz vodnika Lonely Planet "Treking in the Central Andes", kjer je posebno poglavje posvečeno temu trekingu: "Cordillera Huayhuash Curcuit". Skupaj s tem pa pišemo o naših izkušnjah.

Vodič navaja, da je čas trekinga 12 dni. V nekaterih drugih prispevkih (na medmrežju) piše da je od 8 do 12 dni. Seveda je več možnih variant, nekatere gredo v širšem krogu, druge delno čez verigo. Večinoma priporočajo vmes vsaj en dan počitka in uživanje ob kakem lepem jezeru. Naša skupina je skupaj s kuharjem  Carlosom naredila načrt tako, da smo hodili 9 dni, pri tem pa smo en dan skrajšali, ker smo se takoj pripeljali s kombijem do drugega tabora.

Nekateri viri navajajo, da ta treking spada med deset najlepših na svetu. To pa že nekaj pomeni, saj so upoštevane vse celine.

Pa bi se strinjal. Kar je meni, osebno naredilo največji vtis so pogledi na neverjetne bele in ostre vrhove nad glavo, skoraj na celi poti, vse polno azurnih ledeniških jezer (skoraj vsi tabori so ob takih jezerih), pa tudi prostrane, odprte pampe, po katerih se sprehajaš s svobodnimi pogledi na vse strani.

Vodič Lonely Planet piše o tem trekingu približno takole: "Hodiš okrog tesne skupine visokih vrhov, vključno z Yerupajo (6617 m), ki je druga najvišja gora v tropskem področju, treking pa se povzpne najmanj na pet prelazov nad 4600 m… Huayhuash je pozabljen, težavnejši, mlajši brat svetovno znanega trekinga Cordillera Blanca. Zaradi samote tu vidiš andskega kondorja bolj pogosto kot na drugih trekingih… Drevesna meja je približno na 4000 m in večji del poti poteka na tej višini ali višje. Kadar se pot spusti pod to višino, ti bo ostala v spominu barvita slika andskih divjih cvetlic in grmovja". To je vse res. Že prvi dan smo na prelazu videli kondorje.

V vodniku piše, da je najbolj primeren čas za ta treking je od Maja do Septembra, vendar pa nekateri drugi viri navajajo ožji pas: od Junija do Avgusta, kar vsekakor priporočamo, saj je takrat vreme bolj sigurno. Mi smo bili na poti v Juniju, pa je vreme bilo v glavnem v redu, le kako popoldne so se nekoliko nagrmadili oblaki in le nekajkrat je nametalo nekaj malega babjega pšena. Jaz sem bil v Cordilleri Blanci (enaki vremenski pogoji) že trikrat, vsakokrat v Juliju in lahko rečem, da smo imeli v vsem obdobju le nekaj dni slabega vremena.

Iz Lime je vsekakor treba najprej v mestece Huaraz, ki je znano izhodišče za večino tur, predvsem za trekinge in plezanje v Cordilleri Blanci. Videl sem že nadimek "perujski Chamonix". Prevoz iz Lime do Huaraza je cca 8 ur, je pa zelo udobno potovanje z nekakšnimi spalnimi avtobusi, kjer se postelja res položi "do 160 stopinj", kot so nam zagotavljali pri nakupu vozovnic. Tudi cena ni pretirano visoka. Avtobus ima tudi stranišče, vendar so nam trikrat povedali, da je samo "za malo potrebo". Potem sem videl zakaj: stranišče ni kemično …spodaj pa je cesta.

Za start trekinga Huayhuash priporočajo mesto Chiquian, ker je do tja možen prevoz iz Huaraza z avtobusom (111 km). Priporočajo pa, da se kupi večino stvari, tudi bolj posebno hrano (za 8-12 dnevno pot) že v Huarazu, kajti v Chiquianu je možno kupiti le nekaj osnovnih stvari. Tu je sicer tudi možno najeti vodiče in tovorne živali, vendar se je bolje že dogovoriti v Huarazu, kot smo tudi storili mi.

Kot rečeno, ker smo imeli na razpolago samo 9 dni, smo se s kombijem zapeljali do vasi Matacancha in tam začeli treking. Normalno se ta točka smatra kot drugi tabor na trekingu.

Treking se mi je zdel malo napornejši, kot so trekingi v Nepalu, predvsem pa je velika razlika v organizaciji, logistiki. V Nepalu imaš lodže vsaj na vsakih nekaj ur, povsod lahko prespiš, dobiš poceni hrano. Treking Huayhuash pa je bolj divji: na vsej dolžini poti je prava samota, divjina: nikjer ne moreš računati na kakršnokoli prenočišče ali nabavo hrane, prav vse je treba nositi s seboj. Edino kar tu obstaja, so simpatični tabori, razvrščeni po etapah (skoraj vsi ob lepih jezerih), kjer pa tudi ni drugega kot majhna zasilna, sicer večinoma zidana stranišča.

Tudi je le na dveh mestih možen kolikor toliko lahek in hiter "izstop v civilizacijo", večinoma pa je za to potrebno vsaj dva dneva hoje. Zato smo vzeli s seboj tudi konja (kar pri agencijah zelo priporočajo), da bi v primeru, če bi se kdo poškodoval, zbolel ali omagal, s pomočjo konja lahko nekako prišel do civilizacije in prevoza. V Nepalu tudi lahko pokličeš helikopter, ki te v primeru, da si zavarovan, odpelje v dolino skoraj od koderkoli. Tega v Peruju še ni. Razlika je tudi v tem, da v Nepalu z znanjem angleščine opraviš vse, v Peruju pa si brez znanja španskega jezika lahko v hudih težavah, marsikje angleščine sploh ne obvladajo, v gorskih vaseh pa sploh govorijo še stari  inkovski jezik Kečua.

O trekingu samo še ena – tokrat negativna – informacija. Carlos nas je pred začetkom opozoril, da bomo v vsakem taboru morali plačati za nočitev še 15 solov (okoli pet dolarjev) na osebo. Vendar smo doživeli pravi kaos. Ponekod so nas hoteli oskubiti tudi dvakrat za isti tabor, ali pa so nas napadli že med potjo, cene so bile med 20 in 40 solov na osebo na noč. Ko smo spraševali kaj plačujemo (z Urošem na srečo dovolj dobro govoriva špansko) so navajali vse mogoče in nemogoče razloge, prinašali različne listke za potrdila, tako da smo se nekajkrat pošteno skregali. Edino kadar so prinesli potrdila, da je plačilo za vzdrževanje tabora, nismo nasprotovali, tam je bilo večinoma dovolj čisto. Morali bi urediti tako kot v Cordilleri Blanci: ob vstopu plačaš za en dan samo 15 solov, ali pa znosno tarifo za tri tedne in imaš potem mir.

Naš treking

Petega junija nas je šest Slovencev odletelo iz Milana v Limo. Letalo je imelo toliko zamude, da smo v vmesni postaji Miami prespali v hotelu (plačal American Airlines). Popoldne smo bili v Limi in takoj vzeli nočni prevoz do Huaraza. 

Tam je Uroš že rezerviral za nas v hostalu EZAMA. Zelo ga priporočam, lastnik Emilio je izjemno prijazen, tu je gostil že veliko Slovencev in zna že kar precej slovenskih besed, večkrat smo se (skupaj z njim) pošteno nasmejali njegovi slovenščini. (Počutimo se skoraj tako domače kot v Katmanduju v Thorong Peak Guest House, ki je že napol slovenski.) Cene so res nizke: prenočišče v dvoposteljni sobi z zajtrkom je dobrih 11 dolarjev, je pa dovolj čisto in za »backpackerje« dovolj udobno.

En dan smo se urejali, potem pa smo že šli na aklimatizacijsko turo na Laguno Churup (4450 m). Nismo imeli problemov - razen pri prevozu s kombijem "colectivo", ki spotoma pobira potnike. V avtu za osem oseb smo jih proti koncu vožnje našteli, reci in piši: 23! Peljal nas je nekako do višine 3500 metrov, dalje pa peš.

Laguna je simpatična, leži pa v dokaj zaprti dolini, tako da razgled ni najboljši.

Nazaj grede nas je bilo v kombiju manj. Nekaj simpatičnih Indijank različnih starosti je vneto klepetalo v kečua jeziku. "Za hec" sem potem pritegnil njihovo pozornost in sem se delal da jih štejem, potem pa važno povedal edino število, ki ga znam v kečua jeziku: "Petnajst". Silno so se veselile in smejale, prijatelji pa so crkavali od smeha, kajti ta beseda je tako zanimiva, da se je tu sploh ne upam napisati - in izredno lahko si jo je zapomniti. (Eno važnih modrosti mojega življenja so me naučili Baski: V življenju je potrebno veliko modrosti - in malo norosti). Haha, kako bodo šele prihodnjič gledale Indijanke, ko jim bom v kečua jeziku povedal: "Kuyachmi" - ljubim te. (Emilio se potem v Huarazu ni pustil kaj dosti prositi, da me nauči raznih neumnosti).

Potem priprave na treking. Emilio nam je priporočil kuharja Carlosa, ki je popoldne prišel s sinom v naš "hostal". Hi, potem so se začela pogajanja, ki so trajala več ur. Jaz sem se prav zabaval, čeprav je izgledalo hudo resno. Da potrebujemo šest oslov, tri za kuhinjsko opremo in tri za naše stvari. Najdražji je bil kuhar - hotel je zase 45 Eur na dan (kar sem sicer videl na spletu, da je realna cena), pa še 10 Eur za vso opremo: večji kuhinjski šotor za jedilnico, posoda, mizica, stoli, plinska bomba in kuhalnik. Ivan je bil najbolj zagrizen pogajalec, pa tudi Uroš je bil vztrajen borec. Na koncu smo zbili na 45 EUR  na dan za vse skupaj, najeli smo še konja, ki ga bo vodil njegov sin in vse zapečatili z na roko napisano pogodbo.

Lahko rečem, da je Carlos odličen kuhar in tudi zelo prijazen dečko. Na koncu smo edinole ugotavljali, da nas je vseeno precej "napičil": kolikor smo na začetku nakupili skupne hrane za pot, seveda za naš denar, smo grobo izračunali, da mu je po trekingu še krepko ostalo vsaj za teden dni nahraniti celo njegovo družino.

Prvi dan smo se torej zapeljali do "drugega" tabora v kraju Matacancha. O poti z najetim kombijem raje ne bi pisal: vozili smo se tri ure po strašno slabi cesti na nek prelaz na višini skoraj 4000 m, večkrat smo morali izstopiti in kombi porivati, sklopka je že tako spodletavala in smrdela, da smo pošteno bali, da do cilja sploh ne bomo prišli. Na vrhu prelaza: cesta zaprta – marš nazaj. Na srečo je šlo potem večinoma navzdol in je sklopka nekako zdržala.

Zvečer smo v bližini vasi postavili šotore. Imeli smo svoje, male šotore za po dve osebi, prinesli smo jih s seboj, jih je pa seveda možno najeti v Huarazu.

 Že prvo jutro smo se trepljali po ramah zaradi naše odločitve, da najamemo tudi kuharja. Zjutraj je namreč dokaj mrzlo, večinoma malo pod ničlo, in neverjetno se je prileglo iz tople spalne vreče preko mrzlega tabora stopiti ob sedmih v Carlosov kuhinjski šotor, kjer je bilo že razmeroma toplo, sesti za pripravljeno mizico, spiti toplo kavico, potem pa vsako jutro pojesti prav primerno pripravljen in kaloričen zajtrk.

Po nasvetu kuharja, smo treking izvedli malo drugače, kot je priporočeno v vodniku.
Spodnji kratki opis je delno po omenjenem vodiču (kar je v poševni pisavi), višinske razlike pa so po določene na osnovi zemljevida in se nekoliko razlikujejo od tistih v vodiču (uporabljali smo odličen zemljevid Alpenverein O/3C, Cordillera Huayhuash, 1:50.000)

1. dan: Matacancha do Lagune Mitacoha. 5 ½ do 7 ½ ur, 520 m vzpona, 440 m spusta. Visok prelaz, kjer se često vidi kondorje, vodi do prvega od vrste krasnih jezer na vzhodni strani Kordiljere Huayhuash.

2. dan: Laguna Mitacocha do Laguna Carhuacocha.

4-5 ur, 380 m vzpona, 430 m spusta. Visokogorska pot vodi do najbolj slikovitega jezera na vzhodni strani trekinga; mnogi gorniki si tu vzamejo dan počitka(ali celo dva) za raziskovanje tega področja.

3. dan: Laguna Carhuacocha do lagune Carnicero
4 do 5 ½ ur, 515 m vzpona, 365 m spusta. To je še en dan v visokogorju z bleščečimi jezeri in lesketajočimi gorami. Po tej poti smo šli Mira, Iva in Rudi.
Alternativa: Visoka pot do Lagune Carnicero
6 – 8 ur, 700 m vzpona, 480 m spusta. Po tej poti so šli Zdenka, Uroš in Lado. Pot nas vodi mimo ledeniških jezer Laguna Siula in Laguna Quesillacocha pod mogočnimi ostenji Yerupaje in Siule grande, nato pa vzpne čez prelaz Siula Punta.

4. dan: Od Lagune Carnicero do Lagune Viconga in Aguas termales.
5 do 6 ½ ur, 430 m vzpona, 400 m spusta. Pot se nadaljuje proti JV mimo malega naselja Huayhuash (tri hiše) proti Laguni Viconga, ki je največje jezero na vzhodni strani verige. Tabor je narejen okrog ene ure naprej od jezera pri termalnih vrelcih. Tu je možna oskrba z osnovnimi potrebščinami, pa tudi s kakšnim pivom.

5. dan: Laguna Viconga do Quebrada (dolina) Huanacpatay
4 do 6 ur, 585 m vzpona, 570 m spusta. To je vzpon preko najvišjega prelaza tega kroga Punta Cuyoc  (4950 m), z krasnimi razgledi, in spust v samotno in lepo dolino.

6. dan: Quebrada Huanacpatay proti Punta Tapuish
7 do 9 ur, 1060 m vzpona, 890 m spusta. Pot se spušča nazdol po dolini vse do vasi Huayllapa in se nato zopet strmo vzpne  po dolinah Milo in Huatiac do tabora pod prelazom Punta Tapuish.

7. dan: Punta Tapuish do Lagune Yahuacocha
6 do 8 ur 620 m vzpona, 1120 m spusta. Neverjeten  visoki prelaz z izjemnimi razgledi in dobrimi možnostmi, da vidiš kondorje, so glavne znamenitosti tega dne. Na koncu dneva te čaka še vzpon na prelaz LLaucha Punta in spust do prelepega jezera Jahuacocha.

8. dan: Laguna Yahuacocha do Llamac
800 m spusta
. V vodniku piše 5 ½ do 8 ur (za vzpon 1000 m preko prelaza Macrash punta in spust 200 m do jezera), vendar ker smo šli to v obratni smeri po trasi lokalnega vodovoda je bilo hoje bistveno manj t.j. 4-5 ur

Imeli smo še dan rezerve, ki smo ga izkoristili za počitek in raziskovanje okolice jezera Jahuacocha. 

Naš dan pa je potekal takole: Vstajanje ob šestih, vsak dan smo morali že do sedmih spakirati opremo, da je imel gonjač/arriero dovolj časa, da jo spakira na osle, ob sedmih zajtrk, ob osmih pa je bil že odhod. Za dnevni obrok nam je Carlos dal v vrečki nekaj slaščic in sadja – kar smo pa potem kritizirali, da ni bilo dovolj kalorij za naporne ture. V prvih treh etapah smo hodili na višini med 4200 in 4700 m, pozneje skoraj do 5000 metrov, delno smo bili že aklimatizirani, delno smo se še sproti. Nosili nismo veliko: kak dodaten flis, vetrovko, vodo za pitje, dnevni obrok hrane, pa seveda fotografsko opremo.

Arriero z osli nas je vedno prehitel, tudi konj, ki ga je vodil Carlosov sin. Tako je bil ob našem prihodu v tabor kuhinjski šotor že postavljen, kdor je želel, mu je arriero že tudi postavil šotor. Mira si je kak dan privoščila jahanje.

Če smo končali etapo do treh ali štirih popoldne, smo prosili Carlosa, da nam že takrat skuhal kako dobro juhico – silno se je prilegla. Večerja pa je bila ob 18h, prav dobra in primerno kalorična. Po večerji pa še nekaj časa nujno "nakladanje za zlato lopato”.

Po poti so bili razgledi neverjetni. Pot se vije po prostranih pobočjih in z jezeri posejano pokrajino med izjemno slikovitimi vrhovi Yerupaje (drugi najvišji vrh Peruja, 6617 m) pa dvozobe Jirishance (6594 m), Rondoya in mnogih drugih. Večina taborov je na krasnih lokacijah ob jezerih. Ostri vrhovi snežakov odsevajo v njih.

Popoldanske ure, ko smo že postavili šotore, so bile res prijetne: Toplo smo se oblekli (temperature so bile popoldne nekje okrog 5-8 stopinj), potem pa postavali okrog, na veliko fotografirali odseve vrhov v jezerih, pa gledali načrte za naslednji dan in klepetali. Zvečer in ponoči smo zrli v nebo, kjer se na tej višini zvezde odsevajo kot majhni kristali. Karakteristika južnega neba - Južni križ- je bil dobro viden. Potem pa z užitkom v toplo spalno vrečo.

Lahko rečem, da me najbolj vleče na trekinge v te višine nad 3000 metrov prav zaradi tega izjemno jasnega ozračja. Tu so vse barve čisto drugačne kot v dolinah, pogled ti ostro seže v daljave, počutiš se kot bi hodil po drugačnem, kristalno jasnem svetu. Pri nas doma v dolinah je morda tak en dan ali dva v letu, ali pa še to ne.

Na žalost sem se po nekaj dneh pri preskoku potoka nekoliko poškodoval, tako da sem se po obupni nočni dilemi zjutraj odločil, da odidem v dolino. Poškodba je bila v križu in kolku, tako da jahati ne bi mogel, v tisti divjini pa bi v naslednjih dneh sebi in prijateljem lahko povzročil skoraj nepremostljive težave. V tej točki pa je tudi bilo edino izhodišče, kjer sem lahko sam v treh urah prišel do prve vasi, tako da prijateljev nisem prav nič zadrževal.

Perujski otroci

No, sem si rekel, če je tako, je pač tako, pa si bom skušal mojo turo v dolino spremeniti v lepo doživetje. Še dobro uro sem hodil s krasnimi pogledi nazaj na bele vrhove, nikamor se mi ni mudilo, bil pa sem v popolni samoti, da sem bil nekaj časa kar v dvomih če grem v pravo smer – proti najbližji vasici Tupac Amaru. Šele po dveh urah mi je prišla naproti prava slikovita karavana lam, kakih 50 jih je bilo, natovorjene z manjšimi tovori na hrbtih in z lepo okrašenimi ušesi. Ko so se mi približale, so se ustavile in me radovedno gledale. Šele daleč zadaj sem videl ljudi na konjih. Umaknil sem se s poti, vendar lame so očitno izkoristile srečanje za počitek. Jahači so bili "Indiosi", izmenjali smo nekaj besed, potrdili so, da sem napravi poti v vas Tupac Amaru. Imeli pa so kar hude probleme, da so lame spet spravili dalje po poti.

Potem sem prišel do prve hišice. Ženska, kakih 60 let, me je lepo pozdravila, zato sem malo poklepetal. Kako živijo, ali imajo tukaj sneg (menda ne, začne se malo višje). Potem sta prišla še sin in mož, pa sem jih prosil, če jih lahko fotografiram. Bili so silno navdušeni, ko sem jim pokazal slike na ekranu fotoaparata. Kar težko je verjeti, ampak očitno se še nikoli niso videli na fotografiji. Pa sem izkoristil še, da sem pogledal v njihova bivališča in naredil nekaj fotografij. Imajo dve majhni kočici, kuhinja je preprosto ognjišče, spalnica pa tri zelo preproste postelje. Obljubil sem, da jim bom poslal fotografije. Ko sem fotografiral, sem menjal sončna očala za navadna, pa me je oče prosil, če jih lahko poskusi. Ko je pogledal skozi njih, ni mogel skriti navdušenja, kar zamarširal je naokrog po dvorišču. Gotovo pri svojih 70 letih še ni pogledal skozi očala. Potem pa me je prosil, če mu jih prodam. Seveda nisem mogel brez njih, pa gotovo bi tudi cena bila za njih nesprejemljiva.

Nekaj sto metrov dalje se je začela vas Tupac Amaru. To je najvišje ležeča vas  daleč naokrog, področju, približno  3900 metrov nad morjem. Kakih dvanajst hišic, ena trgovinica, vendar – zame zelo važno – tu se začne cesta! Tako majhna vasica, da je pozneje v Huarazu tudi Emilio rekel: "Še nikoli slišal zanjo".

V trgovinici vprašam, če je danes kak prevoz dalje v dolino. Nič – samo zjutraj je odšel en avtomobil dol; da pa bo njegov sin prišel čez eno uro in me lahko pelje dol. To je pa super!

Kaj naj s tem časom? Zunaj sem ob robu vasice zagledal skupinico šestih otrok, nekje od štirih do osmih let. Otroke sem vedno imel zelo rad in verjel sem, da se bomo hitro spoprijateljili.

Pomahal sem jim, da pridejo bliže in da jih bom fotografiral. Malo nezaupljivo so se približali, ampak radovednost jih je prignala k meni. Hej, potem sem jim seveda pokazal slike na ekranu digitalca. Spet sem imel vtis, da se še nikoli prej niso videli na fotografiji. Kako so se gledali, smejali in vpili. Potem sem jim pomahal, da naj malo tečejo okrog. Čeprav niso vedeli zakaj, so me ubogali – jaz pa sem posnel video. To so šele gledali v ekran in kar vriskali od veselja – in že smo bili prijatelji.

"Que es su nombre?" sem jih spraševal. Mala Hilda, stara šele štiri leta, me je sprva zelo nezaupljivo gledala, potem pa mi je že kazala zvezek mi navdušeno vanj risala vsemogoče like. Ronaldo (6 let) in Italo (8 let) sta takoj pokazala, kako spretno brcata žogo. Potem sem jim rekel, da naj se igrajo, da jih bom še enkrat posnel, pa so mi vsi skupaj naredili celo bitko s skakanjem, porivanjem, prevračanjem, kozolci. Sem pa lepo videl, da sta fanta malo Hildo le bolj nežno suvala, tako da ni preveč hudo padla na tla. To so bili navdušeni, ko so se gledali na videu!

Da imajo v tej vasici celo šolo, so mi povedali. Ampak vsi hodijo v isti razred- štiriletna Hilda, pa osemletni Italo. Čudno, prav evropska imena. Ampak da radi hodijo v šolo. Nekaj časa me je od hiše opazovala mlajša ženska, ko je Hilda tekla k njej, sem videl da je to njena mama. Potem pa je menda videla kako se luštno igramo in je izginila.

Po dveh urah sem šel do trgovine. Možakar mi je brez kakega opravičila povedal, da sina danes ne bo, prevoza pač ni. Preklinjal sem po slovensko, me vsaj niso razumeli.

Kaj hočem, šel sem se dalje igrat z otroci. Moral sem jim streljati na gol, potem braniti njihove strele, narisati v Helgin zvezek hišo, letalo, ladjo in še marsikaj, skušal sem jim razložiti kje je Slovenija. Do petih popoldne smo bili pravi prijatelji in od vsepovsod so me klicali: "Tio, mira, tio, mira"- (Stric poglej). Fanta sta si potem streljala na gol, pa noben ni brcnil, dokler "stric" ni pogledal. Tudi njim sem obljubil, da jim pošljem fotografije.

Doma sem seveda hotel držati obljubo in sem dal narediti nekaj najbolj zanimivih fotk k fotografu, da jih je naredil na pravi fotografski papir. Ojoj, ko pa sem segel v žepek jopice, da vzamem listek z naslovi – katastrofa: žena je medtem jopico vrgla v pralni stroj in našel sem samo še nespoznavne kepice papirja. Po premisleku pa sem našel "salomonsko" rešitev: poslal sem fotografije samo na naslov vasi Tupac Amaru, na zunanjost pisma pa sem nalepil pomanjšano fotografijo vseh otrok. V vasici s 12 hišami ni dvoma, da jih bodo našli. Podobno sem poslal fotografije tudi tisti družini nad vasjo.

Na srečo pa se je ob 17h pojavil nek osebni avtomobil in pod dolgem "glihanju" me je prepeljal dobrih 30 km do naslednje vasi Bagnos. (Lump je dobro vedel, da sem v škripcih in me je pošteno obral). Tam sem že našel nekaj, kar je bilo podobno hotelu. Ker sem vedel, da so tam blizu nekakšne toplice, sem pred večerjo najel rikšo in se odpeljal na kopanje. Uau, kakšen komfort, po tednu dni plavati v topli vodi in spirati s sebe vso umazanijo. Pozneje so se prijatelj hvalili, da so se na trekingu isti dan namakali v toplicah – ha: »Jaz tudi«.

Po kopanju sem našel gostilnico, da bi pojedel večerjo: Ojoj, vsi s kuharico vred so buljili v ekran, potekala je ravno tekma v nogometu med Brazilijo in Perujem – prvenstvo Južne Amerike. Kuharica mi je samo pomignila na ekran, pa sem vedel, da pred koncem tekme ne bom dobil večerje. Pa saj se mi ni nikamor mudilo, še sam sem sedel in gledal. Peruanci so igrali zelo dobro s favorizirano ekipo Brazilije, ampak na koncu, že v sodnikovem podaljšku, so dobili gol. Kuharica mi je potem ribo hudo prismodila, najbrž od jeze nad porazom.

Iz te vasice sem zjutraj našel kombi za prevoz do mesteca Union, tam pa že prvi javni prevoz z avtobusom do Huaraza. 

Huaraz in Laguna Paron

V Huarazu sem nekaj dni počival, hodil na (zelo dobro) masažo, ki me je skoraj popolnoma pozdravila. Huaraz in okoliški snežaki so vsak dan žareli v soncu, da me je hudo vleklo nazaj v gore. Junija je tam že kar veliko turistov, saj se je že začelo suho obdobje in najboljši čas za obisk gora.

Mesto sicer ni preveč simpatično, čeprav je večinoma krasno obsijano s soncem. Preveč je nedokončanih hiš, iz delno obdelanih betonskih stebrov štrlijo armaturne palice. (Menda namenoma pustijo hiše nedokončane, da ne plačajo davkov). Je pa v centru simpatičen park, ime kot v vsakem perujskem mestu: Plaza de Armas, kjer so vsak vikend ceremonije z mimohodi otrok, vojakov, dviganje zastav itd. Kaže, da take predstave Peruanci zelo ljubijo. Imajo pa tudi dober in zanimiv arheološki muzej, ki sva si ga z Urošem ogledala.

Predaleč sem prišel, da bi tu po več dni "zabušaval". Kmalu sem se prijavil za enodnevni izlet v Chavin de Huantar. Spet triurno premetavanje po slabi cesti preko visokega prelaza do tja. Zanimivo, tu naj bi bilo eno najstarejših najdišč civilizacije v Južni Ameriki. Njegovo kulturno vrednost kaže dejstvo, da je pod okriljem UNESCA. Včasih je bil tu nekakšen center verskih ceremonij. Zgrajen je bil med 800 in 1200 let pred n. št. Čeprav danes zunanjih zgradb ni veliko ostalo, pa naj bi bil v tistih časih to izreden inženirski dosežek, posebno še ker ima spodaj zanimiv labirint podzemnih hodnikov, ki smo jih lahko prehodili. Zelo veliko zanimivih objektov pa lahko vidiš v bližnjem muzeju. Vsekakor vredno obiska, čeprav je na skupno skoraj pet urni vožnji z avtobusom iz Huaraza, po silno razdrapani cesti naše okostje skoraj razpadlo. V Evropi se po takih cestah enostavno ne vozi.

Na poti smo se kar hitro seznanili z nekaj mladimi iz Izraela in Koreje. Na takih potovanjih pač vedno srečaš sorodne - avanturistične -  duše. Obljubili smo si, da si bomo zamenjali fotografije na facebooku.

Prijatelji so se vrnili v Huaraz, k prijaznemu Emiliu  19. junija. Štirje so potem odpotovali v Cusco in Macchu Picchu. Prijazno so me tolažili, da sem kljub odhodu pred koncem, najlepši del trekinga videl. Z Urošem pa sva slavni Machu Picchu že videla in sva že spet gledala proti okoliškim vrhovom.

Takoj sva se prijavila še za enodnevno turo na Laguno Paron. Že davnega leta 1975 in tudi 1980 sem si jo ogledoval z bližnjega vrha Pisco. Kombi nas je sicer vozil dobri dve uri po obupno razriti cesti od vasi Caraz (2300 m nadmorske višine) do 4200 m visoko ležeče lagune, tako da nam je spet zrahljalo vseh 395 kosti (enako na poti nazaj). Vendar je bila to ena najlepših dolin, kar sem jih videl v življenju. Hodili smo ob krasnem jezeru in še dalje do naslednjega, manjšega, skupaj kar dobrih pet ur. Na srečo sva bila z Urošem dobro aklimatizirana. Vreme je bilo kristalno jasno, pot pa pelje ob azurni vodi lagune najprej pod Huandoyi, na koncu doline se takoj pokaže krasno oblikovan vrh Nevado Pyramide, nato se desno pokaže Pisco, nato pa naš usodni vrh Chacraraju (na njem smo leta 1975 izgubili prijatelja), na koncu lagune pa se levo pokaže še koničasti Artesonraju (hm, tisti, ki so smučali po njegovem pobočju, so pa kampeljci). Tale lepi vrh sem gledal na vseh svojih potovanjih v Andih. Zanimivo: leta 1975 zelo zasnežen, leta 1980 in tudi 2006 občutno manj snega, kar veliko skalnatih pobočij je kazal, vendar 2015 pa je spet "stari Artesonraju", ves oblečen v snežen plašč in s poštenimi opastmi na vrhu. Strela, kako bi se smučalo po teh pobočjih, ampak kadar je ledeno, je absolutno nevarno. Pogovarjal sem se s Slovenci, ki so že smučali tam doli - pa baje je bil lep pršič ...

Ob drugem jezeru pod Artesonrajujem smo uživali ob sendvičih in krasnih razgledih. Še dobro, da imajo sedaj digitalni fotoaparati takšno zmogljivost, sicer bi nam gotovo zmanjkalo filmov.

Kdor hoče iz Huaraza na kako aklimatizacijsko turo, lahko rečem, da je laguna Paron veliko lepša od lagune Churup.

Ko so se prijatelji vrnili iz Cusca, so povedali, da so imeli srečo, da je bil tam veliki praznik sonca "Inti Raymi". Veliko parad, žive barve, pa seveda silna gneča. Macchu Picchu pa je postal zelo turističen – in zelo drag. 

Potem pa z nočnim avtobusom do Lime in na letalo. Povratek je bil spet preko Miamija, spet so nam z večurnimi pregledi pokvarili vse živce. Pa kaj, ko je bil letalski prevoz izredno poceni.

Čeprav ga nisem doživel v celoti, lahko rečem, da je treking Huayuash res enkratno doživetje, ki ti ostane kot eden najlepših spominov v življenju. Pa sploh vsi ti krasni "Beli vrhovi zelene celine" kot je Tine Mihelič naslovil svojo knjigo o doživetjih v Andih.

Da, ponovno sem si obljubil: V te čudovite gore se še vrnem.


Udeleženci trekinga smo bili: Uroš Cerar, Lado Kladnik, Zdenka Kladnik, Ivan Resnik, Mira Resnik, Rudi Rajar.

Rudi Rajar
Moji Andi: - 1975| - 1980| - 2006| - 2015
Nepal
: - 1. | - 2. | - 3.
"Rudi Rajar": G-L | Google 


Jutro na enem najlepših trekingov na svetu. Levo Jirishanca, desno Ninashanca

Osrednji del verige Huayhuash iz Google-zemlja  (rumena črta označuje potek 6-dnevnega treka, naša pot je vodila bolj široko okrog gorovja)

Variante trekinga okrog verige Huayhuash iz vodiča Trekking in the Central Andes (Lonely Planet 2003)

Že prvi dan smo na sedlu videli kondorja

Ekipa Huayhuash 2015, tudi Carlos in njegov sin

Kateri vrh je najlepši?

Huayhuash trek je nekaj posebnega, ker te pot vodi po prostranih pampah s prostimi pogledi vse naokrog

Desno ob jezeru postavimo tabor

Čeprav smo blizu ekvatorja, se ledeniki lomijo z višin

Ponekod na višinah okrog 4500 m vidimo koče, vendar očitno Indijanci tu ne živijo stalno

Del trekinga vodi prav po Inkovski poti, zgrajeni okrog leta 1400

Vrhovi z leve: Jirishanca Chico, Jirishanca, Mituraju

Nevado Cuyoc ali Puscanturpa Sur

Še eno jezero

Spuščam se v doline v popolni samoti

Nad vasjo je krasna planjava

Čreda lam je pred menoj obstala

Hola, senor, cuanto hay hasta Tupac Amaro?

Ta družina je prav srečna brez velikega bogastva

Dnevna soba s kuhinjo (če bi sin vedel, da bo na spletni strani, bi jo mogoče malo bolj pospravil)

Tipično dvorišče v vasi Tupac Amaro

Senor, slikaj nas...

Pred naslednjo vasjo Banos vabijo na praznik sonca

Šofer me je srečno pripeljal do druge vasi Banos. Gringo je tu še vedno zanimiv

 

Najbolj slavna podoba Chavinske kulture je na stebru v ozkem podzemnem rovu

Ena od redkih Chavinskih značilnih glav, ki ni v podzemlju

Okrog Huaraza te vabijo beli vrhovi Cordillere Blance

 Iz Huaraza so nas vsak dan vabili beli vrhovi

 

 V Huarazu ljubijo pohode in ceremonije vseh vrst

Laguna Paron - kot v pravljici

Ta slika bo lep spomin na dolino Paron in na Nevado Artesonraju

Nevado Pyramide je resnično dobil pravo ime

Artesonraju je v l. 2015 spet zalit s snegom in ledom


Nevado Chacraraju iz doline Paron

Z vrha Artesonraja so že smučali Slovenci

Nepozabni spomini na to lepo dolino

Fotografije: Rudi Rajar, Uroš Cerar, Lado Kladnik, Ivan Resnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti