Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zgodovina bolderiranja

ponedeljek, 22. februar 2016, ob 05:28, Helena Škrl, ogledov: 1047

Bolderiranje ima v svojem začetku podobno zgodbo kot športno plezanje. Borilo se je med samostojnostjo ... 

 ... in tem, da je le trening poligon, najprej za alpinizem in trad in kasneje za športno plezanje. A ves čas je imelo tudi svoje življenje. Bolderiranje ima svojevrsten čar, kar so plezalci odkrili že kmalu. Mnogi so bili presenečeni, koliko problemov jim lahko ponudi mala gmota skale in razvili tezo, da je bolderiranje za plezanje to, kar je športno plezanje za stare tehničarje – še manj opreme, le ti in skala in čim težji problemi in gibi, ki jih lahko iztisneš iz sebe.

Predobjava iz 3. številke BETA

Začetke je (kot pri plezanju) težko strogo omejiti. Tudi eden od pionirjev športnega plezanja v Angliji, Walter Perry Haskett Smith je že poznal bolderiranje, le da je bil do njega bolj ciničen, rekoč, da je sicer še kar zanimivo, dokler ne zraste previsoka trava – višina balvanov ga namreč ni ravno navdušila. Britanci so izraz »bouldering« uporabljali že v poznem 19. stoletju, nosili pa posebne čevlje z žebljički (ki so pustili očitne raze po skali). Balvane so plezali največkrat ob slabem vremenu, ko ni bilo moč oditi v hribe, ter za zabavo ali trening, nekateri pa tudi že bolj resno in so opisovali posamezne balvane in probleme skoraj tako kot jih danes.

Anglija je bila pomembna zgodovinska cona, sploh Peak District z angleškim peščenjakom, ali kot ga poznajo oni: grit. Morda prvi pravi bolderaš je bil v 1880-ih Oscar Eckenstein. Njegov bizarni soplezalec pa je bil nič manj kot zloglasni Aleister Crowley, prav tako eden od pionirjev bolderiranja. Skupaj sta plezala po balvanih in metala bumerange, njuno drugo ljubezen. Veliko sta se ukvarjala z ravnotežjem in celo psihologijo (ki je pri Crowleyu nato mutirala v črno magijo). Oba sta bila astmatika. Zanimivost: Eckenstein, avtor prvega bolder vodnička na svetu, leta 1898, se je na smrt bal mačjih mladičev.

Seveda pa je prava zibelka bolderiranja le ena, francoski Fontainbleau. Na tisočih balvanih iz peščenjaka v pravljičnem borovem gozdičku v bližini Pariza se je plezalo že leta 1874. Do 20-ih let prejšnjega stoletja je bil Font že uveljavljeno področje, z mnogimi problemi in njihovimi povezavami. Čeprav
so nanj gledali le kot na trening za plezanje, se je mnogim zdel zanimiv sam po sebi. Tem ljudem so ljubkovalno rekli »bleausards«. Med njimi je bil tudi Pierre Allain, ki je izumil prve plezalke z mehkim podplatom. Njegova filozofija je še danes vodilo mnogim bolderašem: popolna svoboda gibanja, iskanje
filigranskega občutka, preizkušanje najtežjega mogočega, pa tudi če samo štartni gib ponoviš 20-krat zapored. Magnezija takrat še ni bilo in so za pomoč pri prijemanju uporabljali smolo oziroma »rosin«. Tudi prve težke ocene izvirajo iz Fonta: L’Angle Allain Fb 5+ leta 1934, La Marie Rose Fb 6A leta 1946 in Le Joker Fb 7A leta 1953.

Tretja pra-Meka bolderiranja je bila, zanimivo, Avstralija, kjer je bil pionir Kim Carrigan. Sledile so velesile Nemčija in Italija, pa tudi ZDA, kjer se je bolderiranje hitro in obsežno razpaslo. Takrat še vedno ni bilo samostojna panoga in tako tudi ni bilo jasnih mej med bolderji, soliranjem in plezanjem na top rope - a ljudem je bilo vseeno. Če pravil ni, jih tudi ne moreš kršiti.

Amerika da v peto prestavo

Niti v začetku 60-ih še vedno ni bilo jasnih pravil: celo John Gill, gimnast, matematik in eden od očetov modernega bolderiranja priznava, da je bil njegov vzpon leta 1961 v 9-metrski The Timble bolj poizkus, kaj lahko
posolira, kot pa da bi smer smatral za (highball) bolder. Ko ga je kot zanimiv izziv blizu parkirišča, končno splezal, je morda ustvaril takrat celo najtežjo smer na svetu, ne da bi to sploh vedel. Načeloma ima smer oceno 7b, kar ne bo v »pravem« plezanju doseženo še deset let. V tistih časih je še vedno veljala močna stigma, da je bolderiranje le trening za pravo skalno plezanje. Padec v problemu je bil normalen del tega, za razliko od smeri, kjer je
padec pomenil neuspeh.

Nato so se zadeve zresnile – bolderaši so se specializirali in tičali ure, dneve in tedne v istem problemu, rešujoč gib po gib. Ker je bilo izločenega veliko tveganja, se je tudi težavnost močno dvignila - kar so delali bolderaši že konec 50-ih, na primer Gill s problemi okrog Fb 7C (Red Cross Overhang v Grand Tetonu leta 1959), ali pa John Bachar v Joshua Treeju (Caveman, Fb 7B), so plezalci lahko le sanjali, še vedno plezajoč v zgornjem rangu šestic. Vrh gore ali stene kot cilj je zamenjal problem in kratka serija gibov. Gill je izumil tudi ocenjevalno lestvico, ki pa je bila skrajno nerodna: B1 je pomenil »navaden« problem, ki je spominjal na »lahko« športno plezanje, B2 je bil težak, bolder problem, B3 pa problem še brez ponovitve.

Gill je začel bolderirati v bližini Boulderja v Coloradu (kar primerno ime za tak historični center). Tu sta se mu v poznih 70-ih pridružila Pat Ament in Jim Holloway. Slednji je bil znan kot prvi, ki se je problemov lotil skrajno resno, študiozno, sistematično, obsedeno. Na enem gibu je delal tudi tedne. Ostali bolderaši so problem, ki ga niso rešili takoj, največkrat opustili. A ne Jim. On jih je mučil in grizel in drgnil, dokler se ni skobacal na vrh. Tako je po Coloradu pustil nekatere neverjetno težke linije, ki so mnoge še vedno neponovljene in danes ocenjene zgolj približno – takrat še ni bilo ocenjevalne lestvice in Holloway je najtežje ocenil preprosto z JHH (Jim Holloway hard). Težko je reči, kakšno dediščino nam je zapustil, saj mu ni bilo do publicitete – mnoga njegova bolderišča so danes zaprta, nekateri problemi so se polomili, drugi pa so preprosto … težki. Tako na primer v leto 1975 datirata (še neponovljeni) Meathook, okrog Fb 8A, ter Trice, ki je bil ponovljen po skoraj 40 letih in je dobil oceno Fb 8A+. Leta 1977 je preplezal še Slapshot, okrog Fb 8B, danes polomljen in še neponovljen. Vsi našteti so bili načeloma prvi za svojo oceno. 

Tudi do ocen je bil Holloway bolj ciničen. Nekoč je izjavil: »Če bi smeri ostale iste, njihove ocene pa bi malo premešali naokrog, bi bilo zanimivo videti, katere smeri bi poizkušali plezalci.«

Drugi ameriški center bolderiranja je bila Kalifornija, kjer sta se ga lotila tudi Ron Kauk in John Bachar. Njun najbolj znan projekt je iz leta 1978. Sredi Campa 4 v Yosemitih leži balvan z imenom Columbia boulder. Lokalni plezalec John Yablonski se je neke noči obilno naužil takrat popularnega LSDja. Na tem tripu je videl čudovito linijo sredi omenjenega balvana. Naslednji dan je do nje pripeljal svoja prijatelja Johna in Rona, ki sta se ga takoj lotila. Po mnogih poskusil je Ron Kauk končno uspel in tako je nastal Midnight Lightning, verjetno najbolj znan bolder problem na svetu. Kmalu za njim je problem splezal tudi Bachar, ki je nanj z magnezijem narisal ikonično strelo, kasneje pa je bolder plezal kar za ogrevanje, pogosto celo bos. Takrat je Midnight Lightning veljal za enega najtežjih na svetu. Danes ima pošteno oceno Fb 7B+.

Besedilo: Jurij Ravnik

Oznake: BIB, PLE, pleBAL
eXTReMe Tracker