Planinski vestnik: K razmišljanju o vrhovih, ki so bili nekoč zaprti za javnost, me je spodbudila gradnja novega vremenskega radarja, ...
... ki je jeseni 2013 na hitro pognal korenine vrh Pasje ravni v Polhograjskih dolomitih ...
Lokacija objekta je zadnji dve desetletji sicer bolj ali manj samevala, pred tem pa je bila dobri dve desetletji za pohodnike nedostopna, ker je na njej bivša JLA zgradila rezervni položaj za protiletalsko zaščito prestolnice.
Manjši posegi v naravo, ki jih je izvajala nekdanja vojska so bili v tistem času tako pogosti, da jim ni nihče posvečal posebne pozornosti. Tako se lahko še danes spotikamo čez posute pehotne rove na ljubljanskem Golovcu ali Rožniku, če med sprehodom stopimo s sprehajalne poti v gozd. Tam naletimo na jarke in okope, ki so jih nekoč v gozdna tla izkopali mladeniči iz vseh naših nekdanjih republik. Tako je bilo seveda tudi povsod drugje v bližini vojašnic ali na lokacijah, ki so si jih oficirji zamislili kot primeren teren za zapravljanje mladostne energije.
Do vrha pa ne več!
Zaradi državne varnosti in v njeni službi, se je nekdanja vojska lotevala tudi večjih projektov, ki so imeli za okolico temu primerne posledice. Nastajala so tako imenovana zaprta ali delno zaprta območja, kamor civilnim osebam ni bil dovoljen dostop. Če je bil to vrh hriba, se je bilo s tem nekoliko težje sprijazniti predvsem pohodnikom, ker so nenadoma izgubili možnost stopiti na svoj priljubljen vrh. Prav tako so bili za popolno doživetje prikrajšani tisti, ki so se nanj odpravili zaradi žiga ali lepega razgleda.
"Zaprti vrhovi" sicer niso nikakršna posebnost bivše države, saj nanje naletimo še danes in to čisto samoumevno sprejemamo -lep primer je Ljubljanski vrh nad Vrhniko. Veliko več (prikrite) slabe volje kot slabo dostopen in za pohodnike nezanimiv Ljubljanski vrh, pa je zagotovo povzročila izguba Krima, enega naših najboljših razglednikov, Ljubljani najbližjega tisočaka in med izletniki priljubljene turistične koče na njegovem vrhu. Podobno je moralo biti s Pasjo ravnijo, najvišjo goro Polhograjskih dolomitov. Ta sicer ni imela lepega razgleda, zato pa je bila kot prvak pograjcev prav tako zaželen cilj.
Oba vrhova sta bila namreč zaradi svoje zemljepisne lege primerna za vključitev v zbir strateško pomembnih lokacij. Tako je na Krimu zrasla relejna postaja za zveze, na Pasji ravni pa omenjeno pomožno raketno izstrelišče in pohodniki so se tu nenadoma morali sprijazniti z "obglavljeno" planinsko turo. Krim se je poslej "končal" že pri lesenih klopeh na Krimskem sedlu, Pasja ravan pa pri bližji kmetiji. Na te lokacije so markacisti prestavili tudi svoje planinske skrinjice z žigi, saj sta oba vrhova vključena v nekatere od naših obhodnic. Po tem je bila stvar okoli tega bolj ali manj zaključena in vanjo se ni nihče vtikal ...
Uradno ni nihče ničesar prepovedal
Danes lahko še tako brskamo po planinskih vestnikih iz tistega časa, pa ne bomo našli niti najmanjšega zapisa, da dostop na omenjena vrhova ni bil več mogoč. Lepo prosim, še celo naša edina planinska revija svojim planincem ni nudila niti tako pomembne informacije?!
Prav tako so bili zelo skopi opisi v knjižicah obhodnic ali planinskih vodnikih, ki so se zadovoljili zgolj z navedkom, da je vrh nedostopen. Naravnost smešno deluje zapis v ponatisnjeni knjižici Ljubljanske mladinske poti, ki pravi, da " ... vrh Krima namreč ni več razgledna točka te poti, zato ne moremo nadaljevati nanj". Vse to seveda kar vabi, da bi pred pozabo nekoliko osvetlili in skušali razumeti, kako je to približno potekalo.
Primer Krima je bil za razliko od Pasje ravni nekoliko drugačen. Vrh Krima je bil zaprt že leta 1964, saj je kot relejna točka za zveze postal preveč pomemben, da bi se lahko okoli njega motal vsakdo. Pasja ravan pa je prišla na vrsto dobro desetletje kasneje, sredi sedemdesetih, ko je v Slovenijo prišel mobilni protiletalski raketni sistem S-125 Neva, sovjetske izdelave. Tega bi v primeru grožnje z zahoda pripeljali na eno od pripravljenih lokacij in pripravili za obrambo pred sovražnimi letali. Raketni sistem je bil razvit za prestrezanje nižje in srednje visokih ciljev že v šestdesetih letih, v uporabi pa je zaradi svojih kvalitet marsikje še danes (z njim je bil denimo sestreljen tudi nevidni lovec nad Srbijo leta 1999).
Vojaška logistika se nikjer ne ustavi
Lokacija na Pasji ravni ni bila edina. Za isti namen so bila izstrelišča zgrajena še na Medvedjem Brdu, pa nad Črnučami in morda še kje, a s to razliko, da po odhodu JLA nikjer drugje ni bilo podobnih posledic. Terenska dela so bila v tem primeru precej obsežna in vršni del dokaj skalovitega hriba, so inženirci z buldožerji temeljito znižali in poravnali, da so na njem zgradili potrebne objekte. Tudi kasneje ni bilo enostavno, ko se je zadevo preskušalo, kajti ni bil mačji kašelj, ko je bilo treba ves sistem pripeljati po ozkih cestah najprej do Polhovega gradca in nato še po vseh ovinkih preko Črnega Vrha in na Pasjo ravan. Govorimo o obilici vojaške opreme, koloni vlačilcev in tovornjakov, ki so razstavljen sistem pripeljali iz vojašnice v ljubljanskih Mostah, kjer je bil stalno lociran. Po pripovedovanju udeleženca orožnih vaj, so ga na taki rezervni lokaciji v kratkem času spet sestavili in pripravili za dejstvovanje. To kar danes še vidimo na Pasji ravni ali na Medvedjem Brdu, so ostanki nekdanjih položajev za raketne lansirne rampe, prostori za spremljajoča vozila, položaj za mobilni radar, vkopi za tovornjake z raketami in pa podzemne garaže, v katere so zapeljali vozilo komandnega položaja za vodenje raket in velike 400 Kw močne električne agregate. Prevoz sistema in njegovo aktiviranje je bilo uspešno izvedeno nekajkrat v osemdesetih letih, kar je za običajno mirno okolico pomenilo kar veliko popestritev, mali Polhov gradec pa je tedaj dobil celo bencinsko črpalko za tovornjake.
Spet na vrh, a vrha ni več
Po osamosvojitvi Slovenije so bile omejitve dostopa na vrhove odstranjene, z izjemo tistih, ki jih je v svojo uporabo prevzela naša sedanja oborožena sila. Koča turističnega društva na Krimu je leta 1992 prešla v upravljanje bližnjega PD Podpeč-Preserje in je postala lepo obiskana planinska koča, vhodi v podzemlje pod oddajnikom pa ne vzbujajo posebne pozornosti. Manjši del ob oddajniku je sicer še vedno zaprt, a to je tako kot pri vsakem podobnem objektu.
Na Pasji ravni je torej ostala sprememba, s katero se niso vsi lahko sprijaznili. Vrh, ki je nekoč meril 1029 m, je bil zaradi del po izvedenih uradnih meritvah znižan za celih 9 m in je s tem za pičel meter izgubil svoj pograjski primat, ki ga ima sedaj 1021 m visoki Tošč. Da je krivica velika, je jasno tudi današnjim obiskovalcem, saj markacisti na drevesu sredi umetno narejene planote še vedno obnavljajo številko s staro višino, ki pa jo v resnici doseže le vrh krošnje. Posledice so gledano s tega stališča nepopravljive. Nekaj pa je k temu pripomogla tudi "konspiracija", saj desetletja na nobenem zemljevidu ni bila zapisana nova višina, čeprav so zahodni sosedje, ki naj bi jih pričakale naše"zašiljene" rakete, za dogajanje zagotovo vedeli še preden so se ohladili motorji zeleno prebarvanih buldožerjev. In tudi v novi državi se s tem ni prav nikamor mudilo, saj smo do uradnega popravka višine čakali celih 15 let ...
Pasja ravan danes
Ko sem iskal podatke za ta članek, se je razkrilo še nekaj zanimivih podrobnosti. Na kmetijah Pri Koširju in na Bukovem Vrhu kjer so hranili žige Pasje ravni sem izvedel, da dostop na vrh dejansko sploh ni bil onemogočen. JLA je stvar speljala precej mehko. Ko so se objekti gradili, je bilo območje zastraženo, prav tako je bilo zastraženo tudi kadar so na njem potekale orožne vaje. Sicer pa ni bilo nikoli nobene ograje. Prazne podzemne garaže so bile do naslednjih vaj zaklenjene, kmetje pa so lahko na svojih parcelah praktično nemoteno gospodarili. Planinske poti so v izogib možnim zapletom markacisti preventivno skrajšali in skrinjice prenesli na primerne lokacije. Konspiracija je nato samodejno delovala, saj je bila vojska tedaj nekaj, v kar se ni nikoli na glas dvomilo ali spraševalo. In kot že mnogokrat, se je izkazalo, da hudič ni bil tako črn kot so ga slikali ...
Sedaj, po dveh desetletjih Pasja ravan ponovno nudi spremenjeno podobo. Radar se je nanjo vrnil. A tokrat v stacionarni, 20 m visoki izvedbi in miroljubni, meteorološki različici. Stolp je seveda z razlogom ograjen, postavljen pa je le nekaj metrov od nekdanjih podzemnih garaž. Po podatkih agencije za okolje (ARSO), bo skupaj z obstoječim vremenskim radarjem na Lisci zelo kvalitetno vplival na zanesljivost meteoroloških meritev in natančnost napovedi izrednih pojavov kot so toča in poplave zaradi izjemnih količin padavin v kratkem času. Zahod države je bil namreč zaradi razgibanega terena z Lisce slabše pokrit, torej si lahko po novem (priklop je načrtovan v letu 2014) obetamo tudi boljše vremenske napovedi, kar nam je za obisk gora zelo pomembno.
PS: Zahvala za pomoč pri iskanju podatkov: PZS, PD Škofja Loka, PD Gorenja vas, okolišnim domačinom in še posebno g. Bogdanu Seligerju.
Dušan Škodič