Dotik: Posebno lep dan je vsak dan, če si ga takega naredim sam. Za novo leto je to lažje, ni pa umevno samo po sebi. Razen vedno krasnega vzpona na goro in sestopa v dolino.
Silvestrski poljub gore
Stefana in Petre v taboru ni, na Madžarsko sta se peljala po novega konja. Njuna hči Nis pristavi vodo za čaj in povprašam jo po imenih sester in bratov. Najstarejši sta Anna in Savitry. Tretjega Tilla sem že videl za božič, četrti po vrsti je Santo. Fjosok, ki ima gosta iz sosednje vasi, je šesti in sama je peta. Nis deluje čarobno kot vila in Fjosok ima nastop odličnega princa. Voz je od znotraj presvetljen s soncem in močno energijo živih spominov. V celoti ga je izdelala Petra, tudi vitraže v oknih.
Spirit se danes zame ne zmeni, se pa zato mačka da rada gladiti po dlaki. Vse to opazi koza in se približa na dolžino vrvi. Ovca še ni prepričana, ali bi prišla zraven, nezaupanje je za odtenek močnejše. Vse to ni ušlo budnemu očesu konjskega duha Spirita, ki se že ponuja ob vrvni ograji. Vmes je sonce podaljšalo sence in hlad me spomni, da se moram peljati dalje. Ta krasni snežniški zrak čudovitega dneva deluje zdravilno! Čas je že, da grem na goro po označeni poti, da vidim, kaj sem ob njej spregledal pred leti.
Pred dvema letoma sem gledal te skale. Kaj sem se odtlej naučil videti novega? Posebna svetloba daje posebne učinke. Prva ravan je bila pri posebnih skalah na Gašperjevem hribu, druga hrani ostanke prve planinske koče na slovenskih tleh, sedaj sem na tretji z balvani. Tu je kot običajno čarobno, le da ima skala nad potjo izrazitejše poteze obraza. Nekoliko više je na četrti ravni nekoč kraljeval napis Tito, sedaj pa je to vmesni svet, kjer je pogled prost vsega, ko je tako zgoraj kot spodaj le modra sivina.
V koči prižgem svečko za izpolnitev novoletne želje. Pa jo res znam prižgati in si ob tem nekaj zaželeti na najboljši način? Ne daj se, Ines, ne dajte se njeni Kristijan, Denis, Matej! Vse jih poznam že od prej, nova obraza v njihovi družbi sta le Marijana in Giuliana, moja prva plesalka v novem letu. Tako se je začelo leto 2016 v koči, kjer sploh ni bilo nič planinsko, zato pa zelo človeško.
Nekaterim na gori manjka sneg. Nekaterim bo vedno nekaj manjkalo, da bi uživali v naravi, taki kot je. Med dopoldanskim sprehodom po travniku najdem suhe cvetove očnic, posušen osat pa je lep okras zlatorjavih trav. Nad Babnim poljem in Kozariščem pluje oblak belih snežink, vendar na goro ne zmore.
Ob pol treh popoldne, ko se že poslavljam od novoletne ekipe, nad pokrajino zavlada nebeški mir. Južno nebo nad morjem se nenaravno obarva, gore na severu zasijejo v soncu in svetlobni pasovi zaživijo po Cerkniškem in v Loški dolini. Samoumevno postane, da ostanem na gori do naslednjega jutra. Na večer zavlada prvi letošnji mir tudi v koči.
V taboru pod Snežnikom je le Stefan, vsi drugi so se odpeljali v Ljubljano. Predstavi mi od silvestra novo kobilo Gini. To ni konj, ampak slon, se smeje, težka je devetsto kilogramov. Kako je prišlo do tega, ne vem več, vendar mi ob slovesu pove, da ima Nis še eno ime Fee, kar po slovensko pomeni vila.
Iztok Snoj