Rudi Rajar: Trek po dolini Santa Cruz in poskus vzpona na Nevado Maparaju 

Treking Santa Cruz

Pred leti sem nekega dne srečal Tineta Miheliča v Ljubljani pred filharmonijo, in ker sem vedel, da je vsaj toliko nor na Ande, kot jaz, sem takoj napeljal pogovor na to temo. Pa je rekel: "Jaz po dve leti delam, da nekaj zaslužim, potem pa - v Ande".

Strela, torej hodi tja vsaki dve leti, jaz pa sem si prisegel že pred 25 leti, da se vrnem v te prelepe gore! Zdaj pa dovolj!

Leta 2006 mi je uspelo! Končno sem spet tu, v "mojih" Andih.

S prijateljico sva predvsem načrtovala trek Santa Cruz, ki je eden najlepših trekov v Peruju, delno sem ga že prehodil leta 1980, ker je do tabora za Quitarahu pot po tej dolini.

Spet po transportu iz Lime prideva v Huaraz,  kjer se nastaniva v simpatičnem hostalu. Tokrat sva sama, vsa organizacija je na meni.

Lotim se tega čisto z veseljem, vendar ne gre najboljše. Predstavljal sem si, da bo tako enostavno, kot pred nekaj leti v Nepalu – pa je precej bolj komplicirano (pa tudi dražje).

Hotela sva enega osla za prtljago – treba je vzeti dva. Imava svoj šotorček – morava najeti še enega za gonjača oslov (arriera). Hrano sva nakupila zase (za 5 dni) – morava jo kupiti še za gonjača. Skratka, manjše razočaranje.

Vendar se končno spravimo na pot. Arrieru je ime Pedro in je prav simpatičen. Ima že kakih 40 let, je pa še prav poskočen. Angleško ne zna le nekaj besed, tako da uspešno utrjujem španščino.

Prvi dan se odpravimo iz vasice Cashapampa  v dolino Santa Cruz, na strmi in prašni poti na začetku, je prekleto vroče in prijateljico zgrabi neke vrste sončarica, tako da se zelo slabo počuti.  V senci ob potoku kraj poti jo spravim k sebi, tako da potem nekako prideva do kempa, ki ga je medtem že pripravil Pedro.  Zvečer skupaj kuhamo in klepetamo.

Drugi dan že potujemo na višini okrog 3000 m, po dolgih letih spet uživam v tistem kristalnem zraku, in neverjetni jasnini. Tooo - sem čakal! Krasen dan, šotor postavimo ob azurni laguni.

Po poti na nekem počivališču pozabim flis. Niti ni veliko vreden - ampak v žepu je rezervna baterija za fotoaparat, kar je izredno važno, saj več dni ni možnosti za polnenje baterij.

Nazaj bi bilo več ur hoje, pa seveda tudi vem, da me flis ne bo tam čakal. Ko povem Pedru, se na prvem počivališču dolgo meni z drugimi arieri, pa potem še ob drugem postanku. Obljubi, da bom svoj flis dobil nazaj. Le kako?

Tretji dan – problem, prijateljica se zelo slabo počuti. Ojoj, kaže da ne bo druge rešitve, kot da se spravimo nazaj v dolino. Nemočno gledam Tauliraju in druge vrhove, potem pa se domenimo vsaj to, da dopoldne Pedro in prijateljica počakata v kempu, jaz pa skočim do planote pod Taulirajujem, da vsaj še malo uživam in fotografiram – za spomin.

V dveh urah sem na planoti. Gledam Quitaraju z druge strani, kot sva z Lenčo lezla gor. Lep je, tu bi bil zelo težak vzpon. Ko gledam Artesonraju, se mi zdi da ima neverjetno malo snega, velike površine stranskih sten so čisto skalnate. Gora, ki jo imam v spominu iz leta 1975 je bila veliko bolj bela. Hej, tu pravzaprav prvič v življenju prav z lastnim očmi vidim vpliv globalnega segrevanja. Doma bom primerjal fotografije…

Zjutraj se potem, ko vstaneva, Pedro priklati od nekod - z mojim flisom. Da je "skočil" dve uri do doma enega ariera, ki je včeraj pobral moj flis. Tudi baterija je še v žepu. Super - ne morem verjeti, kako so to rešili, pa popolnoma brez mobitelov! Lepa je tudi njihova poštenost.

Potem pa dol, pa nazaj v Huaraz.

Nevado Maparaju

Vraga, na eno lepo goro se vendar moram spraviti. Sam ne bi bilo pametno, pa vidim na oglasni tabli v hostalu, da nek Argentinec, Diego, išče soplezalca za lažji nekajdnevni vzpon. Hej, to pa je ravno zame. Ko najdem Diega, mi je takoj simpatičen. Za soplezalca, kjer je včasih tudi tvoje življenje odvisno od njega, ni vsakdo primeren. Ampak Diego je super: izgleda pošten, odkrit, velik ljubitelj gora, izkušenj ima veliko, saj je neke vrste nadzornik v nacionalnem parku v Patagoniji, pa ni kak zaletav in zato nevaren človek. Ima kakih 30 let, kondicije čez glavo dovolj.

Prijateljica bo tri dni v Huarazu počivala, pa na en izlet bo šla v okolico z vodičem.

Z Diegom sva hitro zmenjena, izbereva si lažji pettisočak Maparaju. Nič kaj ne komplicirava, že naslednji dan sva na poti, najprej s taksijem, nato z najetim oslom do višine cca 4400.

Tu pa morava naložiti vso robo na ramena, kar veliko je vsega, saj morava vzeti tudi šotor, spalne vreče, vrv, dereze in drugo plezalno opremo pa kuhalnik, hrano za dva dneva in še kaj. Diego si kar naloži dokaj težko vrv, vidim da je res natreniran. Hej, pa saj vsak dan hodi po gorah že v službi. Pa sem mu hvaležen. Jaz sem kar dovolj aklimatiziran, tako da zvečer že lepo postaviva tabor na višini 4800 m. Krasen večer! Prav nasproti se širi kot nož oster vrh Nevado Cayesh. Ta bi bil pa precej težak …

Zjutraj vse krasno. Vreme zgleda v redu, dvigniti se morava samo še cca 500 m, oba se super počutiva. Na začetku ledenika preplezava kratek skok in ob 8h sva že na višini 5000 . A glej ga zlomka: od nekod se privlečejo megle, vedno bolj se gostijo. Nekaj časa se še plaziva po ledeniku, na višini 5100 se ustaviva, niti slučajno ne moreva videti, kje je prava pot dalje. Jaz bi čakal tudi do popoldneva, prekleto, pa mi ne bo menda gora spet ušla? Vidim, da je Diego sicer dober kolega, ampak ker je bil pred nekaj dnevi ob krasnem sončnem vremenu na dveh lepih pettisočakih v Cordilleri Blanci, mu je, razumljivo, manj do tega, da bi dosegel vrh.

 Menda sva čakala več kot dve uri. Skoraj sem že prepričal Diega, da greva kljub vsemu dalje, "saj se bo verjetno danes še odprlo", pa saj bova pot nazaj našla po svojih stopinjah. Ampak, za vraga, takrat pa je začelo še snežiti. Čez pol ure so najine sledi že skoraj zametene.

Vidim, da ni več kaj trmariti, obrneva se in še kar srečno najdeva pot po svojih stopinjah in do šotorčka. Kaj hočem, proti vetru se ne da … Na srečo vse do večera sneži, če bi se potem odprlo, bi se pregriznil od jeze. V šotorčku si kljub temu nazdraviva, sicer samo s čajem. Planirani čas nama ne dopušča ponovnega poskusa. Adijo, Maparaju, mogoče se še kdaj vidiva.

Spomini na našo odpravo v l. 1975 so me potegnili na enodnevni izlet v dolino dveh jezer Llanganuco. Cesta je seveda danes boljša, jezera kar lepo ohranjena. Kar srhljivo je bilo, ko sem po 31 letih spet stal pod skalo, kjer smo l. 1975 imeli glavni šotor za bazni tabor, kjer smo kuhali, kovali načrte in "nakladali" ob ognju.

Cuzco, Titicaca, La Paz

Potem še v Cuzco, pa – drugič - na Macchu Picchu. Ampak tokrat je 300 % drugače kot l. 1975. Smola je v tem, da sva ravno naletela na glavni perujski nacionalni praznik. Neverjetna gneča povsod.

Pri odhodu iz Cusca mi je tale tragikomičen dogodek ostal v glavi.

Že v Cuzcu je bilo zaradi praznikov silno težko dobiti karte za vlak do slavnih razvalin. Potem so nama v hostalu nekako prodali (dokaj drago) dve karti. Receptor je nekaj "mutil", da je to dobil s silnim popustom, ampak da je to na ime dveh Švedov, ki sta zadnji hip odpovedala rezervacije. Morala sva si zapomniti imena, da bova lahko povedala na vlaku.

Zjutraj sva vsa nervozna čakala, kdaj naju bo prišel nekdo iskat s taksijem in naju peljal na postajo. Šele 15 minut pred odhodom se je končno prikazal, naju vlekel tja in še enkrat poudaril, da morava povedati "svoja" švedska imena. Ampak na vhodu na peron naju ustavi odločna Indijanka v uniformi. Svoja imena sva seveda zdrdrala, ampak potem pa je metala v naju še celo vrsto vprašanj, v katerem mestu sva doma, pa potem kdaj sva rojena. Seveda sva padla na izpitu. Vlak se je malo naprej že pripravljal na odhod, jaz sem vpil na žensko naj da mir, naj primejo svoje goljufivce, kajti midva sva vse pošteno plačala (verjetno je bil takrat tista moja "besna" španščina bolj malo razumljiva).

Hudiča, vlak je pred mojimi očmi začel odpeljavati. Skoraj bi hudo gospo odrinil in še tekel za vlakom, ampak videl sem, da obema ne bi več uspelo. Bil sem besen, saj sem vedel da druge prilike za ogled ne bo več. Ko pa sva vsa razkurjena prišla nazaj v čakalnico, pa je za čuda tisti šofer, naju je še čakal, stopil k meni, pa rekel: "Ni panike, pojdita z menoj". Čeprav si nisem mogle predstavljati, kako se ta problem še lahko reši, sva šla z njim v avto. Pa je potem še počasi peljal v mesto, naložil v nekem hotelu še eno gospo, potem pa peljal kakih 15 km in nas pustil na neki postaji rekoč: "Tu počakajta, vlak bo pripeljal če 15 minut, pa ne bo problemov".

Pa še res je bilo tako. Spomnil sem se, da je železnica (seveda ozkotirna) speljana tako, da ponekod na strmini žiga-žaga levo desno, naprej nazaj, da počasi v kljukah zmaguje strmino. Tako je z avtom bilo časa več kot dovolj, da smo ga še prehiteli. Pa res naju kontrolor ni nič moril z imeni in podatki.

Tako sem si drugič ogledal slavni Macchu Picchu, tokrat v silni "gužvi". Kako se mi je milo storilo po tistih časih, ko smo kar (brez vstopnine) prespali med ruševinami v svojih spalnih vrečah. Ja, to je bil 31 let nazaj, časi se spreminjajo!

Potem sva s prijateljico še potovala na Titicaca jezero. Strela, tja sem zdaj prišel že drugič, vendar to je vsekakor vredno ogleda. Eno najvišje ležečih jezer na svetu (skoraj 4000 metrov nad morjem) je zelo zanimivo zaradi svojih Indijancev, ki še vedno živijo po svoji več sto let stari tradiciji - imel sem sicer občutek, da vztrajajo tudi zaradi turistov, ki jim je ravno to zanimivo. Po drugi strani pa me izjemno privlači tisto res jasno ozračje s kristalnimi barvami, jezero je neverjetno modre barve, nad njim pa smo daleč v ozadju gledali bele vrhove Andov. 

V Puni, izhodiščno mesto za ogled tega jezera, so nama ponudili dvodnevni aranžma, da naju zapeljejo na otok Taquile in da tam prespiva pri prijaznih Indijancih. Preveč je bilo vabljivo, da bi odpovedala. Res sva tam videla življenje Indijancev (čeprav seveda precej prirejeno za turiste), kuhali so nama na ognju, jedli smo skupaj, spala v njihovi hiši. No, verjamem, da nisva več videla tistega originalnega, primitivnega življenja, vendar je bilo zanimivo. Popoldne so priredili njihov ples v originalnih nošah, bilo je zelo lepo barvito.

Hi, zvečer pa sva bila povabljena na nekakšno "gasilsko veselico". Še nekaj drugih turistov s celega sveta je bilo tam, muzika pa je bila odlična, "kena de los Andes" je dajala tisti super zvok, ki ga tako rad poslušam tudi doma. Celo plesali smo, mene je povabila njihova najbrž najmanjša punca na otoku - ampak, zakaj se ne bi malo zavrtela? Vsi ti ljudje so bili prav simpatični.

Drugi dan je bil organiziran še izlet s čolnom na drugi manjši otok. Jezero in otoki so bili ob krasnem soncu neverjetno slikoviti. Nekaj krasnih rož ob poti, preko jezerske modrine pa smo gledali komaj vidne obrise andskih vrhov.

Še La Paz je bil na programu. Res je zanimiv, pa očitno precej nevaren. Spominjam se, da je bil v hotelski sobi na steni plakat s celo vrsto navodil, kako se otepaš lopovov. Najzanimivejši je bil tale:

Na cesti turista lahko ustavita dva ali trije moški, ki so v civilu, ampak kažejo neke dokumente, da so od policije. Moral bi jim izročiti potni list, oni pa ti ukažejo, da je treba nekaj preveriti in da moraš z njimi na policijo. In ravno takrat mimo pripelje taksi, in ti bi moral z njimi. NIKAR! Policija se nikoli ne vozi s taksijem!

No, to in še več drugih pravil sem si dobro zapomnil. Strela, ampak vse moje izkušnje me niso obvarovale, da me ne bi na meji Peru - Bolivija okradli. Neverjetno: iz torbice, ki sem jo nasil okoli pasu (in to spredaj), mi je nekdo izmaknil malo denarnico. Ugotavljal sem, da je to bilo edino možno v sekundah, ko sem svoj veliki nahrbtnik podajal na streho avtobusa. Velemojstri, ni kaj! Seveda pa je bila to le mala denarnica za sprotna plačila, dokumenti in glavni denar je vedno varno spravljen v torbici okoli vratu pod srajco. Ampak, 50 dolarjev je le šlo, ker sem na avtobusu ravno moral zamenjati denar. Človek se vse življenje uči.

La Paz se razprostira po pobočju, nekje med 3200 in 4100 metrov nadmorske višine. Nekakšen park Valle da la Luna v okolici La Paza je prav nekaj posebnega. Sprehajaš se med slikovitimi skalno - peščenimi tvorbami, kot bi res hodil po luni. Ko nad nami igra Indijanec na svojo keno de los Andes, ga ujamem s slikovitim kumulusom v ozadju. Odlično okolje za to glazbo.

Za "tolažilno nagrado" sem si vzel še enodnevni izlet na Chaclacajo – menda najvišje smučišče na svetu. Prav občudoval sem Toyotin kombi, kako je nas je privlekel vse do 5000 m višine. Res se žičnice in vlečnice razprostirajo tja do nekje 5200 m, ampak večinoma so polomljene, snega pa je bilo le v krpah. Pa smo potem skočili do vrha Chaclacaje, 5300 m. Bil sem krasno aklimatiziran, tako da sem prvi pritekel na vrh. Ampak prav žal mi je bilo, kako bi dobro kondicijo lahko koristil na kakem lepem vrhu … Takole s kombijem se pripeljati skoraj do vrha, to ni noben "fazon".

Sedel sem na tla in občudoval nasprotni vrh Huayna Potosi. To je eden od najlažjih šesttisočakov. Morda pa kdaj pridem na obisk? Potem pa sem celo v daljavi opazil značilno skupino Kondoriri, kjer so bili Slovenci na prvi odpravi v Ande, Tine Mihelič detajlno opisuje vzpone v svoji knjigi Beli vrhovi zelene celine.

Ja, vse to potovanje je bilo spet eno nepozabno doživetje.

Ampak prisegel sem si: V  te čudovite gore se še vrnem.