Dotik: Že dolgo ni bi Snežnik oblegan tako množično, kot je bil dan po božiču. Z vrha sem se umaknil, se potopil v svet njegovih najlepših skrivnosti.
Sončni božič
Zadnje popoldansko sonce ujamem pri 'Soluncih' in zadnje žarke srečam na vrhu, brez hitenja in preverjanja ure. Tokrat med potjo nisem fotografiral, le občudoval tolikokrat občudovano. Za menoj začenja svojo pot luna. Skrivnostno narašča njena svetloba, kot bo enako skrivnostno naslednje jutro zbledela v dan. Oskrbnikov na gori še ni, na zadnjem ovinku pod obračališčem sta se pravkar zasvetila žarometa avtomobila. A sam nisem, že kakšno uro tu vztraja še eden od ljubiteljev sončnih zahodov.
Zgoraj, sredi velikega mraka skoraj ničesar ne vidim, vse le močno čutim. Ne dvomim, da v pokrajini živijo tudi vilini in škratje. Kdor verjame, ta išče. Za naslednji dan naredim načrt, kako si bom pričaral mitičnost: pričakoval bom nepričakovano, se vsakdanjih stvari lotil na nevsakdanji način, se pustil presenetiti.
Vnaprej sem se odpovedal vstajanju za čas sončnega vzhoda, vendar me le pet minut pred njim iz spanja prebudi nenavaden dregljaj, da pravočasno zavzamem položaj opazovalca. "Vidiš Snežnik?" kmalu zavpije gor Janja. Kdo ne bi videl hrvaškega Snježnika? "Glej, kam ti kažem!" Senca Snežnika, na katerem stojim, se pokriva z vrhom Nanosa. Kdorkoli je sodeloval pri oblikovanju pokrajine, je imel smisel za vse.
Ko nisem več mogel hoditi v gore na stari način, ko so bili najpomembnejši čas, višina in težavnost, sem moral za opazovanje narave poiskati novega. Enako je z življenjem v celoti: ko naprej ne gre več po starem, sem primoran iskati nove poglede nanj. Kdo sem, zakaj sem in kakšen je namen mojega življenja na tem svetu.
Soboto izberem za spust v svet Snežnika, skrit pod strmimi stenami. Sledi vilinov in škratov bom iskal po njihovih kreacijah in upodobitvah, po nenavadno preoblikovanih skalah. Nekatere skulpture bodo dokončali šele čez stoletja, saj jih oblikujejo le z naravnimi silami vetra, sonca, vode in ledu. Pred tisočletji so si očitno na veliko pomagali tudi z ledeniki, v današnjem času pa se v takih mirnih in lepih dnevih najraje igrajo s soncem in sencami.
Prva postaja je gamsja razgledna točka nad stenami. Od tod je odličen pregled nad dogajanjem na spodnji planoti. Navadna skala nad mano nenadno dobi obliko duha. Vidim pač tisto, kar želim videti. Kdor ne želi ničesar videti, ta pač ne bo videl, s planinske poti pa se tega vsega tudi ne da videti. Drugo postajo bom imel pod stenami, zato se moram najprej vrniti na pot. Hoja po krepkih vejah borovja je svojstven užitek.
Med spustom pod steno se mi ustavi korak. Obrnem se, a ne vidim. Vem, da je nekaj, in toliko časa stojim, da se nad menoj pokaže v kamen izklesana glava. Občutek za čas ne izgineva, sonce pa me s sencami usmerja v nove poglede. Lahko bi videl le gole skale, če oblik ne bi določala domišljija. Tri ure bodo minile brez lakote, žeje ali utrujenosti, toliko se bom nasitil ogledov in neobičajnih pogledov.
Navzgor se vračam po borovih vejah. Nisem povsem spreten, pa saj se tudi hoje po snegu nisem naučil v nekaj poskusih. Na vrhu stene z lepim razgledom opazim, da bi se moral vračati ob njenem podnožju. Ponovno razpiram veje borovja in roke mi že lepo dišijo po smoli. Čarobnost trenutka ne popusti. Zadnji dve leti ni Snežnik postal moj, lahko pa da sem jaz v tem obdobju 'njegov'.
Iztok Snoj