Dotik: Slovenija je čudovita dežela! Velikokrat se to vidi, še večkrat pa čuti. Vprašanje je le, kako zaznati njen dotik v človekovi duši.
Izbranec
Bil sem naiven, ko sem pričakoval, da bom na cesti ob tej uri sam. Prehitijo me trije amaterji radioamaterji - Ognjen, Bogdan in Miran so tudi raje izbrali sončno varianto namesto planinske poti. Hitim za njimi, Bogdana potrebujem za merilo pri zanimivem kamnitem pomolu. Še ljubljansko druščino srečam, preden zavijem na pekelsko cesto. Obljubim jim naslovno fotografijo, a kaj, ko mi posnetek ne uspe najbolje. Naklon sonca in pobočja gresta vsaksebi, v dolgem cestnem ovinku postane toplo, tu so suhe trave pomagale staliti ves sneg. Ena od skal me zaposli za naslednje četrt ure. Fotografiranje je delavnica v opazovanju, kako z majhnimi premiki priti do najboljšega rezultata.
Skala ob poti se zdi v obliki sedeče živali, zagotovo pa je skupina sestopajočih Primorcev v koči nekaj popila. V Grdo drago želijo priti naravnost navzdol, vendar sem prepričljiv. "Da ne boste zašli," slišim njihov nasvet. "Ko iz bukovja pridem v borovje, ne bom več mogel zaiti. Veliko lažje boste vi zgrešili navzdol, saj vas bo mrak kmalu ujel." Sonce mi je ušlo med vejevje, pa kaj potem. Večerno ozračje ima intenzivnejše barvne odtenke, gotovo je v njem več vrst barvnih kovin. Čistina je v zraku le nad dva tisoč metri.
Mali Snežnik je moj današnji izbranec. Čas je, da se oblečem in pokličem v kočo, čas je za telefonsko igrico. Na drugi strani se javi neznan glas: "Bolnica Idrija tukaj!" Nekdo me je v igri prehitel, vendar mu takoj vrnem: "Tu pa je dom upokojencev Logatec!" Zasmeje se: "Kaj bo dobrega?" "Ali se iz koče vidi na Mali Snežnik?" "Seveda se vidi!" "In kaj se sedaj vidi na njem?" Nad glavo vrtim nahrbtnik. "Kaj res ni ničesar videti? Potem pa slabo vidite! Bom prišel bližje, da se bova bolje videla!" Bil je Andrej, sem izvedel kasneje. Janji in Slavku je priznal, da ga je verjetno polomil. "Nič ne skrbi, to je bil Iztok!"
V izbi mi delata družbo dva kolesarsko izobražena pohodnika. Med opisovanjem svojih kilometrov sta obelodanila novico o prelepi, novi cesti po Davči, imena doline pa se nista mogla domisliti. Tekmovala sta, kdo bo uporabil več kletvic na stavek. Nekaj časa je vodil Notranjec, na koncu pa je prepričljivo zmagal njegov prijatelj Ljubljančan. Pri zajtrku sta tekmo nadaljevala in kdo ve, koliko tekem sta že odigrala. Bilo je tako neopazno, da sem skoraj spregledal - pri radioamaterjih jih ni bilo nikdar slišati. "Najlepša jutra so zjutraj," ve povedati Andrej. Najlepše jutro danes ima prosojno meglo. Severozahodnik, oborožen z vlago, riše ledene podobe po kamnih. Morda kaj izriše tudi domišljija.
Vreme je tako, da je časa veliko. Okno ponuja ledene rože, okenska polica pa kupček lepih revij. Ne morem reči, da je branje Planinskega vestnika obredno dejanje, se pa v tej koči pripeti večkrat, vedno je na voljo zadnja številka. Sedaj me je megla ujela v koči. Mislim in mislim, pa se ne domislim, kaj naj mi pomeni "Zavedanje korenin in dediščina naših prednikov", ko govorijo o Tirolcih v Sloveniji. Ker ne razumem, kaj imajo moje korenine in naši predniki skupnega s Tirolci, se odpravim na vrh, da si v pravi megli zbistrim glavo.
Leopold Verbovšek je pred leti iskal dediščino Slovencev povsod po Evropi. Slovenska zemljepisna imena je našel v Švici, ne samo na Tirolskem. V goratem predelu osrednje Italije, kjer so dolgo živeli izolirano od ravninskih Italov, so se prav tako ohranila slovenska zemljepisna imena. Aha! Tirolci so nam tisto nekaj slovenskega, kar je ostalo v njihovih genih, prinesli nazaj, v rodno Slovenijo! Še dobro, da v tej reviji ne kvasijo kakšnih neumnosti. Včasih je imela majhen format, sedaj pa bi bila vsaka neumnost večjega, A4 formata. Opažam pa, da so planinci pozabili šaljivost. Duh Janka Mlakarja je izginil davno tega.
Vsako uro me vleče na vrh radovedonost, kako na kamnitem stebričku napreduje podoba zaledenelega dolgolasega dekleta. Kdo drug bo videl kaj drugega, neki tretji spet nič. Ljudje se menjujejo, le megla ostajala ena in ista, vse do sončnega zahoda, ko se oblak le toliko poniža, da se lahko spogledava s soncem. Hvala za lepi pozdrav, naslednje minute smo se začeli spuščati z gore.
Današnji zmagovalci in moji izbranci so bili skavti iz Trsta, čeprav ni šlo za tekmovanje. Bili so najboljše volje, ko so prišli na zamegljeni vrh. Nekateri izbranci so taki, ki se izberejo sami, jaz pa se letos čutim izbranega od Snežnika. Računam s tem, da sem tudi jaz njegov varovanec, da me ne vzame za vedno ... No, takole se imamo kdaj pa kdaj na Snežniku.
Iztok Snoj