Silvo Baznik: Oblaki na nebu, a smo se temu navkljub zapeljali 
proti Kranjski Gori.
Smučišče potrebuje novo pošiljko snega kljub prizadevanju žičničarjev, ki z umetnim snegom rešujejo sezono. Mi pa smo naredili premor ob pitju čaja in kavice in se nato zapeljali v Rateče, kjer je več suhe trave kot snega. Pot smo končali pri Nordijskem centru Planica, kjer bosta moji spremljevalki utrjevali znanje teka na smučeh. Ker smo bili zgodnji, smo nataknili smuči in se podali na dobro pripravljeno tekaško progo.
Okoli poldneva se je odprlo nebo in topli sončni žarki so ogreli že tako ogreto telo. To je bil trenutek, da sem pospravil smuči in se podal na pot po ledeniški dolini pod Poncami z imenom Planica, ki se razteza od Rateč do doma v Tamarju. Od tam dalje pa se dolina nadaljuje pod imenom Tamar. Makadamska cesta ima le prgišče snega in še ta je na mnogih mestih poledenel.
Proti Tamarju sem hodil po levi zgornji cesti in srečeval lepo število pohodnikov. Cesta se rahlo vzpenja, deloma poteka skozi gozd, deloma čez razgledna pobočja. Občudujemo lahko verigo vrhov od Ciprnika, Sračnika, Slemenove špice na svoji levi in verigo Ponc na svoji desni. Pred nami pa so še Mojstrovke, Travnik in Rob Velike Dnine. Za boljši pogled na Ozebnik, Jalovec in Kotovo sedlo sem se povzpel pod pobočje Slemenove špice in se nato spustil do kapelice in doma v Tamarju.
Poučna tabla v Tamarju me je premamila, da sem se povzpel za dobrih sto višinskih metrov do izvira potoka Nadiže na višini 1232 metrov, ki izvira v vzhodnem pobočju Zadnje Ponce nad dolino. Nadiža izvira iz skalne stene in se tik za izvirom spušča v desetmetrskem drsečem slapu. Struga potoka je dolga le borih tristo metrov, ko ponikne v grušč. V globini se leno preceja skozi ledeniške nanose in po petih kilometrih pride na svetlo v Zelencih, izviru Save Dolinke. Potok Nadiža s tem velja za prvi izvir najdaljše slovenske reke. Mrzli dnevi in noči so ustvarili množico malih ledeniških sveč in prevlekli kamenje z ledom tar tako polepšali ogled izvira. Od izvira sem se po skripajočem snegu in kamenju po potki z veliko mero previdnosti spustil nazaj v dolino. Medtem je temperatura močno padla, sonca že davno ni bilo na spregled in čas je bil za odhod iz mrzle doline.
Tokrat sem šel po drugi cesti, ki je običajno v tem času zasnežena in utrjena tekaška proga, a to zimo ima le nekaj zasneženih odcepov, drugo pa je večinoma pomrzjeno kamenje. Kljub temu pa nisem bil edini na tem koncu doline. Velja zapisati, da je pot lepo urejena z poučnimi tablami in kopico klopi, kar daje še posebno vrednost sprehodu po tej lepi dolini.
V Planici sem se spravil v avto in zapeljal proti domu s kratkim postankom v Martuljku, kjer sem naredil nekaj posnetkov gora Martuljške skupine.