Silvo Baznik: Neskončni dnevi prehlada so skoraj minili in čas je
za krajši sprehod po bližnjih hribih.
Tako se z ženo zapeljeva do njene rojstne hiše v Zadvoru, kjer pustiva avto in stopiva mimo Zadružnega doma na bližnje travnike.
Dan je hladen. Sonce naju zaradi koprene oblakov ne more ogreti, ko stopava po travnikih in zamrzjeni zemlji doline, ki se razprostira do zatreba, imenovanega Konjščica, med Zadvorskimi in Dobrunjskimi gozdovi. Na najini levi so vidne hiše v Žabji vasi, za njo hrib Marječek, imenovan tudi Marenček ali Murječek, s 415 m višine. Kljub temu je lepo. Manjka le sneg, ki bi pobelil dolino in nam omogočil tek na smučeh. Prečiva dolino in potok Rastučnik in že sva v vznožju Dobrunjskih gozdov. Stopiva v gozd in se povzpneva na 342 m visoki hribček s cerkvico Sv. Urha, zgrajeno v srednjem veku in obnovljeno v baročnem slogu leta 1728. Urh je eden izmed najbolj tragičnih krajev iz obdobje NOB. V tem času je bila cerkev in mežnarija belogradistična postojanka, kjer so mučili in ubijali pripadnike NOB in aktiviste OF. Na ploščadi za cerkvijo je grobnica in mogočen spomenik z reliefi ranjencev, beguncev, talcev in mučencev. V grobnici je pokopanih 123 žrtev belogradističnega nasilja na Urhu in 36 padlih borcev 4. bataljona Cankarjevega brigade, ki so skušali 18. septembra 1943 zavzeti belogardistično postojanko, a brez uspeha. Bližnja okolica je urejena kot spominski park. Od leta 1955 do 1994 je bila v cerkvi muzejska zbirka o grozodejstvih na Urhu, po denacionalizaciji cerkve pa je bilo gradivo preneseno v Mestni muzej v Ljubljani.
Stopiva mimo spomenika na široki kolovoz, ki naju popelje skozi gozdove proti zahodu. Ko prideva na greben, ki se prevesi proti bizoviški dolini, naju preplavi hrup prometa z avtoceste. Odločiva se, da greva po spodnjem kolovozu in se tako izogneva hrupu. Tu srečava pohodnike, ki hite proti Urhu, midva pa nadaljujeva še nekaj časa po isti poti, ki jo nato zapustiva in se ponovno povzpneva na zgornjo grebensko pot in po njej prideva do planjave pred vasjo Orle. Tu vedno narediva kratek postanek, da si v miru ogledava sosednji hrib Molnik (582 m nmv), ki leži na vzhodnem obrobju Ljubljanske kotline in daje Orlam pravi hribovski karakter. Spada v sklop gričevja, ki preko Rožnika, Ljubljanskega gradu, Golovca in Orel povezuje obronke Polhograjskih dolomitov z Dolenjskim gričevjem in Zasavskim hribovjem ter deli Ljubljansko polje od Ljubljanskega barja.
Svojo pot nadaljujeva po stezici, ki poteka pod obrobjem vasi in naju popelje na cesto z Rudnika na Orle. Tu stoji Gostilnica Orle, ki je cilj najinega pohoda in v kateri se ogrejeva in okrepčava. Nekaj metrov višje je najvišja točka naselja, imenovana Srednji grič, na višini 458 m. Pred odhodom si ogledava še vršace Julijskih Alp, Karavank in Kamniških Alp. Žal vidljivost ni najboljša. Nad Ljubljano se vije pas meglice in smoga, ki ne omogoči lepih fotografij oddaljenih gora.
Čas je za odhod. Sprva hodiva po isti poti do travnate planjave pod Orlami. Tu narediva še nekaj posnetkov in nato stopiva v gozd, na pot, ki vodi proti Zadvoru. Nižje v gozdu greva mimo pomnika na kraj ustanovitve Molniške partizanske čete 13. julija 1941. Venomer srečujeva pohodnike in med njimi nekaj znancev. Kar nekajkrat se ustaviva in spregovoriva z njimi nekaj besed. Prispeva do TRIM steze in žena uporabi lesena orodja za razgibavanje. Tako nama mineva čas na poti do brunarice Zadvor, kjer je za mnoge izhodišče poti na Orle.
Midva stopiva mimo brunarice na cesto in po njej do najinega izhodišča, kjer pokramljava še z ženino mamo ob prijetnem vonju kavice.