Peter Podgornik: Spomini na Cerro Torre – slovenska alpinistična odprava v vzhodno steno: Nova smer Peklenska diretisima [6. december 1985 do 21. februarja 1986] 

V starem avtobusu, do polovice napolnjenim z vso potrebno opremo in hrano, zapuščamo Rio Gallegos v argentinski Patagoniji.
Naselje leži na skrajnem jugu Južne Amerike že v bližini Ognjene zemlje; leta 1982 je bilo to izhodišče argentinske vojske, ko je prišlo do vojne na Falklandih.

Tako kot smo občutili dobrosrčnost Slovencev v Buenos Airesu, smo v tem oddaljenem kraju občutili dobroto starih hrvaških priseljencev, ki so v te kraje prišli že pred več sto leti kot ribiči, gozdarji in pastirji. Z njihovo pomočjo smo hitro nabavili vso potrebno hrano in opremo za bazni tabor.
Nepozabno slovo pri prijatelju Ivu Bronzoviču, kjer ni manjkalo obveznega asada in dobre črnine smo skupno končali s starimi dalmatinskimi pesmimi ob spremstvu kitare in s tiho željo, da se čez nekaj mesecev spet vsi snidemo.
Adios amigos je zvenelo še nekaj časa v naših glavah.

Zapeljali smo v neskončno pampo, počasi nam je postajalo jasno, da je napočil čas za novo dogodivščino. Vseh šest plezalcev te devetčlanske odprave in njen vodja je bilo že starih znancev iz prejšnjih odprav v Himalajo in Južno Ameriko. Doktor odprave je bil tudi dober poznavalec gora, enako tudi snemalec filma, ki nam je sledil do vrha.

Patagonske gore so zaradi svoje lege in bližine oceanov vremensko zelo problematične. Močni vetrovi in vlažne zračne gmote se mešajo prav na grebenih teh čudovitih gora. Mucho viento, mal tiempo, pravijo domačini, zelo hitro smo spoznali resničnost tega pregovora.

Obšli smo naselje Calafate in ob jezeru Argentina občudovali čudovite barve večernih oblakov izza katerih so se kot Marija prikazale patagonske gore. Sredi noči nas avtobus po osemurni vožnji in 450 prevoženih kilometrih odloži v parku Los Glaciares, 370 metrov visoko ob reki Fitz Roy pod istoimenskimi gorami.

Zbudimo se v čudovito jasno jutro in s sanjskim pogledom na gore in steno, kjer bomo v naslednjih dneh in mesecih preizkušali vso svojo plezalsko in psihično pripravljenost.
Dopoldan nas delavci, ki so gradili most čez reko, kjer je leta 1954 narasla voda odnesla francoskega alpinista Poincenota, spravijo v starem tovornjaku čez nevarno vodo in nas prepustijo novim dogodivščinam.

Vodja odprave Stane se kmalu dogovori z gaučom Gero, da nam bo vsaj nekaj opreme in hrane znosil s konji do mesta, kjer bomo imeli bazni tabor. Tačas, ko je gaučo lovil svoje konje po pampi, smo člani odprave tovorili najnujnejšo opremo do baze Maestri nad laguno Torre, ki leži na gornji meji gozda na višini 880 metrov v varnem zavetju pred močnim vetrom. Suho drevje Notofagusa smo med odpravo koristno izkoristili za kurjavo in tako privarčevali pri plinu. V bazi so bili že člani tričlanske slovenske odprave (Biščak, Fabjan in Lenarčič), dva Španca (Cobo in Tito), Italijani iz kantona Tichino v Švici ter Francozi. Vsi so imeli isti cilj - priti na vrh po znani Maestrijevi smeri preko vzhodnega raza. Par dni pred našim prihodom je prvi solo vzpon na Cerro Torre opravil Marco Pedrini, njegov kolega Fulvio Mariani je o tem posnel film.

V nekaj dneh je vsa oprema prišla do baze na naših in konjskih plečih, postavljeni so bili šotori in skupni dnevni prostor, ki je služil kot kuhinja in jedilnica.

Istočasno se je ob moreni in po ledeniku pristopilo pod vzhodno steno, kjer smo skopali snežno votlino, ki je služila za izhodišče plezalcem v steni. Eni so kopali, drugi tovorili, tretji začeli s plezanjem, delo je steklo po planu.

Franček in Silvo sta 14. decembra prva vstopila v steno in preplezala prek sto metrov kombiniranega terena do vznožja previsne zapore, ki je branila vstop v veliko zajedo. V tem predelu stene je bilo v ledu opaziti ostanke starih kosov vrvi od predhodnih poskusov.

Slabo vreme je naslednji dan preprečilo plezanje, tudi člani drugih navez so se umaknili z gore. S Pavletom in Fištro smo povečali in utrdili votlino pod steno, ostali so dokončno uredili bazo. Tisoč sto kilogramov opreme in hrane je bilo na svojem mestu, sedaj je končno na vrsti stena.

Kljub ne preveč lepemu vremenu sva s Pavletom preplezala težko dvajsetmetrsko previsno zaporo in odprla pot v veliko zajedo. Sneg in led, ki sem ga metal iz zapihanega previsa je Pavle potrpežljivo sprejemal na varovališču in istočasno modroval z Fištro, ki je čistilno akcijo snemal. Sonce je dopoldan dodobra segrelo steno, voda nas je zamakala v velikih količinah in nam odplakovala vso telesno toploto. Problem so rešili temni oblaki, ki so zakrili sonce ter goro odeli v ledni oklep, nas pa spremenili v ledene prikazni.

Naslednji dan sta Slavc in Johan v slabem vremenu preplezala zelo težak kombiniran raztežaj v previsnem delu zajede, kamor ob slabem vremenu in otoplitvah, ki običajno sledijo, leti ves material iz vrhnjega dela stene.

Votlino pod steno so zaradi močnega poslabšanja vremena zapustile vse naveze, v bazi smo se malo odpočili in uredili opremo za napredovanje. Nemo smo opazovali slabo vreme z dežjem in orkanskim vetrom in čutili nemoč kljub vsej volji do plezanja. To je tista prava Putagonija, smo modrovali.

Tretji dan se nam je v lepem vremenu Torre prikazal kot na novo pobeljen nebotičnik, sonce je začelo čistilno akcijo, kar smo občutili že naslednji dan, ko smo zaman iskali našo votlino pod steno. Na srečo so proizvajalci smučarskih palic napravili izdelek, ki je lahko služil kot lavinska sonda. Po dolgem iskanju sem s sondo odkril vhodni rov, ki smo ga potem zaradi novozapadlega snega podaljšali za tri metre. Postalo je jasno, da votline za nobeno ceno ne smemo zapustiti, kar se je pozneje pokazalo za edino pravilno.

Dan JLA smo proslavili z novo delovno zmago, Franček in Silvo sta splezala lep kos previsne zajede in pritrdila fiksne vrvi že v rahlo položnejšem svetu, midva s Pavletom sva urejala votlino pred bližnjimi božičnimi prazniki. Ostala sva v njej in štiri dni med stalnim snežnim metežem čistila rov in ugotovila, da je velika železna lopata postala ključni del opreme na tej odpravi. Doživela sva obiske navez, ki so bežale iz Maestrijeve, kar po vrsti so drseli v našo votlino in čakali tople besede, še bolj pa topel čaj. Za božični večer sva napravila iz alpinistične opreme božično drevesce, najine misli in želje so potovale k domačim in prijateljem povsod po širnem svetu, najine oči so bile rahlo vlažne.

Pet ur sva ob ponovnem izboljšanju vremena porabila, da sva izkopala in očistila vse do tedaj pritrjene vrvi v steni. Žimarji so drseli po zaledenelih vrveh, ki sva jih čistila z profilnim klinom. Najhuje je bilo kopati s cepinom tudi do četrt metra globoko zamrznjene vrvi iz ledu, vrvi na katerih sva hkrati visela. Sledila sta še dva nova raztežaja in spust po že spet zamrznjenih vrveh pod steno, kjer so naju v votlini pričakali Slavc, Johan in Fištra s toplo pijačo. Lepo je bilo spet videti prijatelje, s katerimi nisva imela nobenega stika že pet dni, radijske postaje med bazo in votlino niso delovale zaradi ovire, ki jo je predstavljal greben El Mocha.

Še v temi naslednjega jutra sva s Pavletom spet v steni, hitiva po izkopanih in čez noč zamrznjenih vrveh vse do previsne pregrade, ki zapira prehod iz nevarne zajede. Ponovi se situacija kot na vstopu v zajedo, tudi tukaj velik previs z zapihanimi in zaledenelimi razčlembami. Čiščenje zajede, napredovanje z dvema metuljema št. 4 po zaledeneli poči, zdrs za par metrov ob izpuljenem metulju in končno sonce in spet tuš. Voda mi vstopa za vratom in pri rokavih, izstopa pa pri čevljih. Pavle vse to mirno opazuje, fotografira in snema, da bo kaj za pokazat nevernim Tomažem. Dobre štiri ure sva porabila, da sva prišla iz te mišnice in končno pritrdila vrv na stebru. Globoko v zajedi je slišati glasove Slavca, Johana in Fištre, ki se trudijo pobrati vse pritrjene vrvi iz zajede. Delo je zelo naporno, vrvi so mokre in zato primerno težke. Sam pogledam okrog vogala in pritrdim vrv malo višje pod previsno steno, kjer se začenja lepo viden rdeč pas kamenine. S skupnimi močmi opravimo končni dvig težkih vrvi, katere potem pritrdimo po stebru in ploščah vse do vznožja stene, kjer nas ujame noč. Spet smo zaledeneli kot ledene prikazni.

S Pavletom in Fištro naslednje jutro sestopimo v bazo na zaslužen počitek. Slavc in Johan pa v čudovitem vremenu opravita veliko delo. Uspelo jima je preplezati previsni del stene čez rdeči pas. Srečneža lahko plezata v lahkih plezalkah in brez Gorotexa.

Naslednji dan jima sledita Franček in Silvo, osemdeset metrov izredno težkih plošč in krušljivih lusk je njun izkupiček na predzadnji dan leta.

Silvestrovo jutro je postreglo na gori z slabim vremenom, do sedaj smo preplezali in opremili z vrvmi prek 700 metrov nove smeri, želimo si vsaj še tri dni lepega vremena.

Razen Frančka in Silva smo vsi v bazi, pripravljamo se na praznovanje novega leta, ki ga praznujemo za vsak slučaj kar dvakrat – po slovensko in po argentinsko. Časovni razmak nam je prišel kar prav, da je bilo veselje daljše. Meso, suhe gobe, vino tinto in pa Lucijina kitara so nas za kratek čas popeljali daleč stran.

Prvi januar tiempo mierda, Franček in Silvo se vrneta v bazo. S Pavletom naloživa velike nahrbtnike in zakorakava proti gori z upanjem, da se vračava s doseženim vrhom. Že v metežu doseževa snežno votlino in sledi vse, česar sva že vajena v primeru slabega vremena. V dneh, ko naju ni bilo, je votlina dobila med spalnico in kuhinjo lepo razpoko, ki se je počasi, toda vztrajno širila. Skušava jo zamašiti z bivak vrečo in leževa k počitku. Tačas je narava zunaj podivjala, naša votlina pa je postala pravi požiralnik novega snega, ki je drsel po steni in skozi razpoko direktno vanjo. Okrog treh zjutraj me je zbudil neki čuden šum, svetloba čelne svetilke je osvetlila pri najinih nogah kup snega, ki je rastel z veliko hitrostjo. Kar se da hitro sem oblekel Gorotex in zbudil Pavleta. V zunanjih Koflach čevljih in z lopato v roki sem se prebil iz snežne pasti in upal, da se bova s Pavletom kmalu spet videla. Zunaj je divjal snežni vihar, pomešan s plazovi pršnega snega, ponoči je to izgledalo obupno. Kopal sem v smeri, od koder sem prišel, norišnica je trajala kar dolgo. Sneg, ki je drsel po steni, me je stalno zasipal, moje kopanje je postalo bitka za preživetje in upanje, da se čim prej dokopljem do Pavleta, zatrpanega v snežni votlini.

Pavle se je v votlini lotil kopanja proti ven z aluminijasto posodo, ki nam je služila za kuhanje, tudi on se je bal zame, da me odnese plaz. Oba sva občasno klicala en drugega in bila srečna, ko sva ujela šibak glas na drugi strani snežne stene. Veselje ob ponovnem srečanju je bilo nepopisno, toda kratko, kopala sva s polno paro in reševala, kar se je dalo. Votlina in naša oprema je bila globoko zasuta, načrtno sva potem kopala in reševala opremo in utrjevala votlino. Ves sneg iz notranjosti sva vlekla ven na bivak vreči, lopata je bila kar vrela.

Slabo vreme je trajalo štirinajst dni, vzdržala sva midva in lopata. Hrano sva zreducirala na mininum, majhen kasetofon nama je pričaral malo glasbe in razbil monotonost belega ujetništva. Zdelo se nama je, da sva vse svetovne in lokalne probleme že neštetokrat predebatirala, poznala sva že vsak gib in način obnašanja drugega. Nekje na sredi dvotedenskega ujetništva sta naju obiskala Slavc in Johan, prinesla sta dobro voljo in malo hrane pa novice iz baze, kjer je stalno deževalo in pihalo. Nisva ju hotela zamenjati, vedela sva, da sva midva na vrsti, in upala, da se vreme končno uredi.

Proti konci drugega tedna je bil izhodni rov iz votline dolg že dobrih osem metrov, kotlina pod našo votlino je bila zapolnjena z snegom, med ležanjem sva velikokrat poslušala pokanje snežnih in ledenih gmot pod sabo in upala, da bodo vzdržale.

Dobila sva občutek, da sonce ne potuje več čez Patagonijo. Kljub vsem fizičnim in psihičnim naporom sva s Pavletom obdržala moč in upanje v naju in naravo, ki se mora kmalu spet nasmehniti in nam podariti še par dni lepega vremena.

Štirinajstega januarja sva dočakala lepo vreme in končno spet vstopila v steno, ki se je čistila ledenega oklepa. Midva osem ur čistiva vrvi in jih na mestih, kjer so poškodovane popravljava. Transportna vreča, polna plezalne opreme na koncu vrvi je videti kot zamrznjen sod. Previdno vlečeva ven opremo in jo pazljivo čistiva, plezalna vrv je kot stara žica na fronti, skrotovičena in neuporabna, dokler je nekako ne omehčava skozi roke. Velik kos ledene plošče mi veter zabije v hrbet, na srečo je priletel postrani in mi napravil le veliko okno v mojem Berghausu. Dobro, da je stena previsna in večina izstrelkov leti preko naju. Do noči nama uspe preplezati še dva zahtevna tehnična raztežaja previsne poči. Sledi spust preko osemsto metrov stene do votline, kjer se čuti življenje. Johan, Silvo, Franček in Fištra nas pogostijo z toplim čajem in slabo novico, da si je Slavc zlomil prst, ko je zagnano treniral na balvanu za bazo. Povejo, da je Stane moral v Calafate po hrano, kljub temu, da so fantje s hrano šparali, je le-te počasi zmanjkalo.

Kmalu po tretji uri zjutraj sta Johan in Silvo vstopila v steno in v hitrem tempu dosegla konec vrvi ter ves dan v še bolj divjem tempu plezala v težki skali in strmem ledu in našo smer ob destih zvečer zaključila na stolpih, kjer smo jo približno 150 m pod vrhom priključili na Maestrijevo smer. Franček in Fištra sta jima sledila z opremo za bivak ter opravila medtem še nekaj zanimivih snemalnih kadrov. Vsi skupaj so bivakirali na polici pod stolpi, malo nad njimi sta bivakirala v Maestrijevi smeri Francoska alpinista, ki sta se zaradi izčrpanosti obrnila štirideset metrov pod vrhom Torreja, na vrhu so tačas bivakirali naši prijatelji Biščak, Fabjan in Lenarčič.

Midva sva sušila opremo in polnila najine vlažne telesne baterije na čudovito toplem soncu. Istočasno sva praznovala Pavletov rojstni dan in nabirala moči za ponovni odhod v steno in proti vrhu.

V steno sva vstopila okrog polnoči v soju čelnih svetilk. Napredovala sva tiho in hitro, upala sva na topel čaj tisoč metro višje v steni, ki nama ga bodo pripravili prijatelji na bivaku. Zaradi vseh naporov zadnjih dni sem imel na stegnih krvave rane od plezalnega pasu, kar mi je pri vsakem dvigu povzročilo pekočo bolečino. Po dobrih petih urah žimarjenja sva ob sončnem vzhodu zagledala kisle obraze prijateljev, ki so se stiskali na majhni ledeni polici. Nič ni bilo z toplim čajem, saj je kuhalnik dobil krila že zvečer in končal skupaj z Frančkovimi plastičnimi čevlji tisoč metrov nižje pod steno. Od vsega pričakovanega je bil še najlepši pogled na jezero Viedma in čudovite barve prihajajočega dne.

S Pavletom sva nadaljevala do stolpov, kjer se je končala naša smer. Tam sta bivakirala Francoza, ki sta nas prosila za možnost spuščanja po naši smeri, kar smo jim seveda dovolili. Sledilo je plezanje proti vrhu po Maestrijevi smeri, kjer sva s Pavletom plezala izmenično preko galerije starih svedrovcev vse do kompresorja. Prijatelji so nama sledili. Z vrha so se takrat spuščali Biščak, Fabjan in Lenarčič, tudi oni so nadaljevali spust po naših vrveh. Kar devet Slovencev nas je ta dan stalo na Torreju. Zadnji rastežaji postrežejo z delikatnim plezanjem po navpičnih platah s kočljivim izstopom po navpičnem ledu v lažji svet. Pavle je plezal preko navpičnih plat, posejanimi z redkimi Bridvelovimi klini. Zaman sem poskušal natakniti avtomatske dereze na plastične čevlje, oster granit mi je dobesedno pojedel sprednji rob čevlja. Strmi led na izstopu v lažji svet sem preplezal brez derez, vlekel sem se na roke in se vesel zvalil v sneg na robu težav.

Prihajali so prijatelji eden za drugim, počakal sem vse in posnel njihov pristop na vrh.

Eksplozija sreče in veselja nas je združila na vrhu in skupaj smo uživali v čudovitem razgledu na neskončne planjave celinskega ledu, neštetih vrhov in velikih jezer. Srečo so si z nami delili tudi drugi člani odprave, ki so nas opazovali z daljnogledi iz baze.

Sledil je spust po vrveh pod steno, zaradi utrujenosti in veselja ob opravljenem prvenstvenem vzponu je bil zahteven za vse nas.
Nekateri so odšli še isti večer v bazo, nekaj nas je ostalo v snežni votlini ob francoskem plezalcu, ki si je med spuščanjem zlomil nogo in potreboval pomoč.
Zvečer sta prišla iz baze še Stane in dohtar. Naslednji dan smo s pomočjo francoskih kolegov ponesrečenca spuščali po snežni strmini v bivak vreči vse do ledenika, kjer ga je prevzela posadka vojaškega helikopterja.

V bazo sem prišel po osemnajstih dneh dela na gori. Prijatelji so me pričakali s steklenico viskija. Krepak stisk roke nam je dal vedeti, da je delo opravljeno, za nami je ostala nova smer in noro doživetje.