Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Twins

Šaleški AO Velenje - Mijo Kovačevič: ... - poslastica, za prste polizat

V divjem svetu, ko se misli zlijejo s steno, vsaka poteza, vsak gib je precizno odmerjen, tudi frdamano premišljen in prav nič ne sme it narobe.

Grdo se sliši, ampak kar odmislil sem jo, Karmen namreč. Le kako si upal it z njo, tja not? me sprašuje kolega, ki pozna tiste stene.

Hja, če je nebi odmislil, verjetno nebi zlezel najdelikatnejših mest. Priznam, je blo na trenutke kar psihadelično... plezanje, ne Karmen. In to, odmisliti varujočega, pravzaprav v neki situaciji sploh ni težko, pride kar samo od sebe, ko nekoga tako dobro spoznaš, da začutiš in tudi veš, da mu lahko zaupaš sebe in svoje življenje. Takrat veš, da bo naredil vse tisto potrebno, kar bi tudi ti naredil zanj, če bi se stvari obrnile drugače, kot je bilo zastavljeno.

Na večji gruščnati polici nad prvim raztežajem varujem na tri kline in enega frenda. Saj ne da bi bil hudo sesut svet, le pogled naprej v višave ti da misliti še preden bo roka potipala steno. Določene poteze pač delamo po intuiciji, in ta me do sedaj še ni pustila na cedilu.

"Ah, kak je pa tole fajn!" privriska Karmen čez nekaj časa za mano, "... veš mal dišim, sem kar švicnila, sem šla naravnost gor." Glede na zdravo barvo ličk ji moram verjet, šest (dolgih) smeri, ki sva jih v zadnjih dveh dneh zlezla za ogrevanje, jo ni tako lepo obarvalo kot tale uvodni raztežaj. Pregledava še dlani z mal posneto kožo, od koder se je počasi cedila tista znana rdeča tekočina. Nič hudega, nekaj pekočih spominčkov bo, užitki včasih pač mal bolijo.

"A že veš kje boš sedaj šel?" jo zanima, "tam v levi, po tistih strmih poličkah cik-cak bi verjetno šlo?" še doda čez čas. Ja, ja, ampak tisto je prelahko, tam bova ven bežala, če se moji načrti ne uresničijo. Vem, da je ta trenutek sposobna kaj več, sicer nebi bil tukaj z njo. Itak za drugega zadaj ni panike. Brez da bi pomislil sem čutil, da je danes pravi dan, za oba ne samo zame, in da sva na pravem mestu, ob pravem času.

Dve lepi, približno vzporedni zajedi se goli razkazujeta skoraj do zgornjega roba ter vabita tja malo naprej, v desni del stene. Sta skoraj na dosegu rok, samo odločiti se bo potrebno pravilno. Celo večnost sem premišljeval, tuhtal kombinacije gibov in opazoval podrobnosti v steni, vsaj zdelo se mi je, da se je ob tem čas kar nekako ustavil. Mal previsni detajli niso bili zaskrbljujoči - poka je izgledala dovolj  široka za moje okorne in prevelike prste, povrh vsega pa sva zadnje mesece redno trenirala previsne smeri okoli šestic, v plastiki in vem da jo ni strah. Mene pa je, ampak nečesa drugega, podora namreč. To ni Paklenica, niti ni športno plezališče s kompaktno skalo, tu je realna divjina in dokaj pokončna, naložena stena v kateri je vsaka napaka lahko konkretno kaznovana.

Še zadnjič dam na tehtnico tri možne poteke nadaljevanja smeri in na koncu izberem najmikavnejšo linijo. "Sem točno vedla, kaj boš izbral..." se hihita Karmen ob tem ko mi bere misli. Še enkrat se pregledava, pa sidrišče in nato odklopim misli ter štartam.

Verjetno sem bil že kar nekaj metrov v zajedi, ko me znova in znova kliče s police spodaj "a not pa ne boš nič dal?". Bom, bom, seveda bom, takoj ko najdem zdrav del skale, jo mirim. Šele kasneje doma sem na fotkah opazil, da je od spodaj iz sidrišča moralo izgledat kar hudo, takole skoraj na fraj.

Čez steno so frčali deset-kilski pečjaki in se ob hrupnem ropotanju razletavali na desetine koščkov globoko pod mano, ker se pač niso hoteli umaknit. Brez skrbi, za ponavljalce jih je v smeri še dovolj na preži. Odlično sva tole zastavila, sidrišče daleč vstran od vpadnice, a kljub temu je nekaj špliterjev odstrelilo tudi v njeno smer. S prvim mal previsnim detajlom opravim gladko, tadrug je zahteval nekaj več koncentracije in moči. Do poličke kjer bi lahko štantal me je ločevalo, pravzaprav se šopirilo nad glavo še eno, morda najtežje ključno mesto. Pa zakaj vedno v vrhu stene!? Nič, zberem se, dva očenaša in eno zdravo marijo, pekoča prečnica se čez nekaj časa, mojega vzdihovanja, stokanja in pihanja naveliča in se končno znajde pod mano. Stopim čaz rob stene, roke gredo kar same kvišku in na vso moč zavpijem "f...t!". Karmen spodaj majhna kot bolhica se čudi, pravzaprav ne ve za kaj gre, kaj mi je naenkrat, saj me takega ne pozna. Ji bom že razložil, samo da cela zleze čez tole poslastico.

V spodnjem delu pleza tekoče in suvereno, potem se tempo vedno bolj upočasnjuje. Vrv je napeta na tesno, da bi v detajlih lahko počila, če bi bila sila. S prvim ven nagnjenim skokom opravi samostojno, višje, ko se zahtevnost še mal stopnjuje pa je potrebna rahla pomoč.

Razumljivo, v alpinistično šolo je stopila šele pred dvemi leti, ampak pridno in kar z veliko žlico nabira izkušnje. Vodeči bi se zlagal, če bi trdil da ni zadovoljen, končno je dobil soplezalko, ki jo ni strah in je vedno za akcijo. Kako že pravi tista modrost: Najti prijatelje, ki so enako pritisnjeni kot ti ... Neprecenljivo!

Zahtevnost v tretjem raztežaju popusti, zato jo spustim v vodstvo. Mal se še posvetuje o poteku smeri, nato štarta. Ta cug napelje kot se šika in na vrhu Rdeče stene lahko proslaviva njen drugi najtežji vzpon v kopni skali. Bližala se je noč, nadaljevanje smeri po enostavnem grebenčku do vrha Gabar-ja nama ni bilo preveč mikavno, zato sestopiva plezalno po Golnarjevi smeri (2007) Rdeča skala (III) in se v mraku znajdeva pod steno na južni strani.

Smer TWINS je dobila ime po dveh zajedah, dvojčicah. Med plezanjem je kladivo pelo na polno, hvala Pavli!, a v smeri nisva pustila nobenega klina. Po težavnosti nova smer izstopa od obstoječih in je v najinih očeh prava poslastica za tiste sladokusce, ki so pri plezanju vsaj malo preudarni in jim zahtevnejši teren ne bo v nadlogo.

05.01.2016
TWINS - poslastica, za prste polizat



Več fotografij na ŠAO >


Baška, Rdeča skala, vzhodna stena: 
TWINS, V/IV, 3 R (100 m), 1,5 h
Prva plezala Mijo Kovačevič - Mičo in Karmen Perme 28. 12. 2015

Dostop: mimo glavne plaže po sprehajalni poti nad morjem v smeri zahoda, proti svetilniku. Skozi vrata v skalni ogradi, naravnost okoli dvesto metrov. Nekaj deset metrov preden pot zavije desno navzgor v široko grapo, smo nekaj metrov pod levo polovico Rdeče stene.

Opis: Vstop je izrazita zajeda v desni, levo od ločilnega kota med desno gladko in levo razčlenjeno polovico Rdeče stene. Sidrišče 1.R nekaj metrov v levo. Po zajedi navzgor, v vršnem delu čez večjo zagozdeno skalo (IV+) do velike gruščnate police na vrhu, sidrišče.
2. R, po polici nekaj metrov v desno do vstopa v pokončno platasto steno z dvema izrazitima pokama/zajedama. Po/ob levi ali desni zajedi naravnost navzgor, čez oba mestoma previsna skoka, v izteku po v levo nagnjeni poki (zadnje ključno mesto) na manjšo poličko, sidrišče.
3. R v desno čez krajše skoke (manj zahtevno) do vrha Rdeče stene, sidrišče. Turo lahko nadaljujemo po nakazanem skalnem grebenčku še dva dobra raztežaja, skoraj pohodno (I-II) do vrha Gabarja.

Sestop: po prvih treh raztežajih v levo, plezalno navzdol po smeri Rdeča skala, III/II-III; ali v desno po pohodniški poti; sestop z vrha Gabar, po eni od markiranih poti.  

Opombe: Potrebna oprema: klini, set metuljev in zatičev. Smer TWINS je neopremljena in poteka približno naravnost v smeri vrha Rdeče stene po dokaj pokončnem, zahtevnejšem terenu leve polovice stene. Ključnih mest je več, plezalno in psihološko je najbolj delikaten drugi raztežaj. Zaradi naloženih skal, ki jih je v steni še dovolj, velja urediti sidrišča čim bolj odmaknjeno od vpadnic.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti