Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Rzenik na Silvestrovo

Silvo Baznik: Pogled skozi okno v sončno jutro me je hitro predramil in kot bi mignil sem bil pripravljen za silvestrovo planinsko turo.

Z avtom peljem skozi Stahovico, kjer je parkirišče pri Calcitu polno avtomobilov jutranjih pohodnikov. Peljem dalje do spodnje postaje gondole na Veliko planino, kjer parkiram. Stopim po gozdni cesti proti Kraljevem hribu. Na prvem odcepu se usmerim desno na slabšo cesto. Kmalu sem na razpotju, kjer nadaljujem po dobro uhojeni stezi. Steza me vodi prečno v gozdu, kjer so odstranili večino padlega drevja in očistili lovsko pot. Sem ter tja je še potrebno prekoračiti ali iti pod debli dreves.

Oči se privadijo slediti včasih komaj vidni potki, ki se prične dvigovati v ključih po grebenu. Nekajkrat se ustavim, da naredim fotografije gora skozi vejevje dreves in nato nadaljujem do razglednika na grebenu, imenovanega Rigelj. Tu odložim nahrbtnik, vzamem cepin v roke in se povzpnem na vrh, kjer je lep razgled na zahodna pobočja Velike planine in hribov, ki se dvigajo nad Konjsko dolino. Z vrha se spustim nazaj na greben, oprtam nahrbtnik in nadaljujem pot skozi gozd na obrobje Šimnovca. Na prvo planjavo stopim preko ograje iz vejevja in se ozrem na Kamniško sedlo z Brano in Planjavo. Najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp zakrivajo drevesa, a vem, da ga bom kmalu ugledal. Celotna planina je ograjena s kovinsko ograjo. Stopim naprej do prvih bajt. Iz nekaterih dimnikov se kadi, kar kaže na prisotnost ljudi. Zaslišim otroške glasove in zagledam družino, ki uživa na zaplatah snega okoli bajt na Šimnovcu.

Hodim naprej, prečim čistino pod vlečnico in nadaljujem po cesti do razcepa pod Purmanom, kjer stopim na stezico za planino Konjščico. Ko pridem do večje jase, zagledam majhen lep iglu iz snega. Prava popestritev, katere posledica je, da ne grem levo proti planini, temveč nadaljujem po širši stezi naprej in tako pridem mimo velike vrtače na visoki vrh, jugozahodno nad planino. Z vrha se spustim proti severu po snežnem pobočju globoko navzdol na planino, od koder so lepi razgledi na osrednje alpe. Planino obdajajo drevesa, polna ivja in z svojimi belimi iglicami razveseljujejo mojo dušo. Tu naredim daljši odmor z okrepčilom iz nahrbtnika. Lepo, kar prelepo je, a minute nesumiljeno tečejo. Poldne je davno minulo in treba je na pot.

S planine stopim v gozd in se spustim nekaj sto višinskih metrov na planino Dol, ki je pol v senci in pol na soncu. Nikjer ni žive duše. Slišati je le skripanje snega pod mojimi koraki, ko prečkam planino in cesto ter pri oznakah za Konja stopim na stezico, ki preide v gozd, gre v desno in se postopoma vse strmeje vzpenja vse do manjšega razgledišča. Gozd postane bolj redek, vse več je ruševja in tako pridem na greben nad planino Rzenik, kjer so marljive roke naredile iz desk nekaj klopc za obiskovalce tega kraja. Pod menoj je Mlakarjeva bajta in do nje je le nekaj korakov. Stopim mimo pepela, ki ga je odložil na sneg gospodar. Danes v bajti ni nikogar. Tokrat grem po snegu in visoki travi, kar kaže, da na planini ne pasejo več, na rob ruševja. Podrast in ruševje duši stezico in če kmalu ne bo prišlo do čiščenja, tudi stezice ne bo več. Vzpenjam se skozi ruševje na severozahodni greben gore. Le sem ter tja je videti planino pod menoj. Na srečo je na vrhu ozek pas čistine, od koder so prekrasni razgledi, vredni vloženega truda. Odložim nahrbtnik, vzamem v roko fotoaparat in sledi večminutno fotografiranje in šele kasneje okrepčilo in počitek.

Z vrha se po isti stezici vrnem na planino. Povzpnem se na njen rob in sedem na klopco. Kar ne morem in ne morem zapustiti ta osamljen a lep kraj. Pogled na položaj sonca pa me prepriča, da je potrebno na pot, če hočem pred mrakom biti v dolini Kamniške Bistrice. Hitro stopam navzdol. V gozdu izberem tokrat drugo stezico, ki me pripelje na vzhodni del planine Dol.

Hodim po planini v smeri zahoda in jo zapustim z vstopom v gozd. Sem ter tja zasledim markacije. Sledi dolg spust skozi gozd, kjer srečam pohodnika, ki hiti navzgor. Strma pobočja gozda terjajo svoj davek. Korak postaja težji, a treba je naprej in končno sem skoraj v dolini, ko stopim na gozdno cesto, a jo kmalu zapustim in po markirani poti pridem iz gozda tik nad parkiriščem pri spodnji postaji gondole.

Parkiršče je polno avtomobilov obiskovalcev Velike planine, ki bodo silvestrsko noč in morda še kakšen dan preživeli v objemu planine. Srečno vsem.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti