Kratek povzetek prejšnje epizode: 
Spoznali smo, da je strah pred padanjem zelo pogost problem ...
... ki lahko dramatično zavira vaš plezalni napredek. Potem smo se naučili, da se rodi v amigdali in je lahko evolucijsko koristen, vendar pa je v plezanju pretežno iracionalen. Prebrali smo lahko nekaj o fiziki samega padca in kako pravilno in neboleče padati. Zadnje spoznanje je bilo, da je za lep padec ključno pravilno varovanje. In zdaj smo tu, voljni narediti še en korak naprej. Krasno.
Še malo teoretičnih nebluoz
Če je bila prejšnja epizoda malo bolj teoretična, bomo tokrat bolj usmerjeni v prakso. A najprej nagovorimo tiste, ki še vedno dvomijo, da je vsa ta drama sploh potrebna. Zakaj torej padati? Res je, da je plezalcu vsak padec kratkoročno negativna izkušnja, saj pomeni neuspeh v smeri. A eden od čarov plezanja je stremljenje k napredku, kar pomeni plezanje težkih smeri oziroma smeri na naši meji, to pa pomeni študiranje gibov, ponavljanje in padanje. Naj gre za plezanje z rdečo piko ali na pogled je prava kombinacija sproščenosti in fokusa tista, ki pogosto odloča o vzponu. Padec ne sme biti del te enačbe – je le posledica neuspešnega poskusa. Brez strahu je plezanje bolj sproščeno, zabavno in na neprimerno višjem nivoju. Lažje boste plezali v vseh naklonih in načinih od sajtanja do projektiranja. Šele na tej sproščenosti lahko začnete graditi druge elemente psihološkega dela plezanja, ki je kljub pomembnosti velikokrat zanemarjen.
A premagovanje strahu je kot premagovanje ocen: ne gre čez noč iz 6a na 8a. Cono udobja, kjer se počutimo dobro, je treba širiti počasi ter najprej odpravljati stranske elemente, kot je grabljenje kompleta, plezanje na top rope ali plezanje vedno istih smeri. Na proces niti ne glejmo kot na premagovanje strahu ampak bolj na njegovo obvladovanje. Težava ni toliko v tem, ali je strah prisoten, ampak, koliko mu pustimo, da zraste in vpliva na nas. To pa lahko variira od paralize, popolnega izogibanja plezanju naprej, strahu pred prevelikim nihajem do nesproščenosti in neugodja nad zadnjim vpetim kompletom ter celo odsotnosti vsakršnega strahu.
Naš odnos do padanja se najbolj definira skozi izkušnje – če so slabe (največkrat posledica slabega varovanja), se bomo bali. Če je takih izkušenj več, se vse skupaj dodatno potencira, strah pa je med začetniki pogosto nalezljiv. Naučite se oceniti padce po mehkobi in ne po dolžini – in si lepe padce prav tako zapomnite. Pohvalite varovalca, ki vas je lepo ujel, še posebej, če je še neizkušen – naj ve, da je ravnal pravilno. Pogosta napaka plezalcev, ki padejo lepo, mehko, a kak meter dlje kot sicer, je, da okarajo varovalca, da jih je spustil predaleč. Ta jih bo naslednjič zategnil v krajši, a trd in boleč padec.
Strah je najbolj neprijeten izziv vsakega plezalca, a je za treniranje zelo odziven – od prvega »treninga« padanja, ki je intenziven in dramatičen oboje hitro upada. Stanje brez strahu že imamo v glavi, ni ga treba trenirati kot moč ali se ga učiti kot tehniko – treba ga je le začutiti, povezati racionalne koščke v celoto, ga razumeti, uzavestiti in v praksi potrditi vrednost teh informacij. To pa pomeni trening padca na začetku in prave padce kasneje (ko so tako ali tako sestavni del plezanja). Mnogi lahko fazo treninga padcev preskočijo in se navadijo padati kar med plezanjem, če nimajo slabih navad in strahov že preveč ukoreninjenih.
Se spomnite ko ste prvič sedli za volan, pritisnili na plin? Gotovo ste bili živčni; morda ste še vedno, če vozi kdo drug ali če je slabo vreme... sicer pa se za volanom počutite varne kljub temu, da poznate nevarnosti vožnje, ki so precej bolj verjetne kot pri plezanju. Kako ste prišli do tega stanja? Z vajo. Mnogi plezalci sicer poskusijo s trening padci, pa se strah velikokrat ne zmanjša. Razlog je, ker so velikokrat padali narobe (v paru še z enim prestrašencem, ki jih je napačno varoval) in predvsem premalo. Dva ali trije padci niso dovolj, da bo strah kar izginil. To niti ni neka končna vaja z določenim številom padcem, potem pa ste diplomirali. To je proces, ki naj padanje iz vaje spremeni v rutino pri plezanju. Zato je nemogoče reči, koliko padcev je potrebnih, da se znebite strahu – recimo toliko, da jih nehate šteti. Stanje ne gre iz 0 na 1, ampak se spreminja počasi, komaj opazno, dokler nekega dne ne padete 12 metrov in mirno pohvalite varovalca, da vas je lepo ujel. Včasih je do tja nekaj mesecev, včasih pa več let.
Če na kratko povzamemo začetno stanje, ki si ga vcepite v glavo, preden začnete vaditi: najprej sprejmite svoja čustva, priznajte, da vas je strah in sprejmite tudi odziv telesa kot (zaenkrat) normalen – povišan utrip, potenje itd. Nadalje dvomite v negativne misli in jih ovrzite – ponavadi so močno pretirane in nerazumne, scenarij, ki si ga slikate, pa skrajno neverjeten (recimo, da se bo strgala vrv). Ostanite v sedanjosti, v trenutku, s svojimi čutili – kaj vidite, slišite, vohate zdaj. Ne prestavljajte misli v neko hipotetično prihodnost. Ko vadite, se strahu izpostavljajte postopoma. Zapomnite in spominjajte se uspešnih poskusov in lepih padcev. Proces traja počasi, nikamor se ne mudi. Padec na padec, dan na dan. To je recept za katerikoli strah.
Za najbolj prestrašene
Vi sploh ne boste začeli s padanjem. Za začetek boste nekaj časa plezali na top rope. To ni problem, če vsega skupaj ne boste vlekli predolgo. Vsekakor pa je najprej cilj, da se navadite na vrv, komplete, pas, mehanizme in fiziko plezanja, padanja, guganja. Za začetek lahko že na vstopu v smer, kak meter ali dva od tal, malo preizkusite vse našteto. Obesite se v pas, se odrivajte od stene, dobite občutek in zaupanje v vrv. Ponavljajte do sproščenosti. Naslednja vaja bo, ko boste priplezali do vrha smeri. Naj vas varovalec spušča počasi in vam vmes da čas, da vse te vaje, odrivanje, guganje ponovite še na večji višini. Vzemite si čas, sprostite se. Spustite vrv in roke uporabite za ravnotežje in da se ulovite na steni. Za tako vajo je odlična rahlo previsna smer (vsaj na vrhu), ki ima čimbolj ravno linijo. Tudi prve trening padce lahko preizkusite na top rope. Naj vam varovalec, preden se spustite, da malo loka.
Čim prej se lotite pravega padanja. To je edini način spopadanja s strahom. Dlje kot se boste držali top ropa, bolj močan bo strah. Prave padce naprej vadite po korakih in vsako stopnjo poskusite »osvojiti« tako, da vam padanje ni problem. Izberite nekoliko previsno smer, ki je za padanje najboljša. Ne učite se padanja na spodnjih kompletih. Bodite na četrtem ali višje. Prvi padci naj bodo še pod kompletom – torej podobni tistim na top rope. Nato padite, ko ste z rokami nad kompletom, s pasom pa nekje v višini le-tega. Dobra vaja je tudi, da vpnete komplet in takoj nato padete.
Naj vas varovalec varuje dinamično – že tako so najkrajši padci tudi najbolj trdi – od tega, da vas preprosto zategne, ne boste imeli nobene koristi. Pri krajših padcih, ko ste nekoliko nad kompletom, pa bo padec ob zategovanju pri varovanju tudi zelo nasilen in lahko boleč. Glede na to, da je jasno, da vadite padanje, naj varovalec tako tudi varuje.
Za začetek je za vaje dobra umetna stena, ker ima lepo na skupaj opremljene svedrovce in enakomeren previs, tako da bi morali brez problema najti pravo smer. Tudi prostor pod steno je raven in urejen. Pazite pa na svojo okolico, kdo pleza in varuje na vaši levi in desni.
Nekateri najraje vadij v naravi – saj je na umetnih stenah včasih preveč ljudi in nemira, pa še zlovešče votlo donijo in so bolj hrapave, tako da se ob vsakem stiku lahko opraskate. Seveda je tudi narava lahko odličen vadbeni poligon, a izberite ustrezno smer, ne vadite prenizko, preverite svedrovec in tudi komplet, da nima preostrega roba – padanje namreč hitreje izrablja vrv.
Potem je čas za padce, ko imate zadnji komplet nekje pri nogah. Padec bo dokaj kratek, 2-4 metre in pri njem boste celo težko reagirali in pripravili roke in noge v ustrezen položaj. Naj tudi varovalec vadi ustrezno dinamično varovanje.
Ko osvojite osnovne padce, lahko dodate tudi druge: malo daljše, v različnih naklonih, z različnimi varovalci, malo iz linije kompleta, v različnih smereh... Ena od vaj je tudi, da ko ste na štantu smeri, tega preprosto ne vpnete in se vržete dol. Lahko celo naberete vrv, kot da bi ga vpeli in »padete med vpenjanjem«. V naravni steni je včasih lažje padati nekje v spodnji tretjini, višje pa se spet priplazi strah – a tudi tu veljajo popolnoma ista pravila. Kar vrzite se – padec bo kvečjemu lepši, ker je v sistemu več vrvi.
Tekst: Mihael Krivic
Fotografije: Ravnik/Prezelj