Silvo Baznik: Zapustiti oblačno in pogosto megleno mesto in v 
iskanju sonca na višjeležečih južnih pobočij sta dejstvi, ki sta bili povod za vožnjo v vasico Planina pod Golico, kamor sva s hčerko prispela sredi dopoldneva.
Parkirava avtomobil na primernem mestu ob cesti nad potokom Jesenica, vzameva pohodno opremo in pričneva hojo po asfaltu do prvih planinskih oznak, ki kažejo dvourno ali triurno možnost dostopa na goro. Izbereva krajšo varianto in stopiva levo navzgor po cesti mimo kmečkega turizma do križišča, kjer nadaljujeva desno v smeri Golice do koče pri Fencu. Lep razgled izkoristim za fotografiranje spodnjih hiš z Julijci v ozadju.
Nato stopiva na markirano pot, ki gre sprva čez krajši travnik in se nadaljuje v senci gozda do makadamske ceste, po kateri stopiva desno do naslednjih oznak, kjer se razcepita zimska in letna pot. Izbereva letni pristop, ki naju popelje strmo skozi vse bolj redek gozd na neporaščena pobočja gore. Toplo sonce naju je prijetno ogrelo in tu ugledava na razgledni točki v vznožju gore planinsko kočo in tik pod njo zadnje ali bolje prve ostanke snega, preko katerih se povzpneva do koče, kjer se najina predhodnika ravno odpravljata na nadaljevanje svoje poti.
Čas je za prvi daljši odmor, ki ga izkoristiva tudi za prijetno nastavljanje sončnim žarkom na klopeh pred kočo. Po odmoru nadaljujeva vzpon. Slediva utečenim potem in markacijam ter se povzpneva na sedlo med Golico in Krvavko. Nadaljujeva z vzponom proti vzhodu na Krvavko, na starejših zemljevidih imenovano Suha, na višino 1784 m. Pod seboj vidiva Malo Golico, sedlo Suha, Pričji vrh in za njim Struško, Vajnež, Stol in ostale vrhove vzhodnih Karavank. Z vrha se spustiva po mejnem grebenu nazaj na sedelce in navzgor proti vrhu Golice s pomembno geodedsko točko in orientacijskim krogom na kamnu z imeni okoliških gora ter pomnikom, da je tu nekoč stala planinska koča. Na vrhu 1835 m visoke gore nas je kar nekaj pohodnikov, ki zasluženo uživamo v miru in spokoju gore.
Ura teče, poldne je že mimo in čas je za nadaljevanje poti. Z vrha se spustiva slabih štiristo višinskih metrov po grebenu na Jeklovo sedlo. Sem ter tja je nekaj poledenelega snega in zato previdnost pri sestopu ni odveč. Na sedlu posvet glede nadaljevanja.
Drživa se markirane poti, ki naju popelje prečno čez zasneženo zahodno senčno pobočje na južno stran gore, ki leži med vrhom Javorje in sedlom Rožca nad Jeseniško planino. Počasi se vzpneva na jugozahodni greben in po njem na 1753 m visoki vrh Kleka, s katerega je lep pogled na planino Rožca in gore Hruški vrh in Dovško Babo in vse bolj oddaljene vrhove Karavank in Julijcev.
Čas je za drugi daljši odmor in okrepčilo. Pod seboj na sedlu vidiva osamljenega planinca, ki jo maha na Hruški vrh. Okoli naju je tišina in mir, le rahel vetrič je najin spremljevalec pri sestopu z gore preko številnih manjših stezic na Jeseniško planino. Po kratkem postanku nadaljujeva s planine sprva po gozdni cesti, nato po markirani stezici preko dveh manjših potočkov v strjen gozd do pašne ograje in navzdol po grebenu in slabem kolovozu do ceste, kjer za nekaj trenutkov izgubiva nadaljevanje poti a jo kmalu najdeva in nadaljujeva skozi gozd do naslednjih kolovozov in tako vse do jase nad vasjo. Preko jase se spustiva na cesto, nekoliko očistiva čevlje in se vzpneva mimo cerkve Sv. Križa do središča vasi, kjer nadaljujeva levo nekaj sto metrov do najinega jeklenega konjička.
Po dobrih šestih urah in pol sva končala najin planinski pohod in se z velikim zadovoljstvo podava na cestno potovanje, ki ga zaključiva s prihodom domov, ko na zemljo pade mrak.