Silvo Baznik: Pozno vstajanje, pozni zajtrk in neuspelo nagovarjanje žene, da 
greva skupaj iz meglene Ljubljane na sonce, so botrovali, da sem se sam zapeljal v Stahovico, kjer parkiram ob Calcitu.
Oprtam nahrbtnik in stopim nazaj v zaselek Kregarjevo ter pričnem vzpon, sprva v vasico Županje njive pod hribom Grohat. V vasi se oglašajo psi, ko stopam mimo zadnjih hiš na kolovoz. Višje stopim v gozd, kjer grem malce po svoje. Markacij ne vidim in tako stopam v smeri cilja skozi gozd, zapustim nekajkrat kolovoze, se vzpnem po strmih bregovih in prečkam gozdne poti. Toplo je, sonce prijetno greje in jopič je že davno v nahrbtniku. Zaviham rokave in nadaljujem vzpon po strmem pobočju na greben. Pod seboj vidim še enega od neštetih kolovozov in ko se malce spustim, vidim eno redkih markacij. Pred menoj je novo razpotje. Levo ali desno, to je vprašanje, a si ne belim glave s tem. Stopim desno in v dolgem loku prečim eno od številnih vzpetin ter grem mimo osamljene majhne bajte nad Široko dolino. Ko mi je hoje proti vzhodu dovolj, zapustim stezico in se vzpnem po travnatem strmem pobočju na naslednji greben, ki vodi iz Dolgega roba preko Hudega konca na Kamniški vrh.
Stopim desno na 1132 m visoki vrh v grebenu, da bi fotografiral Kamniške Alpe, a žal tudi tu rastejo na severni strani visoke bukve, ki zastirajo pogled. Ujamem v fotoaparat nekaj gora med vejevjem in nato se vrnem in vzpnem na Kamniški vrh na višini 1259 m. Vrh je lepo obiskan in marsikateri pohodnik se prepusti sončnim žarkom nad meglenimi dolinami. Tudi sam poskrbim za odmor in sončenje.
Po počitku ponovno oprtam nahrbtnik in se napotim na Bosovo šijo.
Spustim se do razpotja in grem levo po potki, ki pelje nazaj na Županje njive. Pot gre sprva proti vzhodu do razpadajoče barake v gozdu. Manjka dodatna oznaka, ki bi pohodnike pravilno usmerile, saj gre levi odcep poti navzdol proti Široki dolini in drugi sprva desno, nato navzdol na kolovoze. Z malce smisla za orientacijo jo uberem desno in kmalu ugotovim, da sem na pravi potki. Še nekajkrat bi bilo dobro označiti stičišča raznih poti in kolovozov, a z malce sreče pridem iz gozda nad vasjo.
Pri hoji skozi naselje me spremlja pasji lajež. Tokrat prečim travnik in z desne strani preko mosta reke Kamniške Bistrice stopim na parkirišče. Zamenjam obutev, pospravim nahrbtnik in se po skoraj štirih urah sončnega sprehoda odpeljem proti meglenemu domu. Spotoma se ustavim v Mekinjah in naredim zadnji panoramski posnetek Kamniških Alp.
Za posladek današnjega dne naju z ženo čaka večerni ogled okrašenega središča mesta in koncert zborov in simfoničnega orkestra v Cankarjevem domu.