Bojan Ambrožič: Ne morem verjeti, ampak še manj kot mesec dni in zaokrožil bom svojo že jubilejno deseto tekaško sezono. 
In hitro še na farata Grančišče
In spodobilo bi se, da bi bila ta sezona nekaj posebnega. Ja, in je tudi bila.
Zapomnil si jo bom predvsem po tem da sem pretekel največ tekaških kilometrov doslej in da hkrati skorajda nisem nič tekmoval. Zato sem v teku več zares užival in se manj namučil.
Tekmovalno sušo sem prekinil danes s tekom na Kranjski zimski tekaški ligi. Tako kot zadnje štiri sezone, se vsak vikend izmenujejo prizorišča: Kališče, Jošt, Krvavec, Mohor in Brdo.
Danes je bil v idealnih, bolj poletnih, kot zimskih razmerah, spet na vrsti tek na Kališče.
Opažam da je v času moje odsotnosti, Kranjska liga zelo zrasla. Včasih nas je teklo le 10-20. Če nas je bilo 50, je bilo to že skorajda rekord. Danes pa se nas je na štartu zbralo kar 78. Prejšnji vikend, na (tehnično lažji) tekmi okoli Brda pa že okoli sto.
Sam sem tek vzel bolj za zabavo, saj se mi je v nogah poznal včerajšnji tek na Krn. V cilj sem vseeno pritekel pod 37 minutami, kar me je pozitivno presenetilo. Moj najboljši čas pa sega v že kar oddaljeno leto 2008, ko sem tekel 33 minut 30 sekund. S takšnim sistemom treninga, kot ga imam danes, mi je ta čas nedosegljiv. Še bolj oz. popolnoma nedosegljiv pa me je čas, ki ga je danes postavil Luka Mihelič: neverjetnih 30 min 9 s.
Čestitke!
Rezultati: https://drive.google.com | Fototografije: https://drive.google.com
Dan je bil prelep, da bi ga zaključil na Kališču. Zato sem bil že kmalu na poti proti Mojstrani. Tu so pred kratkim nadelali novo ferato, na hrib imenovan, Grančišče.
Verjetno vam to ime (razen če niste domačin) ne pove prav dosti. Ampak zagotovo ste opazili že opazili izrazito skalno tvorbo , ki se dviga nad Mojstrano v smeri Vrat. Ravno čez to steno poteka ferata. Izhodišče pa predstavlja kar Slovenski planinski muzej. Ferata zaenkrat še ni uradno odprta. Ampak je že v celoti zavarovana in opremljena.
Težavnost ferate je v okviru C, mogoče C/D. V spodnjem delu pot pelje čez navpično lestev. Narejen pa je tudi lažji obvoz s skobami po levi. Potem se pot za nekaj metrov položi. Sledi najbolj zahteven del: prečnica v desno. V resnici niti ni toliko težko, kot pa je izredno izpostavljeno. Skob in varoval je povsod dovolj. S poti imamo ves čas lep razgled na Mojstrano.
V zgornjem delu se ferata cepi na lažji (moder) in težji (rdeč) krak. Težji krak je po konfiguraciji zelo podoben prečnici v ferati v Železni Kapli. Vendar je tu stopov in skob precej več. Tako da je precej manj zahtevno. Za tem sledi le še vršni izstopni del, ki popelje na vrh Grančišča. Pot je nova. Zato je marsikje še precej zemlje. Vendar je bila danes zaradi mraza le ta pomrznjena in ni povzročala nikakršnih težav.
Sestop z Grančišča je mogoč po lažjem kraku ferate ali pa po dveh lahkih, a neoznačenih stezicah. Čestitke vsem za nadelavo te lepe ferate. Prepričan sem da bo postala zelo priljubljena, saj se je praktično do vstopa v ferata mogoče pripeljati z avtomobilom.
Za zaključek tega lepega dneva pa sem se sprehodil še do slapu Peričnik, ki navkljub suši, navdušuje s svojo vodnatostjo.