"Čista sreča je točno v trenutku, preden tisto, za čemer se naprezaš, dosežeš, v trenutku, ko spoznaš, da boš to dejansko dosegel," pravi Kilian Jornet v svoji novi knjigi
Kilian Jornet: Nevidna meja. Celje, Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2015. 236 strani
"Čista sreča je točno v trenutku, preden tisto, za čemer se naprezaš, dosežeš, v trenutku, ko spoznaš, da boš to dejansko dosegel," pravi Kilian Jornet v svoji novi knjigi Nevidna meja. In takih trenutkov je v Kilianovem življenju nešteto, v knjigi opisani se je žal nekaj trenutkov kasneje sprevrgel v tragedijo …
Da, trenutki. Decembra 2012 sem v Planinskem vestniku ob predstavitvi prve knjige Kiliana Jorneta z naslovom Teči ali umreti omenil poglavje "Teči daleč, da bi našel samega sebe." Za njegovo drugo knjigo lahko rečem samo: Kilian Jornet je hodil, tekel, plezal in smučal zgolj še dlje in dalje. In po dveh letih, ko smo dobili tudi slovenski prevod, to počne še naprej, še hitreje, drzneje. Resda mlad (komaj osemindvajset let mu je), a izjemno zrel, nam govori o iskanju, o pobegu pred seboj, iz "življenja, v katerem so se sekunde prepirale in prerivale …", o umiku pred množicami, ki ga slavijo (nenazadnje je zmagovalec, fenomen, junak - prvi zvezdnik gorskega teka in smučanja v vseh sodobnih športnih oblikah). A umakne se le za trenutek, pa čeprav vse više v gore ("kajti gore so kot zrcala, v njih vidiš samega sebe …"), tudi v daljno Himalajo, in že je znova na poti.
Še posebej z očmi zunanjega opazovalca se pri Kilianu vse dogaja izjemno hitro. Za bralca knjige so tudi stavki le bežni trenutki, ki hitijo mimo - pogosto planejo mimo nas kot plane mimo senca avtorja v še enem teku na vrh, v še enem vratolomnem smučarskem prečenju. A vendarle te misli puščajo globoke sledi, pa čeprav jih vseh niti ne moremo premisliti, saj se dostikrat vrtinčijo kot oblaki na pobočju himalajskega osemtisočaka. Kilian Jornet namreč misli, opazuje - in vse, kar zaznava, tudi zapisuje tako hitro, kot teče, smuča, pleza … Vendar je prav občudovanja vredno, kako kljub tako rekoč neprestanemu fizičnemu tekmovanju v slogu hitreje, višje, dlje, uspe videti, poglobljeno opazovati in to predstaviti bralcu. Skupaj z mislimi, ki se mu porajajo.
O tem Nejc Kuhar, ki Kiliana osebno pozna, na zavihku knjige zapiše: "Knjiga ima visok tempo, kot njegovo življenje, in bralcu praktično ne pusti dihati, zagotovo pa mu da razmišljati, saj v njej lahko najdemo veliko življenjskih napotkov." Ti napotki in misli pa pridejo še posebej na plano v visokih gorah, ob prvih srečanjih z alpinisti, saj v zadnjih letih Kilian mojstrsko obvladuje tudi alpinizem. Prav njegov prvi obisk Himalaje in neuspešni poskus vzpona na vrh Gosainath sta osrednja tema knjige, in prav tu pride avtor do pomembnega spoznanja: "Vse, kar sem do potankosti poznal po tednih in tednih preučevanja, zdaj postane resnično, na dosegu mojih rok; in s tem, ko postane resnično, postane tudi nevarno in dragoceno. Tukaj se končajo ugibanja in sanje, zdaj nastopi resničnost. Strah in želja." Družba dveh izkušenih alpinistov in "pogovor" z dekletom (Slovenko), ki ga čaka doma, kljub uram tišine na poti čez ledenike ustvarjajo knjigo, ki kar vre od misli. Očitno je Kilian tudi zelo načitan, kar izvemo iz njegovega himalajskega dnevnika, kjer mu tri knjige, ki jih vzame na pot, brž "poidejo". Večkrat razmišlja o svobodi, pa o nevarnostih, in omembe vredno se mi zdi njegovo navajanje enega od poljskih alpinistov: "… da je preplezati težko steno kakega osemtisočaka mala malica v primerjavi z vojno, ki je divjala v njegovi vasi. Rekel je, da si v gorah ti tisti, ki naletiš na bombo; v vojni pa se lahko samo zapreš v svojo hišo in upaš, da ti ne bo kakšna padla na glavo." Misli v knjigi Nevidna meja, čeprav na trenutke nakopičene druga na drugo, še zdaleč niso površne, pogosto so drzne in globoke, kar nakazuje zrelega moža.
Prepričan sem, da bomo tedaj, ko se bo Kilian Jornet umiril, prav gotovo dobili še kakšno čudovito knjigo o gorah. Še bolj poglobljeno, še bolj polno vtisov, ki jih ta Katalonec, zrasel z naravo, zna tako mojstrsko prelivati na papir. A bo, kot kaže, še treba počakati, saj ga nemir žene naprej, vsaj tako nam daje misliti z naslednjim stavkom: "… a ne vem, kje je kraj, kjer se bom lahko v miru odpočil, kjer se bom nekega dne prebudil in končno lahko razpakiral kovček, ki ga že vse življenje vlačim s seboj …" Naslov poglavja morda daje odgovor: Vrnitev.
Marjan Bradeško