Primorski dnevnik: Alpinistka Nives Meroi o podvigih z možem in knjigi
V dvorano Fundacije Goriške hranilnice se je v sredo natrlo kar sto petdeset ljudi. Nekatere so prireditelji preusmerili v sejno sobo, kjer je bilo mogoče slediti dogajanju na zidnem ekranu. Slovensko govorečih gledalcev ni bilo več kot deset kljub prepričanju, da smo planinski, gorniški narod. Odmevna alpinistka Nives Meroi, doma na Trbiškem, je v pogovoru s publicistko Margherito Reguitti namreč predstavila svojo zadnjo knjigo z naslovom Non ti faro aspettare (Ne bom te pustila čakati). Z možem Romanom Benetom, doma iz Rateč, sta preplezala dvanajst od štirinajstih osemtisočakov. V knjigi opisuje virtualni vzpon na petnajsto več kot osem tisoč metrov visoko goro, ki je ni nikjer na zemljevidu, a sta se z njo spopadla v borbi za življenje ali smrt.
Povejmo vse po vrsti. Zakonca v vsakdanjem življenju ali alpinista v navezi nad pettisoč metrov sodita v tisto zvrst gornikov, ki jih v slovenskem svetu poznamo preko zapisov Aleša Kunaverja, Nejca Zaplotnika, Vikija Grošlja, Toneta Škarje, Staneta Belaka, Dava Karničarja, Igorja Škamperla, Dušana Jelinčiča in drugih. Zvrst, ki se je oblikovala pred nekaj desetletji v gorskem prostoru Julijskih Alp ne glede na državno pripadnost. Med značilnosti takšnega gorništva sodi spoštovanje gora, zaradi česar jih ne osvajamo, temveč se nanje le povzpnemo, sodi dosledno odnašanje odpadkov, spoštovanje krajevnega prebivalstva, samostojno nošnjo osebne opreme, odpoved zadnjim metrom vzpona, ker so za domačine vrhovi gora sveti. Sodi tudi odpoved jeklenkam kisika, ki je na območju smrti, se pravi nad 8000 metri, še kako dobrodošel, a ne nujno potreben, če je telo aklimatizirano in je vadba potekala v skladu s fiziologijo človeškega organizma.
Merojeva je kritično razkrila povsem drugačen himalajski svet: svet opuščenih odpadkov, agencijskih helikopterskih prevozov do baznih taborov, od koder neutrudni šerpe opremljajo smeri, po katerih se fičfiriči vzpenjajo vrh Himalaje iz dveh dni prej zapuščenih foteljev. In slabše: te dni se zopet govori o poživilskih sleparijah med adeti različnih narodov. V Himalaji in Andih ni kaj dosti drugače. Vse več je »klientov«, ki od potovalnih agencij pričakujejo uresničitev reka »veni, vidi, vici«, če ne drugače pa s halucinogeni.
Ko sta se Nives in Romano vzpenjala na dvanajsti osemtisočak, je njega zajela močna kriza. Dejal ji je, naj sama nadaljuje do vrha, medtem ko se on umakne v dolino. Ni sprejela takšnega premišljanja in vrnila sta se skupaj. Tedaj je imel trideset let. Sledilo je nekaj let hude in nenavadne kostne bolezni, ki ni omogočala rednega življenja, kaj šele izrednih naporov. Enainsedemdeset dni je preživel v izolaciji. Znašel se je v okoliščinah samote, kot če bi bil v nevihti v visokogorskem šotoru. Čakal je brez obupavanja ali hlastanja za rešitvijo. Takšne drže se je naučil v visokogorjih. Prvemu na svetu je zdravniška ekipa poskusno odredila nov način zdravljenja in uspelo je! Spet sta dvigovala višinsko lestvico vzponov: do 4000, 5000 metrov in više. Pred poldrugim letom sta se znašla spet na pobočjih, ki sta jih okusila štiri leta prej. Brez kisika in brez šerp, ki bi nameščale vrvi. Dosegla sta vrh Kančenzenge. Sicer ne glavnega, ker sta zašla, a kaj bi tisto, saj je šlo le za nekaj metrov razlike. Z njima dvema je vrh grebena bil v mislih tudi neznani darovalec odrešilnega kostnega mozga.
Njuno navajenost na osamljenost in samostojnost avtorica knjige pripisuje križarjenju po obmejnih Julijcih, ki so toliko let samevali, ker so se jim alpinisti izogibali. Med tem delom razlage je zapadla v negativno mitiziranje graničarjev, ki naj bi za vsako večjo skalo prežali z AK- 47 v rokah. Mnogi med nami poznajo drugačen film.
Iz publike je bilo postavljeno vprašanje o pripravah na vzpone in o gorniškem zanosu, ki preveva himalajska potovanja. Brez zadrege je izpovedala, da mora prvi del pojava prevzemati sama, drugemu pa se prepušča partner. Iz dvorane je bilo še slišati posmehljive komentarje, povezane s salonsko TV serijo Monte Blanco. Pričakovati je, da bo v naslednjih poletjih kar nekaj mrtvih več v gorah, ker prejema prebivalstvo takšne kičaste informacije.
(ar)