Silvo Baznik: Tokrat sem dal v avtomobil poleg pohodniške 
opreme še tekaške smuči in se odpeljal na Rudno polje, kjer parkiram in se pripravim za pohod.
Snega je malo, a makadamska cesta ima poledenele kolesnice, čeprav je temperatura nad lediščem. V nekaj minutah sem na smučišču, kjer je prav tako malo snega in se vidi trava. Stopam ob robu smučišča, ko posije sonce nad pokljuškimi gozdovi. Povzpnem se po zaplatah snega do zgornjega smučišča in korak za korakom previdno stopam v žleb dolinice, ki me privede do izravnave Zlata voda. Tu si ogledam severno strmo pobočje in se odločim za uporabo derez, saj kljub visoki temperaturi zraka so potke zglajene in delno poledenele. Hitro in varno se povzpnem na sedelce pod Plesiščem in nadaljujem desno po potki med ruševjem na jugovzhodni greben Viševnika, kjer srečam pohodnika, ki se vračata z vrha.
Navzgor grem po zaplatah snega na vršni greben, kjer pospravim dereze. Snega ni več. Sledi kratko prečenje in nato še nekaj višinskih metrov vzpona na sam vrh gore. Odložim nahrbtnik in se posvetim fotografiranju.
Razgled je čudovit. Vse gore okoli kažejo svoje kamnito lice, snega je bolj za vzorec, a kljub temu vzponi na vrhove terjajo vso previdnost in nošenje zimske opreme... Ko pride na vrsto okrepčilo, me obiščeta črna priča in z njima podelim nekaj kruha in sira.
Na grebenu pod menoj vidim pohodnici. Čas je za odhod z mirnega in tihega vrha. Sestopim z vrha in nadaljujem sprva po grebenu, nato pa naravnost navzdol do ruševja. Tu srečam naslednjo pohodnico in na poti navzdol še nekaj. Vsi hite v višave.
Pridem do zgornje postaje spodnje vlečnice in srečam starejši par. Ne morem verjeti, da so športni copati obutev za vzpon po smučišču. Obutev, groza, jima rečem in nadaljujem spust do biatlonskega poligona na Rudnem polju. Nekateri žal ne bodo nikdar dojeli, da je dobra in primerna obutev prvi pogoj za varno hojo.
V avto odložim pohodno opremo. Vzamem tekaško opremo in se podam na urejeno tekaško progo. Snega seveda ni toliko kot pišejo na spletni strani, a vendar dovolj za prijeten tek. Vrtim se po progi s številnimi tekači in ko začutim tisto prijetno utrujenost vem, da je dovolj. Še zadnjič se spustim na biatlonski poligon in nato odpnem smuči ter odidem do avta, kjer se pripravim za odhod in vožnjo domov.