Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Hans Dülfer

Ob stoletnici smrti (23.05.1892 Barmen – 15.06.1915 Arras)

Hans Dülrfer rojen v Porurju spada v mejnike razvoja alpinističnega plezalstva. Prav s preplezanjem »direktne« v steni Wilden Kaiserju (Divji cesar) je odprl novo poglavje alpinizma.
Na tretjo obletnico Dülferjevega vzpona prek vzhodne stene Fleischbanka, 15. junija 1915, ga je v strelskem jarku pri Arrasu doletela smrt.

Dülfer in solezalec Scharrschmidt sta žela navdušenje nad preplezanji do tedaj nemogočih ostenij,  med njimi tudi »strašnega« »zidu« južne stene Marmolade.

V preglenici prvenstvenih vzponov OeAV je za Hansa Dülferja v obdobju od 1911 do 1914 zapisanih 41 pomebnih in istopajočih smeri v ostenjih: Zahodne in Velike Zinne, Tore del Diavolo, Totenkirchl, Fleiscbank, Sonnjoch, Kesselkoge, Flaischbonka …

Pri nas Hansa Dülferja še posebej poznamo po t. i. »Dülferjevem sedežu«, ki ga je prvi uvedel v plezalno tehniko za spuščanja, prečenja ... z vrvjo.
»Pozicijo plezanja moraš prav tako vaditi kot za klavir, tako dolgo, da ne znaš na pamet«, je nekoč rekel (bil je tudi pianist) Hans Dülfer svojim tovarišem. Ta rek nam je dal vpogled v bistvo tega človeka. Bil je umetnik, tako v igranju klavirja, kot v apnenčasti skali. Kot prvi je povzdignil plezanje v znanost in plezanje je po njegovem poduhovljeno gibanje v skali. Gore so bile zanj neobdelani skladi, ki jih je bilo treba obdelati. V nepreplezanih stenah je kot kipar izrazil svoje ideje.

Neutruden kot pianist je bil tudi pri plezanju. Z vso vnemo je vadil, potem, ko je spoznal svoj cilj in tako ustvaril svoj prepoznavni stil. Uspehi so se vrstili, ko je po štirih letih z neverjetno lahkoto in navidezno preprostostjo osvojil svoj način plezanja.
Bil je pravi akrobat v plezanju in pravi tehnik. Najvišji cilj zanj je bil v svojem slogu splezati do vrha. Pri tem je uporabljal različna sredstva, zavestno se je postavil na stran za uporabo umetnih pomagal in nasprotoval tistim, ki so nasprotovali uporabi le-teh. Kljub svoji mladosti je vedno plezal »z glavo«; neki dolomitski vodnik je zanj rekel: on ne pleza, on boža skalo.

Hansu Fiechtlu, njegovemu spremljevalcu v gorah, gre zahvala plezalcev za uporabo klinov, Dülfer sam pa je prvi poučil plezalce, kako jih uporabljati, kot varovala in v pomoč pri plezanju, še posebej pri prečenju. S pomočjo njegovega načina prečenja je Dülfer kot prvi povezal razpoke in kamine v smer direktnega vzpona.
Med mladimi njegovega časa je Dülfer veljal  za - razred zase. Pa ni bil izzivalec, ki življenja ne bi dovolj cenil, obratno: korak za korakom, načrtno se je vzpenjal, kot je bilo glede na njegovo plezalno nadarjenost pričakovano. Leta 1910 je opravil prve pohode v gore, tri leta kasneje pa je že izvedel neverjetne podvige: preplezal je poč med Fleischbankspitze in Christaturm (danes Dülferriss) in prvi na Torre del Diavolo, vse v solo vzponu.
Njegov vzpon prek vzhodne stene Fleischbankspitze in njegova smer v zahodni steni Totenkirches spadata med največje klasične smeri v Severnih Apneniških Alpah. Tudi SZ stena Kleinem Halt in južna stena Odlada Eiles so zelo priljubljene. Plezalci, ki se zanje odločajo, lahko res uživajo v estetiki plezanja.
Dülfer je potem zahajal v manj znana območja Rosengartengruppe. Za cilj si je zadal, da bo sklenil svoje vzpone v teh samotnih gorah z »Monografijo skuipine Larsee«. Vse to pa se je končalo s prvo svetovno vojno.

O Dülferju
Bil je vitek in visok. Kot gimnazijec je moral pogosto na okrevanje na deželo, telesno vadbo so mu odsvetovali zaradi slabega zdravja. Njegov način odzivanja je bil jasen in tih, sovražil je obsežne pogovore, to je tudi razlog, da sam ni skoraj ničesar objavil. Zelo težko se je vključil v družbo in še to šele po temeljitem premisleku. Nikomur ni dovolil, da bi se ukvarjal z njegovo notranjostjo. Njegovim prijateljem je tako ostala le njegova zunanja slika bledega, modrookega človeka z majhno pipo, visokim čelom in izrazom znanstvenika ter nazaj počesanimi lasmi.
Rojen je bil v Dortmundu 1893, študiral glasbo in se šele kot 14 letni prvič srečal z gorami (1907 je prišel v Allgauske Alpe) in šele leta 1910 je začel z resnejšimi turami po gorah.
Bilo je to v Silvretti, v spremstvu očeta in vodnika. Toda že prve gorniške korake je opravil s tako sigurnostjo, da sta vodnika kmalu poslala domov in je mladenič je sam prevzel njegovo vlogo. Ti poletni dnevi so bili odločilni za vse njegovo nadaljnje življenje.
Kmalu za tem se je iz Dortmunda preselil v München, da bi bil bliže goram in pričel s študijem medicine, pridružil pa se je tudi bavarski sekciji DAV.
Hans Fiechtel je postal njegov gorniški učitelj, kasneje tudi prijatelj in soplezalec. Z njim je premagal med drugim Hochriss – severni steni Rofan.
V Münchnu se je okrog njega in Paula Preussa kmalu zbral krog navdušenih plezalcev: Schaarschmidt, Redwitz, Gutsmann, brata Bernuth in Schmidkunz. To je bilo pravo »podjetje«, kateremu je pripadala tudi tesna prijateljica Hanne Franz, ki ga je spremljala na njegovih številnih poteh.
Njegov najboljši prijatelj pa je bil oče Emil Dülfer, s katerim je opravil številne težke vzpone. Oče njegove smrti leta 1915 ni mogel premagati, od 1916 velja za pogrešanega.

Pripravil Franc Ekar 

Vir: Novice OeAV november 2015 | deWikipedia

 

 

 

 

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti Tuje ALP TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti