Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Slepe doline in bukov gozd

  28.11.2015
Slepe doline in bukov gozd na Unescovem seznamu
Tiskana izdaja: 
Na Unescov seznam se uspe prebiti le najbolj posebnim


Gozdni rezervat Snežnik in vrh Snežnika, foto: Špela Habič

torek, 1. december 2015, ob 05:28, Mitja Gleščič, ogledov: 1459

Slepa dolina v Brezovici pri Kozini, foto Rosana CerkvenikPrimorske novice - Tina M. Valenčič: ... na Unescovem seznamu


Slepe doline Podgrajskega podolja in bukov gozd v gozdnem rezervatu pod Snežnikom so strokovnjaki prepoznali kot dediščino svetovnega pomena. Zaradi svojih posebnosti, ki so edinstvene v svetovnem merilu, sta obe znamenitosti vpisani na Unescov poskusni seznam naravne in kulturne dediščine
.

ILIRSKA BISTRICA ► Če vprašate Bistričane, jih bo le malo znalo povedati, kje so Račiške dane. Več jih bo seveda takoj prepoznalo Snežnik, najvišjo slovensko goro izven alpskega sveta. Bolj malo pa jih je slišalo za Ždrocle, gozdni rezervat pod Snežnikom.

Še manj se jih najbrž zaveda, da imajo takorekoč na pragu občine bogato naravno dediščino, ki si po mnenju strokovnjakov zasluži vpis na seznam Unescove naravne in kulturne dediščine. Slovenija je ti znamenitosti skupaj z nekaj drugimi uvrstila na Unescov poizkusni seznam. Zaradi svojih posebnosti pa se utegneta znajti tudi na pravem Unescovem seznamu.

Stik fliša in apnenca

Zakaj si sploh zaslužita nominacijo na elitnem seznamu, sta pojasnili predstavnici upravljalcev obeh zanimivosti, Rosana Cerkvenik iz Parka Škocjanske jame in Špela Habič iz Zavoda za gozdove.

Slepe doline so značilnost Matarskega oziroma Podgrajskega podolja. Vzdolž 20 kilometrov podolja je med Kozino in hrvaško mejo (proti Starodu) 17 slepih dolin. “Tu naletimo na tipično obliko kontaktnega krasa, ki nastane na stiku med flišno kamnino in apnencem. Obenem pa je na tem območju tudi stik dveh hidroloških mrež. Tu je 17 potokov, katerih voda teče najprej po površju, ko pa pridejo na apnenec, poniknejo. Na tem stiku so nastale slepe doline, ki so najlepši primer kontaktnega krasa,” je njihov nastanek pojasnila Rosana Cerkvenik.

Slepe doline zaznamuje popolnoma ravno dno, zaključijo pa se pri steni, kjer vode poniknejo, čemur ponavadi sledi kraška jama.

Na Bistriškem je primer takšne jame Račiška pečina. Jama je sicer precej uničena, v njej je bilo nekoč skladišče streliva, pozneje pa so vanjo prišli slovenski in češki strokovnjaki. Z analizo sedimentov iz jame so ugotovili, da gre za najstarejše znane jamske sedimente v Sloveniji, ki so stari med tri in štiri milijone let,” je pojasnila Rosana Cerkvenik.

Prava posebnost pa je tudi Ulica pečina, kjer so zaradi sesedanja površja jame kapniki “prilezli” na površje.

Za vpis na Unescov seznam so sicer nominirane vse slepe doline Matarskega podolja. “Njihova posebnost je v tem, da gre za poseben fenomen - kombinacijo površinske in podzemne kraške drenaže. Gre za enega najlepših tovrstnih svetovnih primerov. Obenem pa tudi za priznanje ljudem, ki živijo ob ali v slepih dolinah, ker so z njimi ravnali tako, da so ostale dobro ohranjene,” je povedala Rosna Cerkvenik. Sledenje so potrdili tudi predstavniki IUCN (International Union for Conservation of Nature), ki so si slepe doline Matarskega podolja že ogledali.

Bukov gozd kot gozdna meja

Druga znamenitost, ki bi si po mnenju strokovnjakov zaslužila vpis na Unescov seznam, pa je bukov gozd v gozdnem rezervatu Snežnik Ždrocle. Skoraj 800 hektarjev velik rezervat, ki obsega vrh Snežnika na 1796 metrih nadmorske višine in okoliške gozdove od 1200 metrov nadmorske višine proti vrhu, je poseben zaradi številnih stvari. Med drugim tudi po bogati botanični vrednosti, saj se na območju nahaja mešanica rastlin, ki pripadajo dvema različnima svetovoma, je pojasnila Špela Habič. “Po ledenih dobah so se rastline umaknile proti toplejšim krajem, torej iz alpskega predela proti jugu na Snežnik. Ko pa se je podnebje po poledenitvi segrevalo, so pot proti Snežniku iskale rastline iz južnih krajev,” je pojasnila Habičeva.

Največja posebnost območja pa so bukovi gozdovi, ki tvorijo zgornjo gozdno mejo. “To pa je v svetu zelo redko. Če pogledate v alpski svet, je zgornja gozdna meja sestavljena iz smrekovega in macesnovega gozda,” je pojasnila Habičeva.

  • Škocjanske jame: vpisane v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine 28. novembra leta 1986;
  • Prazgodovinska kolišča okoli Alp: vpisana 27. junija leta 2011;
  • Dediščina živega srebra, Idrija (skupaj s španskim Almadénom): vpisana 30. junija leta 2012.

Drugi zamujajo

Prav to je tudi najpomembnejši razlog za predlog snežniškega rezervata za vpis na Unescov seznam. “Vsako od predlaganih območij mora imeti neko dodano vrednost, ki je posebnost v svetovnem merilu,” je pojasnila Habičeva.

Da pa je do nominacije bukovega gozda v snežniškem rezervatu sploh prišlo, je “kriva” skupna nominacija vpisa bukovih gozdov iz vrste evropskih držav. Prvi sta bukove gozdove Karpatov na Unescovem seznamu dobili Slovaška in Ukrajina, sledili so bukovi gozdovi v Nemčiji. “Iz tega pa se je rodila pobuda o spodbudi ostalih držav v Evropi, kjer so tudi bukovi gozdovi, da se sklop dopolni še z njimi,” je poudarila Habičeva.

V Sloveniji so se poleg gozda v rezervatu pod Snežnikom odločili za uvrstitev na seznam predlagati še pragozd Krokar, gozdni rezervat na Kočevskem. K predlogu pa je s svojimi nominacijami pristopilo še 12 evropskih držav.

Formalni postopek nominacije novih območij od decembra 2014 koordinira Avstrija. Slovenija je svojo dokumentacijo predala Centru za svetovno dediščino za vpis na poskusni seznam svetovne dediščine, in s tem lahko potrdim, da je slovenski del vpisan na poskusni seznam,” je pojasnil Gašper Hrastelj iz Slovenske nacionalne komisije za Unesco.

Ostale države pa z dokumentacijo zamujajo. “Vpis na poskusni seznam bo formalno veljaven šele takrat, ko bodo tudi ostale države svojo nalogo opravile. Šele potem bo začel veljati enoletni rok, ki mora miniti, da bodo države opravičene do nominacije za seznam svetovne dediščine. Neformalno računamo s tem, da bo do nominacije prišlo v letu 2017,” je poudaril Hrastelj.

Tina M. Valenčič  

eXTReMe Tracker