Večer v nedeljo, Potepanja - Marjan Bauer: Lago di Garda valovi na pragu Alp, vendar se med palmami, oljkami, trto in citrusi počutite kot na prelestnih obalah Sredozemskega morja
V Kvantumu sočutja je tam užival tudi James Bond.
Ko moj prijatelj in turistični strokovnjak Mišo nekoč nerodno radovedni stranki ni in ni mogel pojasniti, kaj je Gardsko jezero, ga je skoraj genialno prešinilo. Izstrelil je, da je to nekaj takega kot Blejsko jezero, samo skoraj tristokrat večje. Gospa je bila potešena, še posebej ko je zvedela tudi, da kljub razsežnostim na nobenem od petih večjih gardskih otočkov nimajo tako ljubeznivega zvona želja.
Tega, da ima največje italijansko jezero Lago di Garda falično obliko, s testisi na jug, si Mišo ni upal dodati. Vsekakor pa je impozantno z največjo dolžino in širino, dobrih 50 in skoraj 17 kilometrov.
Obala je daljša od slovenske
Majhno sladkovodno morje, z obalo, ki je veliko daljša od slovenske. In Gardsko jezero se kljub starodavnemu ledeniškemu poreklu tudi obnaša kot najbolj mondeno razvpita obmorska riviera, čeprav leži tako rekoč na pragu Alp treh dežel: Švice, Avstrije in Italije.
Da je v bistvu tako ali pa še bolj posebno kot na sredozemskih obalah, je zasluga zelo milega podnebja, tu se mešajo vplivi gora, Jadranskega morja in tudi samega jezera, njegovih 50 kubičnih kilometrov vode je brez dvoma velika akumulacija toplote, poletja so prava poletja in redoljubno sončna, dneve in noči prijetno hladi svež veter. Podnevi vleče proti severu, ponoči z gora. Zime so mile, pozebe redke. Tu pred kulisami Alp živijo domačini in njihovi gostje sredi palm, oljk, citrusov in trte, vinska cesta, ki se v dolžini 80 kilometrov vije med vinogradi, se po najbolj znanem vinu svetlo rubinaste barve imenuje Bardolino. Vino, ki ima tudi različico rose, se lepo ujema s postrvmi iz jezera, čeprav je avtohtona carpione del Garde, dolga tudi pol metra, že bolj redka. Kuharji turistične industrije se znajdejo z drugimi vrstami postrvi, ki so jih vnesli v jezero. Če je, kot povedano, jezero nekaj stokrat večje od Blejskega, je tudi hotelov, penzionov, gostišč in lačnih dobrega najmanj tolikokrat več. Včasih je bila porcija teh rib v tej ali oni objezerski gostilnici smešno poceni, zdaj ni več čisto tako, a to je Lago di Garda.
Ko bova mnogotisočkrat se poljubila
Tako bogastvo vode, neba, vetra, podnebja in lepote, ki ni od tega sveta, kot bi rekli Italijani, ljudje uživajo že dolgo. Na polotoku, kjer je staro utrjeno mesto Sirmione s Scaligerijevim gradom, je imel med termami svojo vilo tudi rimski pesnik Gaj Valerij Katul. Tisti rimač, ki je svoji Lesbiji napisal: "Ko bova mnogotisočkrat se poljubila, v številkah zlahka se zmotila in tudi kak zavistneš kleti ne mogel bi poljubov šteti.”
Gardsko jezero je očaralo tudi Johanna Wolfganga Goetheja, ki je bil veliko več kot samo pesnik. Ko je neke jeseni popotoval po Italiji in o tem vodil znameniti dnevnik, se je vkrcal v čoln z jadrom in dvema veslačema. V začetku so jadrali. "Jutro je bilo ob svitanju tihotno, piše Goethe,” pluli smo mimo Limon, kjer so vrtovi, stopničasto naloženi po bregeh in zasajeni z limonovci, bogati in čedni na pogled.” In nekje drugje: "Tako mi je, kakor da sem se tu rodil in sem tu zrasel in se zdaj vračam z vožnje po Grenlandiji, z lova na kite.”
Limone, mimo katerih je veter gnal slovitega Nemca, niso največji kraj na obali Gardskega jezera, so pa kar posebno mestece. Goethejev dnevnik je bralo vse, kar je bilo v tistih časih v Evropi izobraženega, Limone so izstopale zaradi omembe nasadov limon, ki so bile tedaj, v 18. stoletju, in so še danes mitski sadež, simbol sonca, svetlobe in juga. Zaradi razneženega kolega se je kraj priljubil predvsem pisateljski srenji, čeprav je bila vasica dostopna v bistvu samo z jezera. Morda pa prav zato. Med vsemi kraji ob Gardskem jezeru so Limone morda res najbolj očarljive, ležijo na ožini na severnem delu jezera, pod strmimi gorami. Vendar mesto imena ni dobilo po limonah, ki so mu naredile slavo. Pravijo, da je poimenovanje veliko starejše, izvira iz latinske besede limes, kar pomeni mejo, ločnico.
Gen za nezamaščeno kri
V Italiji se od nekdaj veliko in izbrano je. To se ne konča vedno dobro, vsaj s stališča zdravja ne. Ko so v sedemdesetih v krvi nekega priseljenca iz Limon med rutinsko preiskavo odkrili protein, ki je iz arterij odvajal maščobo v jetra, tam pa se je mast čudežno razgradila, so zdravniki menili, da so morda odkrili nekakšen medicinski sveti gral. Protein je preprečeval nastanek srčno-žilnih bolezni. Znanstvenikom je prišlo na misel, da bi pregledali tudi kri prebivalcev Limon, od koder je bil srečnež doma. Odkrili so, da imajo skoraj vsi ljudje na območju Limon poseben, dober gen, ki omogoča tvorbo proteina, ki iz žil nevarno maščobo odvaja v jetra. Šli so še korak dlje, ugotovili so, da se je gen iz roda v rod dedoval po zakonskem paru, ki je ob jezeru živel v 17. stoletju. Takrat so bile Limone zaspana vasica, dostopna samo po jezerski vodi ali po kozjih gorskih stezah. Šele v tridesetih letih minulega stoletja so skozi gore vsekali cesto Gardesano, povezovala je kraje, ki ležijo okoli jezera. Krog je dolg 145 kilometrov, kolesarji ga imajo radi, z avtomobilskim zasledovanjem pa se pod cestnim obokanim delom začne film Kvantum sočutja, izvedba Jamesa Bonda iz leta 2008, z Danielom Craigom v aston martinu, postelji in za šankom.
Tistih Goethejevih limon iz Limon danes ni več oziroma le tu in tam kakšna. Se ne splača, bi rekli v Lidlu ali njemu podobnih modernih institucijah. V posebej zgrajenih zimskih vrtovih so v Limonah limone zorele nekako do začetka 20. stoletja. Do takrat so jih razen v sivonebesno Nemčijo izvažali tudi v prav tako Rusijo. Simbolno pa so v mestecu še vedno njihove izklesane ali naslikane podobe, ki krasijo številna poslopja in ulice, ohranjeni pa so tudi stebri nekdanjih rastlinjakov.
Gardsko jezero, Lago di Garda, je kraj uživačev, ki ljubijo njegovo bleščečo modrino. V dveh besednih zvezah je jezero neverjetna sinjina in osupljiv razgled. Z dodatkom radoživega klorofila. Na jezeru in ob njem je videti deskarje, jadralce, veslače, plavalce, kolesarje. Uživati je mogoče tudi na trdnih tleh ali na krovih pravih ladij. Morda ob točilnem pultu s tam in drugod priljubljenim aperol spritzem, zmešajo vam aperol, prošek in mineralno vodo.
Še najmanj omembe vreden je morda ob Gardskem jezeru Gardaland, zabaviščni park, ki ga ima med najbolj zgodnimi spomini domala vsak srednjeevropski otrok. Nekakšen otroški domišljijski lurd.
A ko odrastemo, piše resničnost boljše zgodbe.
Marjan Bauer
TRIKRAT STO MILJ DUŠANA PUHA
Gladina Gardskega jezera pomni tudi slovensko roko. Jadralec Dušan Puh je kot krmar bolida z domačim italijanskim moštvom trikrat zmagal na sloviti regati Centomiglia. Gor in dol po jezeru, sto milj, več kot 185 kilometrov. Na Gardi je Dušan še danes skoraj božanstvo, priboril jim je po laško orjaški pokal predsednika Republike Italije.