Dotik: Nedeljski izlet na moj dan živih je bil poln lepih podob, močnih vtisov in, zanimivo, tudi slastnih okusov. Le tega ne vem več, ali je šlo za hojo v počitku ali počitek v hoji.
Dan mrtvih in živih
Izlet se je začel imenitno! Na prvi postaji pri očetu v Logatcu sem jedel do sedaj najboljšo zelenjavno juho, kar sem jih okušal v tem domu. Drugo postajo imam pri cirkusu Soluna. Na mali livadi se s konji veselim zadnjega sonca, potem pa se dam Stefanu podučiti o imenih teh konj. Harijev serec je Čaba in poleg njega ima še rjavko Šaman. Največja kobila je Buffala, Tavas in Stella sta njena potomca. Nighty je po Stelli že 'vnukinja'. O Lili in Lotti sem itak že vse vedel, le po poniju sem pozabil vprašati. Vmes me Petra pogosti z jabolčno pito. Po okusu slastna in enostavna po sestavinah je enkratna hrana za dušo. Tako bogata vsebina občutkov nastane le s pravim pristopom in dobršno mero ljubezni.
Najpočasnejši del vožnje končam pri koči, kjer sem lani srečal Boštjana z Mašuna. Tudi letos s tremi družinami uživa tik pod Snežnikom, tu so ves teden. Njegov dober spomin za ljudi nazdraviva s požirkom žajbljevca. Potem gre zares, noge me same od sebe začno riniti v breg. Oblak nad goro raste navzdol, veter nakazuje večjo ostrino višav. Za nov rekord v časovni dolžini bi moral prej iti od doma, tako pa mi je od dneva ostalo le tri krat po pol ure. Že vnaprej se veselim novih posnetkov na vedno eni ta isti poti. Ne samo lesne gobe, tudi običajno skalo ob poti želim videti na drugačen način.
Na vrhu si vzamem dodatnih petnajst minut pohajkovanja, dokler dan dokončno ne ugasne. Slavko še v temi pospravlja drva. Kako je kljub preobleki takoj vedel, kdo je? "Nihče drug ne bi prišel na goro ob tem času." V koči sta poleg Janje in Metke še toplota in dobri znanec, dragi mi mir. Na okenski polici je vedno več izvodov Planinskega vestnika in vsake toliko pogledam, kje sem s svojimi zgodbami glede na njegovo vsebino.
Snežnik se v PV redkokdaj znajde, saj se njegovih skrivnosti ne da tako zlahka razkriti. Zato je tudi članek Knjižnica na 1.796 metrih v zadnji številki dobrodošla objava. Uvedem se še v Juretovo mnenje, ko gre za borovje na poti Planica - Pokljuka. Vtis imam, da opisuje mrtvo naravo, a je še kako živa! Prav bi prišel podatek, koliko je borovje zraslo v zadnjih sedemintridesetih letih, od kar je nastal vodnik. Za Snežnik vem, da je bil pred sto leti večinoma gol, sedaj pa je skoraj v celoti zaraščen z borovjem. Omenja se še tako imenovane izbrance, vendar nikoli ne vem, kdo je tisti, ki jih izbira.
Nastalo je čudovito jutro dneva, ko se spominjam vseh živih in mrtvih. "Si videl tvojo rožo? Še vedno je tam." Odkimam in si grem nemudoma ogledat njen zadnji, ledeni okras. Nedelja je prvi dan v novembru, zatorej domačinov zjutraj še ni. Za zajtrk mi Janjin orehov štrukelj tekne kot še nikoli doslej. Eden prvih prišlekov me na mah prepozna; Braneta, sodelavca iz našega 'generalštaba', prej sam nisem poznal. Velik ljubitelj primorskih razglednikov ima vsaj sto obiskov Snežnika.
Proti poldnevu jih nekaj pride z loške strani, med njimi je Jože iz Iga vasi. Redni obiskovalec in ljubitelj Snežnika je pripeljal otroka svojega sina, Nikito in Kevina. Vedno imam čas za pohajkovanje po gori, za okrepljeno čutenje vetra, ki je okoli ene ure pospešil na osemdeset kilometrov na uro. Tako mladič Jože uživaje skače proti močnemu vzhodniku. Sašo, strokovnjak za kazensko pravo, me spomni na obsežno snežniško akcijo, ki so jo imeli malo pred mojim prejšnjim izletom. V njej bi naj bilo udeleženih vsaj petnajst policijskih vozil. Obkolili so Okroglino, v kateri je kriminalna združba imela skrit laboratorij za proizvodnjo mamil.
Včasih so dame na dan mrtvih prišle na pokopališče pokazat svoj nov plašč, jaz pa danes na gori razkazujem svojo novo planinsko obleko. "Imate pa barve, da se vas vidi iz letala," pripomni domačin v maskirnih hlačah. "Prej sem imel vetrovko v barvah skalovja in hlače z odtenkom gorskih trav, sedaj pa je, kot je." Letos prvič na obzorju zaznam Dolomite. So tisto levo od Marmolade gore nad Pale di San Martino? Naravnost sta verjetno Pelmo in Civetta, skrajno desno bi moral biti Antelao in vmes bi lahko bile Tofane. Kdo bi vedel? Kak poznavalec kajpada. Le za ljubljansko kotlino sem prepričan, da ji kraljuje umazano rjav smog.
Veter se umirja, ljudski promet tudi. Na enem od obhodov mi Srednji Snežnik vrne pozdrav, odmev mojega požvižgavanja, vzhodniku z močno sapo navkljub. Izjemen dan na gori doživljam. Ničesar nisem več pričakoval, ko pridejo še tri prikupna dekleta. Srčna in prisrčna, vesela in dobrega razpoloženja kar 'kličejo' po posebnem posnetku. Kdor jezika 'špara', fotografij strada, in lepa beseda pri Nikol lepo mesto najde. Da, dan je radodaren z vsem, tudi s posnetki.
Iztok Snoj