Razgledi - Borut Peršolja: ... že drugič nisem izpustil izjemne priložnosti, da nagovorim zvesto bralstvo, ...

Danes [23.11.2015] je v knjigarni na Nazorjevi ulici v Ljubljani Celjska Mohorjeva predstavila knjižne novosti redne zbirke za leto 2016, med njimi tudi Mohorjev koledar 2016, ki ga je uredila Alenka Veber. Tokrat že drugič nisem izpustil izjemne priložnosti, da nagovorim zvesto bralstvo, ki je s svojimi avtorji gradila slovensko identiteto.

»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno. Lovil boš, kar ni nikoli ušlo.«
Joža Vršnik – Robanov

* * *

Izkušnja oproščene predrznosti
Zima 1988 je bila precej skopa z belim in hladnim puhom. Gore so izgledale jesensko kopne, čudovito modro nebo pa je obetalo prenekateri sončni žarek. V tem razpoloženju sem med januarskimi zimskimi počitnicami za člane planinskega krožka pripravil dve turi. Na prvi smo odkrivali ledeniška balvana Sivnico ter Lepi kamen v Koncu in se povzpeli v Gamsov skret. Bilo je toplo, hodili smo v samih srajcah, ob navihani razposajenosti pa so bile še te odveč.

Čez dva dneva smo spet sedeli na jutranjem avtobusu za Kamniško Bistrico. Naš cilj je bil Repov kot, eden tišjih in za raziskovanje primernejših kotičkov Grintovcev. Vsi trije smo hodili z odločnim tempom, saj je bil to eden tistih dni, ko je hoja čisti užitek. V Klinu smo jo namesto po lovski poti ubirali kar po strugi Sedelščka navzgor. To je vzpon nekoliko popestrilo in mu dalo raziskovalno plezalsko dušo. Zgodaj smo bili pod vrhnjimi macesni in predlagal sem, da jo uberemo še na Srebrno sedlo. Jernej in Saša sta mi z veseljem sledila, saj sta stopala v čisto nov svet. V vrhnjem delu pobočja smo prvič srečali ostanke zime. Pomrznjen in spihan sneg je bil ob suhi travi idealna slika tobogana. Mi pa smo predrzno rinili naprej …

Na vrhu Srebrnega sedla me je prvič spreletelo. O spustu na Petkove njive ni bilo govora, saj je bilo snega veliko, mi pa brez derez in cepinov, saj smo sprva nameravali samo do prvih tolmunov v Repovem kotu. Nazaj tudi ni šlo, bilo je prestrmo in zdelo se mi je, da bi bilo najbolje, če jo mahnemo čez Sukavnik in po zavarovani poti na Kamniško sedlo. Pot sem dobro poznal, saj sem poleti že večkrat hodil tam okoli, računal sem na pomoč žičnih vrvi, upal pa sem tudi, da je popoldansko sonce vsaj malo zmehčalo vrhnjo plast sicer zmrznjenega snega. Obema vodenima sem zabičal veliko previdnost in korak za korakom smo se začeli spuščati.

Spusta ne bom opisoval, saj ga niti nimam v spominu. Strah in težke zimske razmere so naredile svoje. V spominu pa mi je ostalo nenavadno srečanje z gamsom na polici nad Wisiakovo grapo. Hodil sem spredaj in ko sem se pretipal okrog roba sem začudeno obstal. Meter, morda dva pred menoj, je na poti stal star gams in me začudeno gledal. Umakniti se ni imel kam, stal je kot primrznjen. Tudi na prigovarjanje se ni ganil in ni nam ostalo drugega, kot da se počasi odplazimo mimo njega. Mirno in dostojanstveno nas je opazoval in prav po očetovsko prijazno nas je spustil mimo. Verjetno smo se mu z velikim strahom v očeh zdeli prav pomilovanja vredni.

Kočo na Kamniškem sedlu smo dosegli že v mraku. Po poti v dolino ni bilo slišati veliko besed. Bili smo vsak s svojimi mislimi in z vedenjem, da smo naredili eno največjih neumnosti v življenju. Šele čez nekaj let smo spregovorili o sreči, ki smo je bili takrat deležni. Obogaten s spoznanji, da je za varno in doživetij polno turo potrebna celovita priprava in da gora še zlasti pozimi ne gre podcenjevati, sem se še isto poletje udeležil tečaja za mladinske planinske vodnike na Zelenici.

Od takrat spoznavam, da je neumnost neumnih vedno manjša od neumnosti pametnih.

Pozitivni ustroj gora
Pogled iz doline proti grebenom gora se vedno dotakne tudi Neizrekljivega. Sonce obredno najprej razžari vrhove, šele zatem iz doline z mehko svetlobo prežene trdo temô. Smo ljudje, ko sestopimo z gore in nanjo spet zremo majhni do nerazpoznavnosti, zato bolj plemeniti in srčnejši?

Gore so povsod po svetu zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako posebne, da je znameniti slovenski geograf dr. Anton Melik vzpeto površje imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na višinsko razgibanost, velike naklone in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov izgled ter obliko. Pozitivnost pa lahko iščemo tudi v človeški plati teh istih gora, od odkrivanja, začetnega naseljevanja in tisočletne starožitne rabe do sodobnega turističnega in športnega obiskovanja.

Majhni koraki za velika doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

V Sloveniji gore ne sežejo višje od 2864 metrov, kolikor je visok najvišji vrh Triglav. Številni vrhovi drugod v Alpah segajo nad tri tisoč in celo štiri tisoč metrov, zato jih (še vedno) prekrivajo ledeniki. Zaradi podnebnih sprememb in naraščajočih temperatur gorskega ozračja je v tem desetletju Slovenijo neopazno zapustila nevidna – po dr. Ivanu Gamsu približno 2700 metrov visoka – snežna meja (ločnica, nad katero so tla stalno zmrznjena). Spremembam navkljub pa je v alpski soseščini Triglav že dolgo spoštovan in zaželen vrh, ki ga radi obiščejo domači in tuji obiskovalci gora.

»Triglav ni le vrh, temveč mogočno kraljestvo« je o njem zapisal dr. Julius Kugy. V času, ko je živel in raziskoval njemu tako ljube gore, je bil po dr. Francetu Avčinu “vsak vzpon v Julijcih dogodek. Razdalje, pomanjkanje komunikacij in koč, vse to je zahtevalo bivakov, neznana pokrajina brez poštenih zemljevidov pa krajevnih poznavalcev – vodnikov. Ti so dajali svoje krajevno znanje in plačano silo.” Toda v 19. stoletju slovenske gore – čeprav so imele slovenska imena – še niso bile tudi domače gore. Domače na način, da jih vsi čutimo kot del svoje pokrajine, da iz njih véje dediščina, ki govori o našem nacionalnem ponosu.

Človek je lahko zares sam samo med ljudmi. (Fotografija: Borut Peršolja)  

»Kako da je po vseh slovenskih hribih, kamorkoli jih pelje pot, videti le tuje delo? Tuja roka zaznamuje póta, postavlja koče in naprave in na naših slovenskih tleh le nemške napise in kažipote.« To so bile besede, izgovorjene poleti leta 1892 na vrhu Stola (2236 m), ki so pripomogle, da je bilo 27. februarja 1893 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. In gore so začele postajati domače v vseh pogledih.

Zaradi na novo nadelanih in označenih planinskih poti (teh je danes že prek 9.950 km) ter zgrajenih planinskih koč (skupaj z zavetišči in bivaki jih stoji 176) se je obisk gora močno povečal. Kako redki so bili do takrat obiskovalci gora zgovorno pove podatek, da je bilo leta 1895, ko je bila na Šmarni gori (669 m, hišna gora slovenskega glavnega mesta Ljubljane) uvedena prva vpisna knjiga, vanjo v celem letu vpisanih 1425 obiskovalcev. Toliko obiskovalcev lahko danes naštejemo v enem samem lepem dnevu!

Gore pa so v zavesti snobovskih meščanov še naprej ostajale območje nedotaknjenosti, svobode in brezmejne lepote. Ob tej prazni zaslepljenosti so početja prvih organiziranih gornikov – zlasti ob večanju števila gorskih nesreč – ostala slabo razumljena. Zato je bilo treba znanje o gorah posredovati vsem, ki jih je to zanimalo. Že leta 1921 je Pavel Kunaver napisal prvi gorniški priročnik, ki je dal nastavke za Slovensko šolo gorništva, ki jo danes zaznamuje celovit odnos do gora, ki vključuje gibanje s hojo, plezanjem in smučanjem, varnost, doživljanje in varovanje gora.

Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani s celotno pokrajinsko podobo gore. Poznavanje pokrajinskih sestavin nam obogati védenje o pokrajini, zlasti o njeni občutljivosti ter povezanosti z našim ravnanjem. Gore nam s svojo višinsko razčlenjenostjo, ki se kaže v rastlinskih pasovih ter gozdno mejo, predstavljajo svojevrsten življenjski krog: v otroštvu spoznavamo njena vznožja, v mladosti pobočja, v odraslosti vrhove in v spoštljivi starosti z bogatimi gorniškimi spomini počivamo na klopci v dolini.

Nekdo mora biti prvi. In nekdo mora voditi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Imeti dom pomeni varnost, toplino in mir. Dom je prostor, kjer se pokaže naš značaj in kjer lahko uresničujemo življenjsko poslanstvo. S tistimi, s katerimi živimo, si lahko podelimo posebne trenutke vsakega dneva. Imeti domače gore pa pomeni razkošje narave štirih letnih časov in neusahljiv vir doživetij ter ustvarjalnosti.

Z roko v roki

Začnimo z vprašanjem, ki si ga je že davno zastavil France Malešič:
Ali smemo vzeti s seboj v gore tudi otroke?

In takoj zatem:
Kdo bo šel s kom: mi z otroki ali otroci z nami?

Odgovor je jedrnat:
Na izlet bodo šli otroci, mi pa z njimi in vse bomo naredili za to, da se bomo imeli lepo in se bomo vsi skupaj varno vrnili domov.

Hoja in pleza: gorniški dvojček. (Fotografija: Borut Peršolja) 

Gore so nedvomno pokrajina mladosti – razgibanih sten, premočenih grap, širokih razgledov in z vetrom prebičanih obrazov. Že od nekdaj so navdih in vir ustvarjalnosti, tudi strašljive skrivnostnosti, ki jo razkriva ljudsko izročilo (v zadnjem obdobju pa tudi stolpci črne kronike). Gore so danes največja učilnica za življenje in najbolj razgibana telovadnica.

Gore so čudovite, ker …
… terjajo od vsakogar lasten napor in lastno znanje.

Gore so uporabne, ker …
… nas ob hoji učijo reševanja vzponskih in spustnih problemov.

Gore so drzne, ker …
… nam izrisujejo (dovoljene) meje, ki jih spoznavamo tudi v sebi.

Gore so darežljive, ker …
… odrekanje in ponos nesebično nosijo v istem nahrbtniku.

Gore so tovariške, ker …
… kolono hodečih oblikuje izkušnja sožitja različnih.

A po drugi strani so gore tudi nevarne. Smrtno nevarne.

Nikogar ne poznam, ki bi šel v gore umreti. Poznam pa jih veliko, ki tam iščejo dober oprimek, zgovorno tišino, širne razglede in prijazno besedo (ne nujno v tem vrstnem redu). Gore so del divje in v vseh pogledih odprte narave. Narave, ki je ne poznamo, čeprav nam jo – kakšen napuh! – v celoti razloži že gimnazija. Zato so gore šola življenja. Brez smrti pa življenja ni. Vse, ki se niso vrnili z gora, zelo pogrešam. Pogrešam do te mere, da vem, da so moje gorniške poti, tudi njihove poti. Nosim jih s seboj, a nahrbtnik ni zato nič težji.

Kako živeti z gorami?
V največji možni meri sledimo vodilu, ki ga je na vrhu Triglava opisal Ivan Dežman leta 1809: “Moje največje veselje je na gorah!”. Gorniška pismenost zato vsebuje dvojno spodobnost: umeščanja knjig v skupinsko knjižnico in umeščanje samega sebe v posamezno knjigo.

Prvi pupkov pogled z višine na njegov jezerski ocean. Mu je všeč?
(Fotografija: Borut Peršolja)

Gibanje vsebuje občutek svobode. Gibanje nas bolj kot karkoli drugega iztrga iz objema gravitacijske sile in zemeljskega površja. Otroci in mladostniki morajo zato pridobiti uporabno gorniško znanje, veščine in izkušnje, ki jim omogočajo:
- varnejše in doživetij polnejše gibanje v gorah,
- celovito doživljanje in soustvarjanje gorništva,
- kakovosten in postopen osebni gorniški razvoj ter
- zavedanje o pomenu prostovoljnega delovanja in
- odgovornost do ljudi ter narave.

Kako jim je pri tem v pomoč njihova dolinska bit in njihovo stvarno telo?

V predšolski starosti je volja bistveni princip v otrokovem razvoju. Gre za sposobnost udejstvovanja, živahnosti in vitalnosti. Z voljo se otrok brezpogojno poveže s svetom. To sposobnost povezovanja imenujemo simpatija. Vodili za izvajanje gorništva sta zato igra in motivacija za raziskovalno gibanje.

Za drugo sedemletno obdobje velja, da je otrok v vmesni fazi med voljo in razmišljanjem. To obdobje najbolj zaznamuje čustvovanje, ki neprestano niha med simpatijo in antipatijo. Vodilo za izvajanje gorništva je druženje v naravi s tistimi, ki jih ima otrok/mladostnik rad.

Otrok raje pleza kot hodi, nevarnosti se ne zaveda in bi rad počel čisto druge stvari, kot bi želeli mi.
Če se mu premalo posvečamo, v njem počasi usiha želja po hoji.

Plezanja se lotevajmo zvedavo, a ustrezno pripravljeni.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Tri vprašanja, ki se ponavljajo:
– Ali je še daleč?
– Ali je na vrhu planinska koča in ali bomo tam lahko jedli/pili?
– Ali je res nujno, da gremo gor?

V tretjem obdobju postane razmišljanje samostojno, kar pomeni, da mladostniki vse bolj razvijajo lastno in neodvisno sposobnost za oceno položaja, dejanj in drugih ljudi. Vodilo za izvajanje gorništva je izziv vrha, pri čemer je ta vrh vrhunec, najvišja točka tega dne, čez katero pelje pot v dolino in zadovoljen vsakdan.

Nato se nekaj spremeni. Otrok ni več zatopljen v zgodbo in v slike na enak način kot doslej. Sedaj je zunaj – in če povem biblijsko – izgnan. Postopoma se s to razdaljo, ki jo otrok ustvarja, razvija sposobnost, da lahko zazna več.

Pri petnajstih letih postane mladostnik, pravno gledano, odgovoren za svoja dejanja. Pravo izhaja iz izkušnje, da pri tej starosti človek v bistveno večji meri kot dotlej lahko prevzame ODGOVORNOST ZASE. Vodili za izvajanje gorništva sta pestra izbira oblik dejavnosti (hoja, smučanje, alpinizem, športno plezanje …) ter uvod v prostovoljnost delovanja.

Namesto, da stojimo nasproti mladostniku, stojimo zdaj z njim z ramo ob rami in zremo skupaj v svet. K boju za samostojnost spada tudi postopna rast sposobnosti za presojanje, izbiranje, razločevanje in podobno.

Polnoletnost nasprotno pomeni, da lahko prevzamemo ODGOVORNOST ZA DRUGE. Imeti volilno pravico pomeni, da lahko človek zazna skupne potrebe in potrebe nekoga drugega. Ne le svojih. Biti polnoleten pomeni, da smo do neke mere končali z iskanjem in oblikovanjem lastne identitete, da je razmišljanje postalo samostojno, da smo v sebi umirjeni, stojimo na lastnih nogah, da lahko mislimo in skrbimo za druge. Vodilo za obiskovanje gora je gorništvo kot način življenja.

Preživetje je umetnost prilagajanja in kljubovanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kdaj in kdo prvič v gore?
Poznamo različna merila za presojo o tem, v kolikšni meri je otrok zrel za šolo. Tak seznam je oblikovan na podlagi starosti, telesnega razvoja, sposobnosti, socialnega obnašanja in kognitivnega razvoja. Poskusimo oblikovati tak seznam oziroma merila za presojo o tem, v kolikšni meri je otrok zrel za gore:
- Lahko vrže storž in z njim zadane deblo pokonci stoječega drevesa.
- Pri hoji mu menjava korakov ne dela težav, korake lahko naredi tudi miže.
- Samostojno premaga korenine na poti in če je treba, si zna pomagati z rokama.
- Lahko hodi tako, da ga starejši drži za roko, vendar vso težo telesa nosi sam.
- Pleza kot pajek z vsemi okončinami ob ročnem varovanju za ublažitev padca/zdrsa izza hrbta s strani odraslega.
- Se obrne na rit in plezaje sestopa čez skalnat čok ali krajšo kamnito stopnjo.
- Zaveže vezalke, ve, kdaj je lačen, žejen.
- Sam stisne vzmetno sponko na zapiralni vrvici nahrbtnika.
- Ve, kdaj mu je vroče in kdaj ga zebe.
- Z daljšo vrvico zna narediti ambulantni vozel.

Ob tem ne smemo pozabiti sposobnosti za pomnjenje zgodb, jezikovno sporazumevanje in podobno.

Celotno gorniško delovanja mora upoštevati naslednjo dinamiko:
doživetje → izkušnja → pojem.

Za gorništvo velja, da ni pol toliko pomembno vedeti, kot čutiti. Zato je tudi zgled najpomembnejše vzgojno sredstvo, izleta pa temeljna metoda in oblika dela z mladimi v gorah.

Dva obraza iste gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če otroka/mladostnika spodbujamo in vodimo skozi njegove razmisleke, lahko upamo, da bo njegovo znanje bolj široko, globoko, odprto, povezovalno, dostopno za nove informacije in se ne bo omejevalo na dejstva. Ta je seveda tudi v gorništvu treba poznati, ampak kakovostno znanje je širše; je tisto, ki ga otrok/mladostnik pridobi sam. Otroci/mladostniki naj vodeno počnejo tisto, kar jih zanima, in če je vodenje tako naravnano, da je zanje bolj zanimivo, se tudi bolj angažirajo. Potem gorništvo zanje ni več samo nekaj, kar mora biti, ker starši tako želimo, pričakujemo, pravo življenje pa je nekje drugje.

K doseganju tega cilja nedvomno koristno pripomorejo tudi vaje:
- Vaje v spretnosti v vsaki starosti.
- Vaje v gibljivosti po 8. letu. Pretiravanje je škodljivo.
- Vaje v vzdržljivosti za otroke, ki so zdravi.
- Vaje za hitrost po 10. letu, vendar ne vaje z zadrževanjem diha (anaerobne vaje).
- Vaje za moč so primerne šele po puberteti, ko je rast že v večji meri končana (te vaje so anaerobne).

Enost minljivosti. (Fotografija: Borut Peršolja)  

Pot pod noge
Življenja si ni mogoče predstavljati kot goro. Bilo bi prenaporno, saj živimo v času, ko se lahko brez težav prijavimo na seminar z naslovom Osmislimo napor … Obiskovalci gora smo tisti, ki imamo iluzijo, ki se ne prepustimo obupu in ki ohranjamo svojo moč in voljnost, da pri nadvse težavni nalogi vedno znova “začnemo od začetka”. Vedno startamo v dolini, saj naslednjič ne moremo začeti tam, kjer smo zadnjič nehali. V gorah se ne da odnehati, lahko pa se kadarkoli začne.

Če nam uspe skupaj z otroki in mladostniki prisluhniti tišini slovenskih gora in iz njih odnesti zavest, da smo neločljivi del človeške skupnosti, ki je zrasla v gorah in ki jim gore z zalogami pitne vode, gozdovi ter biotsko raznovrstnostjo zagotavljajo preživetje, smo naredili največ, kar je današnjemu človeku dano.