Silvo Baznik: Ob prihodu na parkirišče na Ljubelju vidim, da so
nekateri še bolj pohiteli in tako z nekaj planinci pripravim opremo za turo. S parkirišča v toplem jutru stopim na staro ljubeljsko cesto in pričnem vzpon proti koči na Ljubelju.
Cesta se zmerno vzpenja in na njej dočakam prve sončne žarke na ostenju Begunjščice, medtem ko se Košutica in Veliki vrh kopljeta v jutranji senci. Srečam prvo pohodnico, ki stopa v dolino in že sem pri klopci in studenčku ob cesti. Poskusim hladno studenčnico in nadaljujem do koče, ki je zaprta.
Mimo koče stopim v smeri Zelenice. Pot se takoj vzpne. Ko strmina popusti, sem na poraščenem grebenu, kjer po nekaj minutah hoje zagledam vrh Povne (Polne) peči, katere vrh pot obide po severni strani. Z druge strani dosežem vrh, kjer me dočakata klopca in skrinjica z vpisno knjigo.
Razgleden je vrh in kar nekaj časa se zadržim pri fotografiranju in okrepčilu. Z vrha sestopim na stezico v smeri Zelenice. Sprva hodim po ozkem grebenu malce gor in dol do prvega zahtevnejšega dela, kjer je potrebno velika pazljivost pri spustu na ozkem grebenu, polnem drobnega kamenja. Kmalu obidem naslednjo zahtevno mesto in dosežem že prve pletenice, ki pomagajo premagati ključno mesto poti, da nadaljujem po grebenu do naslednjih pletenic, malce gor in malce dol. Vmes seveda fotografiram in hodim do vznožja razbrazdanega skalnega dela, kjer me smerokaz usmeri navzdol in preko melišča do zadnjih pletenic pred vzponom na rob Zelenice. Hitro se povzpnem in spustim na drugo stran, kjer dosežem pot, ki me popelje na visoki rob med Zgornjim in Spodnjim Plotom nad Zelenico.
Pogled se ustavi na koči na Zelenici in gorah. Stojim in občudujem delo narave. Slišim glasove pohodnikov, ki me zdramijo. Počasi se spuščam po nekdanjem smučišču do markirane poti, ki vodi pod ostenje Vrtače. Prehitim nekaj planincev in zapustim markirano pot pri odcepu za Suho ruševje.
Stopam med zelenim ruševjem, se počasi vzpenjam in pridem do velikega možica, ki označuje odcep proti jugovzhodnemu pobočju Vrtače. Stopim na melišča. Pred menoj je pet pohodnikov, trije odvijejo levo na rušnati greben, dva gresta malce desno, kjer stezica tudi mene popelje do vzpona na greben brez ruševja. Vsa peterica stopa navzgor. Zastanem in poveznem na glavo čelado, kajti kdo ve, kaj se lahko zgodi. Ne vem ali poznajo pot ali ne, ker gredo kar se da naravnost navzgor, medtem ko komaj vidna stezica lepo v ključih zavija in me pelje za njimi.
Ko prečimo prvo in drugo grapo me preseneti klic, ki opozarja na kamenje. Nekdo od prve trojice ni bil pazljiv in je sprožil kamenje. Hitro se odmaknem v desno s poti padajočega kamenja. Ko prehitim dvojico in dohitim trojico, namesto opravičila slišim neprimerno govorjenje. Nekateri ne bodo nikoli dojeli, da v gorah niso sami in da morajo / moramo vedno paziti tudi na tiste pohodnike, ki stopajo nižje od njih / nas samih. Ta dogodek me je opomnil, da se je bolje izogibati množici pohodnikov. Razlog več, da ljubim samoto in mir. Nadaljujem vzpon in dosežem prvega od vrhov gore, kjer se ustavim in počijem.
Na sosednjema dvema vrhovoma je kopica pohodnikov in pravi direndaj. Okrepčam se in nekaj dobrot privoščim črnim pernatim prijateljem, nato pa grem na glavni vrh a ga hitro zapustim in pričnem spust po grebenu proti zahodu. Lepo in toplo vreme je poskrbelo za suha tla tako, da ni nevarnosti zdrsa na izpostavljenem grebenu. Srečujem pohodnike, enega za drugim in tudi kopico psov brez povodcev. Je pač nedelja.
Z visokega grebena stopam strmo navzdol, zavijem levo in se v ovinkih spustim po travnatih pobočjih, zopet prečim levo in pridem na melišča nad Smokuško planino. Nadaljujem po markirani poti proti Zelenici in venomer srečujem nove pohodnike. Le kdaj so vstali, se sprašujem, da šele sedaj, ko je čas za povratek, gredo šele proti vrhu. Pot me pripelje v gozd, ki daje malce sence in hladu. Nadaljujem do Zelenice, kjer je meja med sončno in senčno stranjo. Stopim v senco in odkorakam mimo koče do zgornje postaje nekdanje žičnice. Še zadnjič se ozrem na ožarjeno Vrtačo in grem na dostavno cesto. Hodim v senci do Jančmanovega kota, kjer na klopci za mizo použijem zadnji obork iz nahrbtnika.
Še nekaj minut hoda in sem na Ljubelju, polnem pločevine. Preobujem se in odpeljem proti domu. Lepa tura je za menoj, pred menoj pa še nekaj sončnih ur današnjega dne...