Silvo Baznik: V lepem jesenskem jutru pričnem pohodniško turo iz Kamniške 
Bistrice na prelepo Kamniško sedlo, kjer je koča odprta v pričakovanju planincev.
Od avta grem na markirano pot, ki pelje skozi gozd, ki je očiščen podrtega drevja. Vidim, da so pot obnovili s številnimi lesenimi stopnicami. Zahvala vsem, ki so pri tem sodelovali. Tako stopim pod in nad Galerijo, kjer hitro pridem do spodnje postaje tovorne žičnice. Tudi pot nad njo je lepo vzdrževana in omogoča hiter korak, ki me pripelje do prečenja gozdne ceste z Jermance. Nad seboj slišim pohodnike in za menoj sta tudi dva, tako da stopim malce hitreje. Pogled mi za trenutek zastane na gorah, a hitro z očmi nazaj na pot. Počasi se vzpenjam in moja pot se združi s tisto z Jermance. Kmalu stopim mimo pohodnikov in grem naprej do razpotja za Repov kot. Sem V klinu, kjer grem levo in malce po bližnici, da se izognem markirani poti v ključih. Sem ter tja prekoračim padla drevesa in višje zopet stopim na markirano pot. Pod čevlji šumi jesensko listje in lepša že tako lep dan. Še nekaj deset višinskih metrov in sem pri studencu pod Bosovo grapo. Tu se odpre izreden pogled na zlatorumene macesne, ki me spremljajo do strehe s klopjo Pri pastirjih. Enkratno in številne fotografije me bodo spominjale na to prečudovito moč narave. Stopim na ravnico med pobočji Brane in Planjave. Tudi tu prekrasni macesni, a treba je naprej in stopim z ravnice na pot, očiščeno vejevja ruševja. Sedaj pot nudi lepe razglede, čudovito. Stopim mimo Kamrce, velikega blavana ob poti. Dvojica, ki je hodila za menoj, je sedaj pred menoj in stopam za njima ter se vzpenjamo proti koči na sedlu, a še pred njo zavijem levo in stopam po gorskem travniku na rob Kamniškega sedla pod severnozahodnem grebenu Brane. Ko dosežem rob, se ustavim, počijem, potešim slo po hrani in pijači ter nadaljujem fotografiranje.
Po severnem pobočju Brane stopata pohodnika po zasneženi poti. Malce me mika iti za njima, a se ne odločim za vzpon. Še uživam v lepotah narave, a ko zapiha, oddidem z robu in počasi stopam nazaj mimo koče v dolino. Sedaj srečujem vedno več pohodnikov, ki so se odločili priti na Kamniško sedlo.
V daljavi vidim Kamniškega Dedca. Korak za korakom navzdol po poti in pridem na ravnico Na stanu. V meni je dozorela misel, da se povzpnem na Dedca. Ko stopim na področje V klinu, prečkam gozdnato pobočje in dosežem pot, ki pelje v Repov kot. Po njej se vzpenjam do odcepa zgornje poti, kjer prečkam grapo in po nekje komaj vidni stezici stopam proti zahodu. Pot je zanimiva, venomer stopam v senci s številnimi kratkimi vzponi in spusti. Lovska potka nudi tudi nekaj varovanja s tanko pletenico. Ko stopim na področje Črnega vrha, pod seboj zagledam potko, po kateri se bom vračal. Le še nekaj korakov in sem pri lovski bajti, kjer sta klopci in miza ter lep pogled na Kamniško sedlo. Ker ura teče, je treba naprej in navzgor. Pot se strmo vije skozi gozd. Srečam pohodnike, ki se vračajo, a jaz grem naprej, dokler se pot ne položi. Sem na grebenu in še nekaj korakov in sem na vrhu. Nadaljujem po grebenu v levo pod skalno ostenje Kamniškega Dedca. Tu je potrebno nekaj prijemov skale in ruševja in sem na vrhu Dedca. Pogledi na okoliške visoke gore in Kamniško sedlo so prečudoviti. Vrh je pravi razglednik in kdor pride sem, mu ne bo žal. Vpišem se v vpisno knjigo, ki ima letos nekaj sto vpisov obiskovalcev.
Lepo je, a treba je nazaj. Oprtam nahrbtnik in se spustim z vrha nazaj na Črni vrh in navzdol do lovske bajte. Za nekaj trenutkov se vsedem in v tišini občudujem gore. Nato pa v ključih navzdol do hudournika, ki ga prečim in hitro sem na stičišču poti iz Repovega kota in poti s Kamniškega sedla. Ko stopam po markirani poti, srečujem pohodnike, ki gredo navzgor. Bodo šli do sedla in prespali v koči, kdo ve. Jaz grem navzdol, prečim gozdno cesto z Jermance in še vedno navzdol do tovorne žičnice, pa pod Galerijo in še naprej navzdol vse do avtomobila, kjer zaključim turo.
Preobujem se in sedem v avtomobil. V minutki peljem mimo doma v Kamniški Bistrici, kjer je kopica sprehajalcev in naprej proti Ljubljani. Avtomobil ustavim v domači garaži, kjer me pozdravi moja življenska sopotnica. Lepo je v gorah, a še lepše je doma.