AK Ravne - Marta Krejan Čokl: ... kot zakonca in ko upaš, da te prijateljica ne bo skenslala
Tako dolgo že nisem bila pri Zadružniku v Solčavi, da sem se še komaj počutila domače, ko sva se z možem v torek tam ustavila na zasluženem ta rosnem. Pa še to na hitro, ker (to bo zdaj še dolgo moja “mantra”) naju je doma čakalo dete, ki se je tisto popoldne pustilo razvajati svoji babici.
Kar nekaj sprememb je: zunaj so mize pod streho in ograjene, stregla je neznana gospodična, noben obraz mi ni bil poznan … No, saj veste, kaj hočem povedati; da že sto let nisem plezala v tistih koncih, ko se moraš med odhodom domov obvezno ustaviti v znanem Zadružniku. In več kot leto dni je minilo, odkar sva se z Juretom nazadnje navezala na vrv (plezališča s kratkimi smermi ne štejejo). Pa ne le to, tokrat sva prvič plezala kot mož in žena … Jap, pravo romantiko sva zganjala v Klemenči, in blazno uživala v tem.
Zadnje čase me je precej mučilo vprašanje, koliko sem zaradi nosečnosti zarjavela kot plezalka. Nekje se pač mora poznati. In tudi se. Ampak ne toliko, da z Juretom ne bi imela čudovitega popoldne v Frikotu v Klemenči peči. Friko je res lep, dostopa praktično ni, vožnja tja in nazaj pa tudi ni tako zelo dolga. So pa spremembe tudi v smeri, ne le pri Zadružniku; včasih je bilo še pa še starih pomožnih vrvi v vsakem sidrišču, zdaj so pa lepo “spucana”, kar je tudi prav. Čeprav bi mi na drugem kar prav prišel kak “prusik”, ki bi bil dovolj dolg, da bi ga zgrabila, ko bi bila blizu “štanta”, in mi ne bi bilo treba narediti še dodatnega giba na tistih minimalcih … Ampak kje je potem zabava, a ne?
Če sem odkrita, me je še najbolj skrbel “abzajl”, saj s trdega diska nikakor ne morem izbrisati tiste dogodivščine, ko sva z Marinko, ko sva prvič zlezli tam čez, nehote napeljali fiksne vrvi, saj se nama je vrv pri spustu zataknila že čisto na vrhu, in ker se je bližala noč, sva jo pustili notri do naslednjega dne, do vznožja stene pa so nama pomagale vse pomožne in druge vrvice.
Ampak tudi abzajl je bil tokrat prav sanjski, kakršna je bila tudi plezarija. Tudi zato, ker sva prvič plezala poročena. Kar ne pomeni, da bo drugič manj romantično … <3 In naj še kdo reče, da kič ni fajn!
Je pa tudi nedelja pred tem prinesla nekaj skalnih oprimkov. Po sporočilu, ki mi ga je v petek poslala Daša, češ da bo v naših koncih in bi šla plezat, če imam čas, sem morala spremeniti načrte (še vedno upam, da me prijateljica Mateja zaradi tega ne bo “unfriendala”), Jure pa je tako ali tako že komaj čakal, da grem, saj sem menda spominjala na tiste like iz reklam za čokoladico Snickers. Le da ni šlo za hrano … Pa menda sem preveč posesivna mama.
Tudi midve sva seveda izbrali nekaj blizu, brez dostopa, navrtano, da bom ja čim prej lahko zadovoljila svojo posesivnost. Zapeljali sva se pod Belo peč nad Tržičem in po neuspelem iskanju Marabele in Smodlaka (pa sva glede na skico bili na pravem vstopu), najprej preplezali Avrikljev steber s kombinacijo nevevačesa, tako da sva priplezali čisto na vrh, potem pa na hitro še Bumerang, saj nama je za kaj drugega zmanjkalo časa. Ne le zaradi iskanja Marabele, tudi zato, ker smo takrat prestavili urine kazalce in se je začelo temniti nekoliko prej. Če kdo ve, kako je z Marabelo in Smodlakom, prosim, naj mi pove.
Od sidrišča naprej je bil en klin, potem pa nič več. Midve pa brez klinov … Ne vem, morda so svedrovci, saj naj bi bila smer v celoti navrtana, skriti kje v travi, ker je bil en del precej poraščen, ampak videli nisva nič. 
Želje po tistih strmih spolzkih travah brez varovanja pa tudi nisva imeli. Je bil pa Avrikelj super substitut (pa nič slabšalno ne mislim, ker je kar težek, le najina prvotna izbira ni bil).
Daša, še pošlji kak sms.
Gozdna