Silvo Baznik 26.10.2015 06:28 2635 0

Suho ruševje

Silvo Baznik: Komaj stopim iz avta na Ljubelju, že potegne veter meglo nad dolino. Pohitim s pripravo in hitrega koraka pričnem vzpon na Zelenico.

Na vzponu megla zagrne Begunjsko vrtačo in se podi tik nad Ljubeljščico. Ko stopim iz gozda na melišče Šentanskega plazu pa sončni žarki pobožajo Spodnji plot. Pohitim do zgornje postaje nekdanje žičnice, a sem za nekaj minut prepozen za izrazite jutranje sončne barve na ostenju Vrtače.

Stopim mimo doma na Zelenici, kjer se iz dimnika kadi. Oskrbnik pričakuje prve obiskovalce in jim bo verjetno pripravil vroč čaj. Nadaljujem ob otroški vlečnici in nato desno do večje skale, kjer me markacije usmerijo v gozd. Pot se rahlo spušča in pripelje do izteka doline Suhega ruševja, kjer se desno navzgor odcepi nemarkirana pot. Stopam skozi gozd do velikega balvana, kjer se povzpnem na melišča grebena med Na možeh in Palca. Sem nad krnico in zaslišim škripanje pod čevlji. Seveda, hodim po delno zasneženi potki, kjer je sneg v senčnem jutru še trd. Tako se počasi vzpenjam in občudujem naravo, melišča pod Vrtačo, zeleno ruševje v krnici in strme stene na moji desni.

Zadaj je Begunjščica s severnim pobočjem v jesenski senci in ostanki prvega snega. Pred menoj pa se blešči Zelenjak v jutranjem soncu.

Stopam naprej in korak za korakom sem bližje škrbini Žleb med Zelenjakom in Palcem. Ko prispem do škrbine ali sedelca, kjer pogledam na avstrijsko stran, se odločim za nadaljevanje pod stene Zelenjaka. Tu je več snega in previdno stopam dalje do zahodnega grebena, kjer pričnem vzpon s cepinom v roki. Po nekaj minutah vzpona prispem na vrh, najprej na desno škrbino in nato na levo. Na obeh sta vpisni skrnijici. Na vrhu piha in zato se ne zadržim dolgo. Pri spustu srečam planinko, ki se vzpenja na vrh. Ko zapustim greben, prečim levo preko snega in nadaljujem vzpon na sosednji vrh. Medtem je sonce doseglo sneg na potki in ga omehčalo. To mi olajša vzpon in kmalu sem na vrhu Palca. Lepo sončno vreme omogoča pogled vse do Julijcev. Na drugi strani je vidna Košuta, Kamniške Alpe in pred njimi Storžič. Naredim kopico fotografij, se okrepčam in pričnem sestop. Na sredini sestopa srečam planinko, ki sem jo videl na Zelenjaku in ko prispem na melišča, srečam naslednjega pohodnika.

Vračam se po isti poti na Zelenico, kjer se kopica pohodnikov predaja sončnim žarkom na ležalnikih pred domom. Pravi živ žav, ki ga hitro zapustim, stopim v senco in nato na sonce, ki me spremlja vse do Ljubelja, od koder se odpeljem proti domu.