NeDelo - Jana Zupančič Grašič: Zadovoljna človeka sva. Ob petindvajsetletnici skupnega vzpona na Mount Everest sta obujala res bogate spomine.

Alpinista, gorska vodnika, starša, stara starša – ne nujno v tem vrstnem redu, nedvomno pa v polnem pomenu besede. Človeka, ki zajemata življenje s polno žlico in se ničemur, kar ljubita, ne odpovedujeta, pa čeprav gre za skoraj nezdružljivo aktivno gorništvo in pozorno starševstvo. Z ogromno energije lahko uspe, zatrjujeta in to želita pokazati tudi s fotografsko razstavo Polnost življenja. Ustrezneje je ne bi mogla poimenovati.

Toplo je pri Štremfljevih doma, pa to nima nič z dejanskimi temperaturami. »Zdajle, ko so vnuki v vrtcu, je mirno, drugače je pri nas nenehno direndaj,« je povedala Marija, profesorica biologije, ki je dve prosti uri izkoristila za hiter skok domov. Minuto prej se je poslovila od najstarejše hčere, profesorice španščine, ki se je mimogrede na kratko ustavila pri starših. Čeprav se je Andrej z mlajšo hčerko in sinom naslednji dan, ravno na njuno 36. obletnico poroke, za tri tedne odpravljal na treking v Nepal, sta si zakonca v miru vzela uro in pol; ona je pristavila vodo, on dokončal in postregel s čajem. Dopolnjevanje brez besed, med pogovorom še z njimi. Ko je odgovoril eden, se je vključil drugi, če ne, sta se spodbudila s »kaj pa ti praviš?«, se v smehu izgubljala v preteklosti, so pa na trenutke oči postale tudi malo vlažne. A Štremfljeva imata nedvomno veliko več razlogov za veselje, hiter prelet dogodkov v njunih življenjih je videti kot niz malih in velikih zmag ter zadovoljstev.

Andrej je v več kot štiridesetih letih plezanja doma in po svetu opravil čez 3000 vzponov in plezalnih podvigov – v snegu, ledu, po prvenstvenih smereh ... –, od tega na kar osem osemtisočakov (na Gašerbrum in Everest celo dvakrat, vzpon na K2 pa mu ni uspel, a je prav tako prišel višje od 8000 metrov). V njegovi družbi je štiri osemtisočake osvojila tudi Marija, ob številnih drugih dosežkih pa ji je še pred petimi leti uspela prva ženska ponovitev Smeri mladosti na Vršacu (težavnost VII). Svet sta sicer nase opozorila predvsem z vzponom na najvišjo goro sveta – Andrej ga je v navezi z Nejcem Zaplotnikom osvojil leta 1979 po Zahodnem grebenu – prva Slovenca na njenem vrhu –, leta 1990 sta se po normalni smeri prek Južnega sedla povzpela nanjo skupaj z Marijo in se v zgodovino, in v Guinnessovo knjigo rekordov, vpisala kot prvi zakonski par na Mount Everestu, Marija pa tudi kot prva Slovenka in 13. ženska na svetu nasploh. Prav te dni mineva 25 let od njunega uspeha in to dejstvo je bilo povod za odprtje pregledne razstave v domačem Kranju. Sočasno se v kinematografih vrti film Everest, ki sta si ga z zanimanjem pogledala.

»Točno po tej poti, kjer se dogaja film, sva šla tudi z Andrejem. A mi smo imeli zelo lepo vreme. Poleg tega film predstavlja vodništvo v visokih gorah, midva pa sva šla alpinistično, posamično, z majhno odpravo. So se pa od takrat razmere precej spremenile. Danes se namreč Everesta na tak način, kot smo ga mi, ne da več osvojiti. Zdaj so od baznega tabora do vrha napeljane vodniške vrvi za vzpenjanje in spuščanje. Ravno zaradi tragedije, ki jo prikazuje film. In da se danes ne bi pripel na vrv, sploh ni dovoljeno. Je pa res, da je na ta vrh, na srečo, alpinistično mogoče priti tudi drugače; kot na Triglav, kamor se lahko vzpneš po različnih poteh.«

Bi vas torej sploh še zanimal vzpon na streho sveta?

Marija: Ne. Enkrat je bilo dovolj. Za Andreja, ki je bil na vrhu že prej, pa sploh. Že za drugič, ko so ga za pomoč pri vodenju prosili slovenski Tržačani, ga ni zanimalo, saj je šlo za bistveno lažji dostop kot leta 1979 z Nejcem. Nato se je spomnil, da bi šla lahko še jaz z njim. Leta 1986 sva že bila skupaj na osemtisočaku, na Broad Peaku – to je bil prvi slovenski ženski vzpon prek 8000 metrov – , in sva vedela, da lahko funkcioniram v teh razmerah. A tukaj gre vseeno za dodatnih 800 metrov več, kar na taki višini pomeni ogromno.

Andrej: Nedvomno smo imeli srečo. Takrat so bile sicer odprave toliko močne, da so na južnem sedlu postavili tabor in je bil vedno nekdo tam ter preverjal, ali bodo nastopile ugodne razmere za vzpon na vrh. Mi smo čakali v bazi, in ko smo izvedeli, da so bili prvi na vrhu, smo štartali ...

Marija: Ko smo se odpravili, smo bili sicer prepričani, da bomo šli po stopnjah, a smo tako hitro napredovali, da smo si lahko privoščili preskakovanje taborov, tako da smo vrh osvojili že tretji dan. In za nami tisto leto nihče več ni prišel na vrh zaradi huronskega vetra. Tudi noč pred vzponom je močno pihalo, a se je proti jutru umirilo. Zadnji del s sedla smo zmogli v devetih urah, na vrhu pa lepo in mirno. Celo uro sva si lahko privoščila zgoraj. Neponovljivo. Lahko pa bi bilo drugače, kot v filmu, če bi se vreme poslabšalo. Smo se pa že znašli v podobnih razmerah na drugih osemtisočakih, a smo drugače, tudi hitreje odreagirali.

Andrej: Ti, ki jih prikazuje film, so bili na robu zmogljivosti. Treba je vedeti, da ljudje, ki se pustijo voditi, niso tako pripravljeni, kot smo na primer mi, z dolgoletnimi izkušnjami, treningi, zalogami moči …

Pogosto poudarjata, da alpinizem ni stvar z danes na jutri, ampak gre za nalaganje vsega prej omenjenega?

Marija: In točno to poskuša prikazati najina razstava, ta najin razvoj …

Andrej: … korak za korakom, in to tako v alpinizmu kot družinsko.

Marija: Otroke sva imela kar zgodaj, jaz pri 23, Andrej je bil leto starejši. Nobeden ni bil načrtovan – če bi bil, danes ne bi imela nobenega otroka, ker bi bilo vedno treba še na kakšno odpravo, preplezati tisto steno … (smeh). A ko sta bila njena sestra in brat stara že 18 in 15 let, je prišla še Neža. Takrat smo živeli s pubertetnikoma, potovali po Evropi, plezali … potem pa kar naenkrat dojenček! Življenje se nam je spremenilo, a na boljše. Po prvem presenečenju se je kmalu pokazalo, da nas je Neža zelo povezala; otroci se v puberteti namreč od staršev malo oddaljujejo, ona pa je bila tak magnet za vse nas in je prinesla tako veselje, da smo to sicer težavno obdobje lažje prebrodili, bolj spontano reševali probleme.

Po drugi strani pa sta številne alpinistične dosežke nanizala prav v času, ko sta že imela otroke. Kako sta usklajevala svojo strast do gora s starševanjem, ne da bi se pojavil občutek prikrajšanosti na eni ali drugi strani?

Marija: Da lahko tako živiš, moraš vložiti ogromno energije. To je dejstvo. Že priprave na navaden glavni dopust, vemo, vzamejo veliko časa; če se ukvarjaš z alpinizmom, je opreme in logistike še toliko več. In tudi življenje tam je drugačno. K sreči se je takrat že pojavilo športno plezanje in so lahko plezali tudi otroci, je bilo pa potrebne ogromno potrpežljivosti in prilagajanja. Moraš biti sposoben upoštevati tudi otrokove, ne le lastne želje. Zelo sva pazila, da nisva ves dan le plezala in otroke silila, naj se s čim zaposlijo, pač pa sva jih poskušala motivirati, da so tudi sami malo poplezali, če ne, sva se z Andrejem izmenjavala, brez izjeme pa smo si vedno vzeli čas za hrano, hodili na oglede … Že od malega sva jih jemala kot ljudi z lastnim mnenjem, kar se mi zdi zelo pomembno.

Tako kot z vajinimi otroki zdaj tradicijo nadaljujete tudi s tremi vnuki, ne?

Marija: Na klasične dopuste z otroki nismo nikdar hodili, zadnjih sedem let pa vsa razširjena družina skupaj z vnuki potuje na grški otok Kalimnos, kjer je meka za športne plezalce z vsega sveta. Dopoldne se pleza po kratkih smereh, da lahko sodelujejo tudi otroci, popoldne pa bazen in morje, kar je super kombinacija za vse nas.

Andrej: Priznam pa, da bi jaz vedno več plezal, kot sem, kot plezam, nikoli mi ni dovolj. Tukaj pa je bila Marija tista, ki me je vlekla nazaj, opozarjala, naj se vendarle malo spustim po vrvi, si vzamem čas za otroke. Za to sem ji danes zelo hvaležen. Velikokrat razmišljam, ali bi sploh preživel ta svoj alpinizem, saj ne bi imel nikoli zadosti. Če pogledam nazaj, je tako, kot je bilo, super za vse.

Marija: Jaz bi Andreja primerjala kar s Stenmarkom v smučanju. Ima ta dar, da kjerkoli se pojavi, je res tisti najbolj navdušeni, pogonski motor … on je še vedno otrok. Meni pa je kot mami očitno vseeno pomemben ta ženski element družine in to se nama je po mojem res uravnotežilo.

Videti ste zelo povezana družina, čeprav ste imeli več daljših obdobij, ko ste bili odsotni.

Marija: Ko sem se odločala glede vzpona na Everest, nisem bila takoj za, saj sta bila otroka majhna, stara deset in sedem let. Ko sva bila na Broad Peaku, sta bila sicer še mlajša, pet in tri leta, a je bilo pred Everestom težje, ker sta bila že toliko starejša, da sta spraševala, zakaj morava iti. In zdoma sva bila slabe tri mesece … K sreči nas že od nekdaj živi več družin na kupu, jaz sem se rodila kot deveti otrok od desetih, nenehno obkrožena z majhnimi otroki, najprej nečaki, nato s svojimi, pazili smo drug na drugega, seveda pa brez mojih in Andrejevih staršev med najinimi odpravami ne bi šlo.

Nedvomno pa so hribi pripomogli k temu, da živimo, kot živimo. Ločenosti so sicer na videz težko sprejemljive, gledano iz nekega vsakdanjega vidika, v resnici pa so nas strašansko povezale. Ker ko sem čakala na Andreja, mi ni postal neka navada, zato ga, ko se vrne, sprejmeš kot dar. Podobno je z otroki. Starejša sta mi pozneje povedala, da sta se zavedala, da naju lahko tudi izgubita, ko sva šla na odpravo, in da nisva bila samoumevna mama in oče. Od nekdaj smo gradili dobre odnose in zdaj, ko se oziram nazaj, vem, da je pravzaprav edino to nekaj vredno.

Andrej: Ljudje zmotno mislijo, da nenehno hodiva le po hribih, a v obdobju, ko sta bila otroka majhna, sva plezala res zelo malo: če sem takrat nabral deset celodnevnih vzponov na leto, je bilo že veliko. Večina alpinistov sploh ni mogla verjeti, da je kaj takega mogoče.

Marija: A vedno sva držala rdečo nit v rokah. Če že nisva šla v stene, sva vsaj redno športno plezala. Ker plezanje je kot dihanje, je del našega življenja, in če ni drugega, je vedno na voljo telovadnica s plezalno steno spodaj v garaži.

A v preteklosti ste bili vi, Marija, vseeno več sami doma z otroki, komunikacije pa slabe. V gorah sta izgubila številne prijatelje … Kako ste to doživljali?

Marija: Bilo je grozno, priznam.

Andrej: Z otroki sem bil sam le enkrat, ko je bila Marija na odpravi. In nedvomno je čisto drugače, če si na terenu. Tam se veliko dogaja, stvari imaš približno pod nadzorom, medtem ko ti doma misli nenehno uhajajo na drugi konec sveta: kako je tam, veš, kaj vse se lahko kljub previdnosti zgodi …

Marija: Jaz sem takrat nekako preklopila na samohranilstvo, poskušala izključiti vse te misli in skrbi … Pisma pa so prihajala s tako zamudo, da ko si jih bral, se je vse že zdavnaj zgodilo. Pomembne informacije so prišle že prej prek drugih medijev, radioamaterjev …

Andrej: Leta 1977 se je na Gašerbrumu I na primer zgodilo, da ves čas, od odhoda do vrnitve v mesto, ni bilo nobenih informacij. Še huje je bilo leta 1999, ko smo vzeli s seboj satelitski telefon, prišli v bazo, se oglasili, nato je telefon nehal delati. Ves mesec ni bilo glasu od nas.

Marija: To je bilo še veliko huje: če veš, da ne bo glasu, potem potrpežljivo čakaš, da se stvar konča, in moliš, da bi bilo vse v redu. Bolj problematična je negotovost, ko veš, da imajo možnost, pa se ne oglasijo. Neža je bila takrat stara leto dni … A če si psihično pripravljen, potem vidiš, koliko ljudje zdržimo. Res smo izredno prilagodljiva bitja.

Koščke vajinega življenja si je mogoče ogledati na fotografski razstavi. Kako sta glede na to, kaj vse je za vama, sploh lahko naredila izbor med na tisoče posnetimi fotografijami?

Andrej: Napravila sva si razpredelnico, kaj nama je pomembno med alpinističnimi dosežki, kaj, kar se tiče družine. Začela sva z najinimi začetki, nato po desetletjih, nekje je malo bolj poudarjena družina, posebej pa tudi najini neuspehi. Ker so se zgodili tudi ti, čeprav se v glavnem govori o uspehih. Potem sva se spravila na fotografije: katere so dobre, katere veliko povedo, selekcionirala, kupček je bil vedno manjši … So pa dva meseca po vsej hiši ležali diapozitivi, iskalo se je, brskalo, popolna zmeda, skratka. No, zdaj sem končno bolj ali manj uredil vse te zbirke (smeh).

Marija: To, kako spraviti skupaj hribe, družino, šolo … to je bila največja umetnost. Običajni človek namreč tisto, kar midva počneva v enem tednu, morebiti doživi v enem mesecu ali še več. To se nama je zdelo zelo pomembno predstaviti, zlasti mladim. Ker ko sva bila midva študenta … Če ne bi bilo moje mame, ne bi nikdar diplomirala. Samo plezala bi, se potikala po hribih. Rekla mi je, da lahko vse to počnem, a ob pogoju, da uspešno opravljam izpite in ob nedeljah hodim k maši. Oboje mi je koristilo v vseh pogledih. In ravno s to razstavo sva želela pokazati, da je mogoče vse, ne da bi bil človek za karkoli prikrajšan. Oziroma bi bil, če bi si strigel krila, na stara leta osiromašen, brez otrok, vnukov, brez prijateljev …

Zdaj, ko razstava stoji, se vama zdi, da vama je to sporočilo uspelo zajeti vanjo?

Andrej: Mislim, da nama je.

Marija: Je. Midva sva zadovoljna človeka. Zaradi vsega, kar sva in še počneva. In še vedno počneva vse; še plezava, sva tudi gorska vodnika, izvajava tečaje plezanja, trekinge …

In vse to, čeprav se bližata 60. letu starosti? Je to za vaju sploh kakšen podatek?

Marija: Je. Zmanjša se hitrost, ne pa vztrajnost. Ta je lahko celo večja, zato se predvsem odločava za take dejavnosti, ki zahtevajo vztrajnost. Je pa res, da tudi težavnosti v stenah niso več tako velike; tja, kjer je težavnost več kot šest, pač ne silim več.

V, no ja, popoldanskem času pa vodita še gorske odprave po Evropi in svetu. Kako, da sta šla v to?

Andrej: Sam sem gorski vodnik že od leta 1984, nato je to socializem skorajda povsem zatrl. Z bratom Markom sva pozneje poskušala vodniško organizacijo spraviti v mednarodne okvire, kar je zahtevalo ogromno izobraževanja doma in na tujem. Ko nam je to uspelo, je bilo konec tudi s socializmom, a so se kriteriji zelo zaostrili: na turo lahko pelješ zelo malo ljudi. No, pred sedmimi, osmimi leti sem nato odprl svoj popoldanski s. p.

Marija: Sama sem v to zgodbo vstopila pred tremi leti. Dvakrat sem peljala znance na Mont Blanc in me je res potegnilo, saj vidiš, kakšno veselje narediš človeku, ki ga vodiš. A potrebnega je ogromno alpinističnega znanja in izkušenj, saj ljudje nimajo osnovnih vedenj.

Andrej: Se je pa tudi najin pristop, kombinacija ženskega in moškega, izkazal za zelo dobrega, saj se res dopolnjujeva. Ona kot mama in ženska prej in bolj intuitivno kot jaz opazi kakšno stisko ali težavo in poskrbi zanjo, jaz posredujem takrat, ko je potreben bolj odločen pristop.

Marija: Ali pri drugih težavah, na primer, tistih z višino. Eden gre s skupino naprej, drugi počaka, da težava premine, in se nato ujamemo.

Pa jo kdaj v gore mahneta čisto sama?

Marija: Pred štirimi leti sva šla v dvoje na Aconcaguo, najvišji vrh Južne Amerike, skoraj sedemtisočak. Seveda nama je prijalo, tudi cilj nama je bil ljub in ugotovila sva, da sva bila že na najtežjih vrhovih vseh celin, edino Avstralija in Antarktika manjkata. Nobena od teh sicer tehnično ni problematična, je pa Antarktika strašansko draga …

Pa se redno spomnita vseh obletnic?

Marija: 13. maj (Everest z Zaplotnikom, op. p.) in 7. oktober, teh dveh datumov se res spomniva, medtem ko na vzpone na druge osemtisočake pogosto pozabiva.

Andrej: Se pa pogosto zgodi, da šele zjutraj po radiu slišim, da gre za kako obletnico …

Ampak na obletnico poroke ne pozabite?

Andrej: To pa ne!

Marija: To bo jutri (pogovarjali smo se v ponedeljek, 12. oktobra, op. p.)! Trinajst je, kot se je potrdilo že velikokrat, najina srečna številka.