Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jesen na Veliki planini

ponedeljek, 19. oktober 2015, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1827

Silvo Baznik: Pozno vstajanje iz tople postelje je vzrok, da nad Stahovico na začetku makadama parkiram avtomobil po deveti uri zjutraj in pričnem jesensko planinsko turo na Veliko planino.

Stopam po makadamu in višje mimo že parkiranih avtomobilih. Prvi pohodniki s Primoža se že vračajo. Nadaljujem s hojo do zadnje kmetije, kjer kmalu zapustim cesto in hodim po poti ter se vzpenjam skozi gozd mimo prve in kmalu druge kapelice. Pot me je ogrela in topla oblačila so romala v nahrbtnik. Še nekaj vzpona z malo spusta in sem pri križišču, kjer zapustim pot, ki vodi do Primoža in se podam še vedno skozi gozd levo navzgor. Pred menoj je še dolga pot in zato brez prestanka hodim dalje v smeri Kisovca. Višje in višje stopam in končno prispem na prostor, kjer je nekoč stala Mickina bajta. Sedaj so tu miza in dve klopci, kjer popotniki lahko predahnemo in se okrepčajo iz zalog, ki jih imajo v nahrbtnikih. Naredim nekaj posnetkov in nadaljujem po poti čez Pasje pečine.

Pogled išče visoke gore a žal so nekje zadaj za meglo in oblaki, le južni rob zahodnega pobočja Velike planine mi daje upanje, da na planini ne bo megle. Ko zapustim Pasje pećine, sem nad planino Kisovec in stopim dalje, še vedno o območju gozda, ki me popelje na rob Male planine. Tokrat gredo topla oblačila iz nahrbtnika in tudi rokavice in kapa pridejo še kako prav. Veter prinaša hlad in da vedeti, da za jesenjo pride zima. Stopam po planini in se povzpnem na Poljanski rob nasproti Domžalskega doma. Najdem nekaj osamelih cvetov, znanilcev jeseni, ki počasi stopa zimi naproti. Na nebu se šopirijo oblaki, preko grebena pred menoj veter nosi meglo in kmalu sem v megli, ki me spremlja na poti do Gradišča. Grem naprej do vrha pri zgornji postaji sedežnice iz Šimnovca. Pred in pod menoj le megla. Ni pogleda na vrhove Kamniških Alp in tako stopim nazaj na ravnico in malce navzgor do rože, ki kaže smer posameznih vrhov. Tu predahnem, se okrepčam in tedaj zasije sonce, ki me razveseli.

Se bo zjasnilo, se sprašujem, ko še enkrat grem do sedežnice. Malce se je odprlo. Vidim Šimnovec in malce ozadja a brez visokih gora. Lep je Zeleni rob in hitro ga fotografiram. Še malce počakam v vetru a kmalu ugotovim, da danes ne bom ugledal Grintovca, Skute, Planjave in vse ostale vrhove.

Čas je za odhod. Vrnem se in se spustim na Veliki stan, si ogledam jamo in vrtačo, se povzpnem do kapelice Marije Snežne in po grebenu mimo kotanj z deževnico na vzpetine nad Domžalskim domom. Ozrem se na sever gledajoč Veliko planino in oblake, ki zakrivajo gore.

Ostanem nekaj trenutkov in nato jo uberem na greben Male planine ter po cesti na rob nad Gojško planino. Naredim fotografije s pogledom na Rogatec in Lepenatko.

Povzpnem se še na južni rob Male planine, da v fotoaparat zajamem jesensko lepoto planine in nato hodim proti zahodu, kjer zapustim planino in se spustim do Pasjih pečin. Hitro jih prehodim in nadaljujem navzdol. Korak za korakom se vračam do poti s Primoža.

Sedaj srečujem vedno več pohodnikov. Očitno je Primož magnet za popoldanski sprehod. Hitro mimo kmetije in po cesti do avtomobila, kjer se preobujem in zapeljem proti Ljubljani. Videl sem jesen na planini. Naslednjič bom planino obiskal, ko bo imela že belo ogrinjalo ...
 

eXTReMe Tracker