Primož Blaha: Prejšnji vikend smo se končno uspeli spraviti v Paklenico – pogledat zakaj jo vsi tako blazno hvalijo.
Vse skupaj je izgledalo nekako takole:
Četrtek
Miha je bil v Ljubljani in takoj po službi sva šla do Gorice, kjer sva čakala še Anjo. Da ne bi gledala v zrak, sva šla vmes v Doberdob splezat par smeri. Luštno, majhno plezališče, ravno prav za po službi. Zvečer pa na jug in sredi noči smo bili v apartmaju, kjer nas je čakala dobra novica: burja je ponehala!
Petek
Kot se je izkazalo, najlepši dan. Sicer nismo vstali po načrtu, ampak nič hudega, vsaj naspali smo se. Največjo težavo nam je seveda predstavljala izbira smeri, zato smo šli za uvod v najbolj očitno: smer Nosorog (4b/b+, 150 m) se namreč začne kar na parkirišču! Lepa in prijazna smer, bilo je toplo, poleg nas nikogar v steni, skratka super.
Po malici smo šli v iskanje naslednjega cilja. Malo smo se zmišljali, vmes naju je zapustila Anja, češ da ima dovolj in na koncu sva se odločila za smer Sjeverno rebro v Velikem čuku. Ker sva bila prvič v teh krajih in ker je opis dostopa v vodničku precej skromen, sva mimogrede zgrešila odcep, ki tudi ni nič označen. Tako sva nekaj časa begala in ugotavljala kje sploh sva, dokler nisva sprevidela, da sva bila čisto blizu, le na napačni strani … Kakorkoli, na koncu sva se odločila za sestop in smo šli rajši plezat kratke smeri ob poti – dnevi so že precej kratki in kmalu je bil mrak. Moram reči, da nad tistimi smermi nismo bili navdušeni, zlizano in kar neprijetno. Zvečer smo ravno dobro prišli nazaj v apartma in je že prispela druga skupina – naravnost na večerjo!
Sobota
Jutro je bilo sumljivo oblačno, a menda bo vsaj dopoldne zdržalo brez dežja. No, ko je prvi stopil skozi vrata, se je ulilo. Že kmalu je nehalo in smo se odločili, da gremo vsi skupaj, v dveh trojnih navezah, v Sjeverno rebro (4b/b+, 170 m). Najprej trije raztežaji po ozkem razu (na vrhu tega je možen peš sestop), potem pa še dva zahtevnejša raztežaja po platkah do vrha. Meni zelo všečno. Na koncu smo malo pohiteli in izplezali tik pred dežjem, tudi čez najbolj zoprn del sestopa smo prišli še preden je bilo vse mokro in spolzko. Druga naveza pa je bila šele v predzadnjem raztežaju in so izplezali čez najzahtevnejši del v močnem nalivu in vetru. Pravi avanturisti, ni kaj.
Vsi premočeni smo šli v apartma in kmalu se je pokazalo sonce in posušilo nas in stene. Zato smo šli pozno popoldne nazaj, tokrat v treh navezah. Z Lovrotom sva si izbrala Tinino smer (4a, 110 m). V najinem vodničku je bila ocena sicer drugačna, tako da sva bila malce razočarana, saj je pravega plezanja le kakih 15 metrov, ostalo je bolj poplezavanje. Imeli smo tri izdaje vodnička in moram reči, da je nenavadno veliko razlik in nedoslednosti. Povrhu pa tudi ocene v vodničku niso vedno ustrezale dejanskemu stanju. Tu večinoma navajam ocene s plezanje.net, saj se mi zdijo bolj realne.
Kakorkoli, vsaj hitro sva bila na vrhu. Namesto sestopa po melišču (Lovro je bil zaradi mokrih čevljev v tevicah) sva se odločila za spust čez steno na drugo stran, naravnost na parkirišče. Še pred tem sva imela spet eno ploho (in k sreči tudi majhen previs pri roki). Če nama je šlo navzgor hitro, pa sva se na spustu precej zamujala. Stena je divje razčlenjena, brazdajo jo pravi kanali. Tako se nama je zataknila vrv, a sva jo k sreči uspela rešiti. Vmes pa se je kar v trenutku stemnilo – še dobro, da sva imela lučke! Tudi po pristanku na tleh naju je namreč čakalo nekaj zoprnega plezanja po zaraščenih in spolzkih skalah. Še dobro, da sta naju vsaj spodaj čakala Anja in Miha (mokra in premražena)!
Nedelja
Lovro si je želel kakšne smeri v najbolj znani steni – v Anića kuku. Lahkih smeri tu ni, a nekako me je prepričal za smer Karabore v Stupu (5c, 120 m). No, očitno me je previsoko cenil, saj nikakor nisem zmogel čez detajl takoj na začetku, čeprav kot drugi v navezi. Tako sva se morala spustiti nazaj dol – če ne gre, pač ne gre.
Vseeno me ni izučilo in še drugič sem se pustil prepričati, ko sva šla za vogal v Šaleško smer (5a, 120 m). To sva sicer uspešno preplezala, a meni je bila precej težka. Toliko, da sem prepustil Lovrotu vodstvo celotne smeri. Nad smerjo nisva bila najbolj navdušena, polno je nekih zoprnih detajlov – s tisto obupno prečnico na čelu! Je pa ambient zelo divji. Kratka ploha v sredini je še dodatno popestrila zadeve, a tokrat naju vsaj ni preveč namočilo. Spodaj smo se dobili z Ano in Michałom, spotoma smo se ustavili na kosilu pri Dinkotu in nazaj v deževno Ljubljano.