Delo - Polona Malovrh: ... oba pa kličeta gor - S kolesom na Kum, do naj koče leta. Najboljši so iz doline v dobre pol ure
Kam s kolesom, preden pritisne mraz, poti prekrije jesensko listje in klančine pobeli sneg: na Kum, Kal ali na zasavsko Sveto goro?
Navkreber po trboveljskih, hrastniških ali zagorskih serpentinah? Dileme ni več, ko urednica Tripa pravi: »Imam čisto konkreten predlog ...« Pa menda ja ne?! »Kum.« Kot bi zabila žeblje v obe pnevmatiki mojega gorca. Najtežji vzpon je izbrala! In pri tem spodbudno dodala: »Vse je v glavi.«
Manj spodbudne so tehnične dimenzije kolesarskega vzpona na Kum: 1220 metrov nad morjem, 9,5 kilometra dolga trasa, tisoč metrov višinske razlike, v povprečju desetodstotni nagib in zadnja dva kilometra v makadamski izvedbi. Najboljši do cilja potrebujejo dobre pol ure ... Ampak to so carji na dveh kolesih.
Če opustimo prvo, neživljenjsko možnost starta z dna, to je od trboveljskega mostu čez Savo, sta do naj koče leta 2015 na Kumu vsaj še dve izhodišči: start z Dobovca ali z Lontovža, od koder je do vrha še dobrih pet oziroma »samo« štirje kilometri. Ali so bolj pasji tisti iz doline do Dobovca ali od Dobovca do Kuma, ne gre soditi. Če ne zagrizeš vanje, ne izveš ... Izkušnje sicer pravijo, da so vedno najbolj pasji – zadnji. Če ti seveda uspe premagati prve ...
Pred tremi tedni je sedemdeset kolesarjev iz vse Slovenije v organizaciji trboveljskega kolesarskega društva Partizan že 25. zagrizlo proti Kumu. Predsednik Partizana Marjan Meserko rad pove, da je kumski kolesarski vzpon eden najtežjih, če ne kar najtežji v državi. Ki pa, če mu je vreme naklonjeno, poplača vse krče v mišicah: s Kuma se namreč vidi – vse. Na kumski dlani ležijo vsa Slovenija, hrvaško Sljeme in Tržaški zaliv. Tudi letos, 13. septembra, je pogled nesel daleč. Oktober na Kumu je že bolj meglen. Tripova »izvidnica« ni startala z »dna« kotline – to priporoča res najbolj vzdržljivim –, temveč na polovici poti. Prvi orlek Vlado Poredoš jo je pred leti z rukzakom peš mahnil na zasavski Triglav samo zato, da je napisal znamenito Na Kum, pa da človek za reportažo ne bi na kolo sedel ...
Kar klicalo je gor
Na Valu 202 se je ravno končevala dobrodelna radijska dražba, ko so bili z rdečega bicikla po imenu red corvette odstranjeni še zadnji ostanki istrske zemlje. Ko je Janez iz celjskega Sengosta za rumeno majico zmagovalca letošnje kolesarske dirke po Franciji Chrisa Frooma ponudil zmagovalnih 13.500 evrov, je bila corvette nared za gorski podvig. Nad televizijskim stolpom na Kumu je še visela siva koprena. V dolini je bilo petnajst stopinj Celzija, na Kumu kakšnih devet. Vremenska napoved pa: sončno. Kar klicala je gor. Po strateškem premisleku pade odločitev: start bo ob 11. uri tik pod Lontovžem, kakšnih 900 metrov nad morjem. Približno tam, kjer si je noga prvega orleka Vlada v skladbi Na Kum že drugič spočila. Prvi postanek je naredila, ko je premagala rajde do Dobovca. Tudi mimo tiste je šla, v živo skalo vklesane, kjer poleti turški nageljni cveto. A če se ne motim, vtisa na Vlada ta rajda ni naredila.
Dobovec bi bil prav idilična vasica s pošto, podružnično šolo, vrtcem, trgovino, avtobusno postajo, cerkvico, pokopališčem in Kajuhovimi verzi na borčevskem spomeniku, če si ne bi z dimnikom termoelektrarne desetletja zrla v oči. Zaradi tega je Dobovec eden najbolj onesnaženih krajev, ki sta mu žveplo in prah ubila vso idiličnost. Ta je morda živa le še v spominih literarnega zgodovinarja Matjaža Kmecla, ki je od tod doma. Na drugega znanega vaščana, pokojnega akademskega slikarja Janeza Kneza, spominja vikendica pod cesto. Iz nje se že dolgo več ne kadi ...
Koščka ravnine pa niti za ped
A kako naj človek, ki mu znoj sili iz vsake pore, zazna še krajevne znamenitosti in tuhta o znanih rojakih? Za človeka, ki na pedalih premaga štiri kilometre poti in petsto metrov višinske razlike, bi bila pozornosti vredna znamenitost kvečjemu ravnina. Košček ravnine. Ki je na tej polovici trase ni niti za ped ...
Tisti, ki proti Kumu starta z Dobovca, bo zajamčeno preznojen že na Lontovžu. Tisti, ki starta iz doline, bo tu že drugič – skoz in skoz moker. In obenem hvaležen rokam, ki so ovinke tod polagale bolj položno. A še zmeraj ubijalsko navkreber. Poravnale so jih šele na parkirišču pred že leta opuščenim gostiščem in razpadajočo smučarsko kočo v Lontovžu. Končno nekaj kvadratov ravnine. Do cilja pa še štirje kilometri. Ni mi jasno, kako je prvi orlek prispel na Kum, če mu je telo že v Lontovžu od veselja, ker mu je še »čisto malo poti ostalo, vso vodo oddalo«. Tišina hrabrí, napis na tleh, najbrž še od zadnjega vzpona na Kum, spodbuja. Žal le Grego, Fazliča, Urško in Željka ... Kdo bo spodbujal nas? Od Lontovža se pot znova v nedogled vzpenja. Opazim, da hosta rumení. Takoj zatem porumeni še asfalt. V bistvu asfalta zmanjka.
Rumeno vse do vrha
Preidemo v fazo makadama. Rumeno, ki te ljubim rumeno – vse do vrha. Končno priložnost za corvette. Zdaj naj pridejo do izraza vse odlike v Sloveniji narejenega gorca. Čas, ko rokavice postanejo odveč. Ali pa je to le izgovor za kratek postanek pri podrti hlodovini in kreativnem napisu: 1 KuM. Še kilometer, pa Kum. Kako prija pretegniti križ, ko srčni utrip nabija. Drevesne krošnje se zredčijo. Sonce obsije količek za sneg. Dvoje letnih časov v enem. Dvojnost enega življenja. Dva principa čarobnosti, ki ju grobo prekine – naslednji makadamski klanec. »Da mi je biit' Polona Batagelj [državna kolesarska prvakinja, op. p.]!« se slišim tenko reči. Zatem olajšanje. Hvala bogu, bil je kratek. A ne edini! Če bi bil človek vedež, ne bi bil revež, je rada rekla stara mama, ki je bila doma z istega Orleka kot Vlado Poredoš in ki kot prava Zagorjanka nikoli ni bila na trbovskem Kumu. Je že vedela, zakaj. A četudi bi bila v tistem trenutku sama Batageljeva Polona na corvetti, ne bi mogla slutiti, da jo po prvem klancu čakata še dva: kratka in še hujša klanca! Sem rekla dva?! Nista dva! Še tretji je! Pa četrti! In še peti! Kje si, Fromme?! Ali pa vsaj tvoja rumena maja?! Sveta Neža, sveti Jošt in sam sveti Marko Filli (generalni direktor RTV), ki imaš na Kumu teve stolp, daj se naju s corvette usmili!
Želja je uslišana. Premagana sta še zadnji meter makadama in zadnja vzpetina. Kot da je oživela kumska legenda o sveti Neži in svetem Joštu, dveh cerkvicah, stoletja daleč vsaksebi, na dveh sosednjih vzpetinah, ki si nista želeli drugega kot biti skupaj. Slišim Jošta vabiti Nežo: »Komm, komm* ...« In slišim starce modro kimati: »Zdaj veste, od kod tej gori ime ...« Pa je res vse v glavi, no, in nekaj malega v – pedalih.
*Pridi, pridi!