Dotik: da ne morem več teči v gore, sem ugotovil zlahka. Do spoznanja, da tega več ne potrebujem, pa nisem prišel tako zlahka. No, tu je še Snežnik, na jugu naše dežele mi za vsakovrstno ugotavljanje stoji vedno pri roki.
občuTovanje
Vremenska napoved je zelo slaba, le pogled skozi kuhinjsko okno kaže dobro tendenco. Pred izletom imam navado iti pod Rožnik obiskat ujete divje živali in tako se zgodi tudi danes. Medvedi nemočno ležijo na tleh. Kot bi jih nekaj ugasnilo. Tudi večini drugih živali se dogaja nekaj podobnega.
Pripeljem se pod oblačni pokrov in nemudoma stopim dva koraka v gozd. Ni olajšan mehur tisto, kar najprej občutim, ampak topla domačnost znanega bukovja. Dobre volje stopim na Rudijevo pot, kjer bom naslednjo uro in pol sam s seboj. Prva postaja je ta poseben kraj skale z nosom, kjer iščem novo podobo gobe, kjer sem se julija srečal z Metko.
V veži gori svečka od dopoldanske svete maše. Ja sveta nebesa, ali duhovniki mašujejo tudi maše, ki so 'nesvete'? Druga stvar, ki je danes in včeraj nisem zamudil, je bil ultra trial, celih 184 km dolg tek čez drn in strm. Vsega občudovanja vredni podvigi, vendar sem na Snežnik prišel občuTovat, poudarek je na naravi. Goro je oplazila jesen.
Kadar se mi nič ne dogaja v koči, ni vredno besed, če pa se mi nič ne pripeti v naravi, to mi lahko prave besede pripravi. Spustim se do ravnice pod kočo in čakam. Stojim na borovih vejah in čakam na redkost v zraku. Ugotavljam, da so danes na gori ljudje največja redkost. Šum zračnih tokov je skozi vejevje močan. Tri četrt ure stojim vrh borovja, čez katerega so vrgli nekaj požaganih vej. Pa nič od nič, zrak se nikakor ne zredči, ljudje pa so še naprej največja redkost. Dolgčas pa to ni, ker mi ničesar ne manjka. Več vrst vaj iz ravnotežja imam, vmes pa si zapišem katero od teh misli.
Drobne zastavice je organizator teka privezal na gosto, da se v gosti megli ne bi kak tekač izgubil. Nekaj teh pisanih polivinilastih trakcev je jezni ljubitelj narave na poti v Mašun potrgal z borovih vej. Kakšen ljubitelj neki, ko pa je puščal vozle na vejah. Ljubitelji ravnajo ljubeče, nikakor iz jeze. Cel dan se gorska obleka, oblačna svilena prevleka, vleče nad nas s hrvaškega morja. Ni in ni prave svetlobe. Nič zato, dobre volje postanem tako, da začutim svetlobo v sebi. Tudi telesu postaja vse bolj toplo…
Pod Snežnikom še tabori cirkus Soluna. Način življenja teh ljudi je tudi vreden občudovanja. Hari mi pove nekaj o njihovih konjih. Rjavo Lotti so dobili pred kratkim in je njihov prvi slovenski konj. S temnejšo Nighty se spoprijateljujeta, skupaj bosta vlekli enega od lesenih vozov. Bo ta zanimiva družina in homogena človeško-živalska druščina med mojim naslednjim obiskom Snežnika še na tem mestu?
Iztok Snoj