Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Volavlje

 

torek, 6. oktober 2015, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1967

Silvo Baznik: Lepo ponedeljkovo jutro me je zvabilo na kolo. Jutranje meglice so se ravno dvignile, ko sem kolesaril v Podgrad, kjer sem zavil v dolino Besnice. 

V dolini je vedno nekaj nižja temperatura in cesta se zlepa ne osuši. Potok je lepo žuboril, ko sem pritiskal na pedala do odcepa ceste na Volavlje. Klanec zahteva nekaj napora in hitro postane vroče tako, da sem zgornje oblačilo pospravil, še preden sem zvozil klanec.

V Volavljah sem pozdravil nekdanjega soseda in skupaj sva spregovorila nekaj besed o zdravju in dogodkih preteklih dni. Po razgovoru sem nadaljeval kolesarjenje v smeri Prežganja in pred koncem Volavelj zagledal ob cesti oznako za slapove. Tokrat sem se jih odločil pogledati in zato sem zapeljal na gozdno cesto, ki se spušče v gozd. Pri vodnem zajetju naletim na človeka in ju povprašam za pot na slapove. Izvem, da do njih ni mogoče s kolesom, a ob kolesu bo šlo. Ta napotek me povede z jase na kolovoz (kasneje ugotovim, da ne bi smel naprej) in res kmalu moram s kolesa, saj pot postane neprevozna, polna podrtih dreves. S kolesom v rokah grem čez in pod drevesi in naprej. Pot gre navzdol, kar se mi je zdelo smiselno, a ko odvije levo, sem bil že v dvomu in kasneje poti ni bilo več. Obrnil sem, se povzpel nazaj, preveril še nekaj stranskih poti, a na koncu odnehal. Po isti poti sem se vračal in tik pred jaso zagledal levo stopnišče iz železniških pragov, oznak za slapove (pravzaprav slap) pa od nikoder. S kolesom sem se spustil malce navzdol, ga potisnil v podrast in sam nadaljeval spust. Še nekajkrat prečim padla drevesa in potka se izgubi. Levi breg je strm, poln padlih dreves in brez poti,  zato sem šel desno, a kmalu ugotovil, da gre pot okoli hriba in zato sem se vrnil do razpadajoče ograje in stopnišča, ne da bi videl slap, čeprav sem potoček, bolje studenec, prečkal. Vrnil sem se po kolo, se povzpel na jaso in pričel kolesarjenje ter z nekaj sestopi se vrnil na glavno cesto v Volavljah, kjer sem se pogovoril z domačinko, ki mi je povedala, da slap je le ob močnem deževju sicer pa teče bolj curek kot slap.

Doma sem sedel za računalnik, poiskal prispevke o Lehnjakovem slapu, kjer med drugim piše:

"Ozka gozdna cesta se hitro spusti najprej do vodnega zajetja, ki ga pustimo na svoji levi in prečimo široko jaso, tako da nas breg na levi logično usmerja in pripelje naravnost do potke navzdol za slap. Spustimo se kakih 30 metrov po urejenem dostopu: stopamo po železniških traverzah, v pomoč nam je lesena ograja (domačini so pot sami uredili leta 2003). Ob vznožju je nad nami slap, visok kakih 8-10 metrov v svojem navpičnem delu, nato pa po polovičnem naklonu voda odteka naprej in navzdol. Potok je na ravnem delu širok mogoče največ kake pol metra, globok 10-20 centimetrov, zato kakega večjega pretoka ni, toda ker je slap na senčnatem, je dovolj časa za rast mahu, mah in apnenec iz vode slabega pretoka pa nam dajeta lehnjak, ki je tudi dal ime. Hrbet slapu je širok in povsod moker, razteza se v obliki naravnega amfiteatra. Pobočja so, poleg omenjenega mahu in lehnjaka, polna tudi goste podrasti in visokih močvirskih trav. Voda teče mestoma curkoma, mestoma samo mezi, mestoma pa povsem ljubosumno skriva svoj pretok pod debelim mahom ali rastjem."

Iz navedenega sklepam, da sem bil nad slapom, a da so žled, erozija in čas naredili svoje in poti do vznožja slapu pravzaprav ni. Seveda pa manjkajo oznake, ki bi me pripeljale do slapu. Morda se še kdaj povrnem in tedaj poiščem danes nedosegljiv slap.

Za konec kolesarjenja sem obiskal sestro na Trebeljevem in nato odkolesaril po dolini Besnice proti domu, kjer se je kolesarski števec ustavil pri štiriinštiridesetih kilometrih.

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker