Silvo Baznik: Preko spletnih kamer preverjam vremensko situacijo.
Vsepovsod oblačno. Le kje je sončno, se sprašujem.
Zadnje dni prevladujejo oblaki, le sem ter tja posije sonce. Ker ne kaže dobro, pohodniška oblačila zamenjam za kolesarska in odrinem proti kamniškim goram. Na cesti je veliko avtomobilov in kar neprijetno je kolesarjenje, a kljub temu srečno prispem v Kamnik in peljem skozi Mekinje, kjer so Kamniške alpe na dlani, a ne vrhovi, ki so skriti v sivini oblakov.
Le vrh mojega cilja je zaradi relativne manjše višine viden. Vsaj to, si rečem in poženem kolo. Peljem skozi Godič, se spustim v Stahovico, zavijem v zaselek Kregarjevo.
Postaja mi vroče, a ne da se mi sleči zgornjega oblačila. Nadaljujem skozi Bistričico v Klemenčevo, kjer zavijem na makadam proti Slevu, a hitro sestopim in skrijem kolo ter ga priklenem ob manjše drevo. Iz nahrbtnika vzamem pohodni palici, v nahrbtnik gre kolesarska jakna, primem očala in glej ga zlomka, so v dveh delih, čeprav sem jih pred tem snel in so bila cela. Očitno je okvir bil že počen, a tega nisem prej opazil. Takšna, kot so, romajo v nahrbtnik. Pričnem vzpon, ki takoj poskrbi za hudo vzpenjanje na pašnike Ravnih senožeti, kjer strmina popusti. Na pašnikih je govedo in konja in sem ter tja vidim posamezen cvet, ki kljubuje jeseni. Večina gorskega cvetja je odcvetela.
Malce kolebam pri izbiri poti, a noge me kar ponesejo proti vzhodu in grapi, ki deli Planjavo in Kamniški vrh. Neznani pohodnik hiti navzdol, dva gresta za menoj. Ob grapi teče planinska pot, ki jo je erozija krepko obtesala. Pot se strmo pne in skrbi, da postaja bolj in bolj vroče kljub temu, da ne hitim. Korak za korakom se vzpenjam in dosežem sedelce med obema vrhovoma. Pogleda proti visokim goram skoraj ni, vse je v oblakih. Grem desno in hitro dosežem najvišjo točko Kamniškega vrha na 1259 m, kjer je vpisna knjiga v skrinjici na drevesu. Vpišem se, hitro pojem in popijem ter se spustim z vrha na sedelce in grem naprej navzgor proti vrhu Planjave. Ne za menoj niti pred menoj ni nikogar. Ko stopim na vrh, naredim nekaj posnetkov in se ponovno okrepčam. Kržišče ima oblačni klobuk, Krvavec se ne vidi. Pogled proti dolini in čez je obupno slab, čeprav je že kazalo, da bo posijalo sonce, so oblaki opravili svoje delo.
Začnem spust in nižje fotografiram oba vrhova, nato pa nadaljujem na senožeti. Govedo in konja so se premaknili višje, kot so bili zjutraj. Še nekaj fotografij in sledi spust do kolesa.
Ponovno se toplo oblečem in pričnem kolesarjenje. Hitro pridobim hitrost in tako čutim veter, ko vozim proti Stahovici. Naredim še kratek vzpon na Županje njive za fotografiranje in nazaj v Stahovico in promet, ki ni nič manjši kot zjutraj.
Doma zaključim kolesarjenje enainšestdesetih kilometrov. Povzpel sem se na dva vrhova in tako malce potešil slo po gorah. Za kaj več pa bo potrebno potrpljenje, da se vremena Kranjcem zjasnijo.